Mineva 55 let od najbolj črnega dne v športni zgodovini

Tedaj je na nogometnem stadionu v prestolnici Peruja življenje izgubilo kar 350 ljudi, več kot 500 pa je bilo ranjenih. Zgodilo se je na tekmi med Perujem in Brazilijo, reprezentanci pa sta se merili v kvalifikacijah za olimpijske igre v Tokiu. Medtem ko so si Brazilci pred tekmo vstopnico za Japonsko že zagotovili, je Peru na stadionu Estadio Nacional nujno potreboval vsaj remi, da bi preskočili Brazilce.

V Peruju je bila takrat aktualna samo ena tema – nogomet, in stadion, ki je sprejel 50.000 gledalcev, je bil premajhnen za vse navijače. Na stadionu je bilo 53.000 navijačev, kar je bilo 5 odstotkov več ljudi, kot jih je takrat štela Lima. Pred objektom pa je ostalo vsaj še toliko ljudi, kot se jih je uspelo prebiti na stadion. Policija je v želji, da ljudje ne bi vdrli na stadion, vsa vrata zaklenila, kar pa se je kasneje izkazalo za smrtonosno past, do katere so vodili dramatični trenutki na zelenici v izdihljajih tekme.

Argentina je v 60. minuti povedla, potem ko je domačega vratarja matiral danes 76-letni Nestor Manfredi. Perujci so stiskali obroč okoli Argentincev, a obrambe Gavčem jim ni in ni uspelo prebiti vse do dokler argentinski branilec ni izbijal žoge iz kazenskega prostora, ki se je od Kilo Lobata odbila v gol Argentincev. Sprva priznani gol je sodnik po protestih Argentincev razveljavil in Lobatu zaradi dvignjene noge dosodil prekršek.

To je vodil v burno reakcijo gledalcev. Najprej je na igrišče vdrl zgolj en navijač, ki se je namenil proti sodniku, a so ga policisti pridržali, ko pa so se nad drugega ''ubežnika'' spravili s psi in pendreki, je množici dokončno prekipelo. Na igrišče je začelo leteti vse in ker so se varnostne službe zbale, da bi navijači množično vdrli na zelenico, je vodja varnosti ukazal uporabo solzivca na delu stadiona, kjer je najbolj vrelo. Sledil je izbruh panike. Zasilnih izhodov ni bilo, zaprta vrata pa so se odpirala navznoter (proti stadionu) in ko je nanje enkrat začela pritiskati množica, jih ni bilo več moč odpreti. Igralci so se zatekli v slačilnico in izstopili šele po več urah, ne vedoč kaj se je v resnici zgodilo.

V vsesplošni paniki je umrlo 340 ljudi, nekateri viri pa navajajo, da preko 400. Točna številka ni znana, saj uradne preiskave nikoli ni bilo. Burno dogajanje iz notranjosti se je prelilo tudi na ulice, kjer so navijači linčali policiste, izbruhnile pa so tudi nasilne demonstracije. Oblasti so po tragediji razglasile sedemdnevno žalovanje, jasno pa je bilo, da so za zanjo krive varnostne službe, ki so stadion ''hermetično'' zaprle. Sedem let kasneje je bilo pravici vsaj delno zadoščeno, ko so sodne oblasti poveljnika policije Jorgeja Azambujo, ki je bil tedaj odgovoren za varnost, poslale za 30 mesecev na hladno. Nekaj let po tragediji je sledila rekonstrukcija stadiona, ki so mu zavoljo večje varnosti skrčili kapaciteto na 43.000 gledalcev. Leta 2004 je doživel še drugo prenovo in sicer v okviru priprav na južnoameriško prvenstvo Copa America.