Najbolj nora kolesarska dirka: z orkanskim vetrom v prsi

Te dni je po Evropi pustošila nevihta Ciara, ki je povzročala težave po Skandinaviji, Avstriji, Nemčiji in Belgiji. Kljub temu, da je bil orkanski veter sila nevaren, to ni ustavilo Nizozemcev, da na slovitem skoraj devet kilometrov dolgem jezu Oosterscheldekering v provinci Zeeland, ki je nastal kot del projekta Delta – gre za niz gradbenih konstrukcij oz. protipoplavne zaščite v obliki jezov, zapornic, nasipov in pregrad, ki Nizozemsko varuje pred Severnim morjem – ne bi organizirali kolesarsko dirko na čas NK Tegenwindfietsen (nizozemsko državno prvenstvo v kolesarstvu v čelnem vetru), ki jo zdaj že tradicionalno organizirajo v jesenskem oz. zimskem času vse od leta 2013. Edini pogoj za izvedbo? Orkanski veter.

Kolesarji vozijo z močnim vetrom v prsa in morajo pri tem uporabljati aluminijasta kolesa z eno prestavo, opremljena brez ukrivljenega ''dirkaškega'' krmila – kar onemogoča povsem aerodinamično držo – ki jih tekmovalcem priskrbi organizator. Datum ad hoc dirke razglasijo tri dni pred načrtovano nevihto in letos se je Chiara ponujala kar sama ter na kot palačinka ravni Nizozemski ''simulirala'' gonjenje v zares strm klanec – kot bi na Vršič kolesarili s Ponijem. Nizozemci tej dirki pravijo kar ''Nizozemska gora'', pojasni organizator Robrecht Stoekenbroek. Morda je nevihta Ciara preprečila številne športne dogodke, a tega je omogočila.

Od leta 2014 poteka tudi ekipni kronometer, na dirki pa sicer lahko sodeluje največ 300 posameznikov oz. 25 ekip s po štirimi kolesarji. Kolesarje na progo spuščajo v 30-sekundnih intervalih. Kot poroča organizator, se je letos na dirko prijavilo 11.000 kolesarskih navdušencev vožnje v čelnem vetru, ki ga kolesarji sicer ne marajo, a je izkušnjo kolesarjenja v močnem vetru, ki je v prsa pihal s hitrostjo 100 km/h, okusilo zgolj 250 tekmovalcev, nato pa je bil organizator dirko primoran – kako ironično – zaradi močnega vetra prekiniti.

Letošnja dirka (9. februar) je potekala v izjemno težkih razmerah, saj so oblasti razglasile oranžni alarm. Med moškimi je z 8,5-kilometrsko traso najhitreje opravil Max De Jong, ki je zanjo potreboval 20 minut in eno sekundo, medtem ko je med ženskami s časom 23:08 slavila Lisa Scheenaard (oba Nizozemska).

Zaradi preveč nevarnih razmer je ekipni kronometer odpadel. ''Preživel sem, a je bilo naporno,'' je na cilju dejal 56-letni udeleženec, ki je ciljno črto prečkal rahlo okrvavljen, saj ga je veter na poti vrgel s kolesa. Na jezu namreč ni nikakršne zaslombe pred pošiljko Eola, kar od kolesarjev terja nenehno zbranost in nikakršnega popuščanja.

Do zdaj je s progo najhitreje opravil Bart Bretjens, ki je na prvi dirki uro ustavil pri 17:51. A tedaj je bila moč vetra ''zgolj'' 5 po Beaufortovi lestvici, letos pa kar 8! Sicer pa je za večino tekmovalcev bolj pomembna izkušnja, kot pa končni čas.