Kolesarji na Dirki po Franciji povprečno prekolesarijo preko 150 kilometrov na dan in v sedlu preživijo dobršen del popoldneva. Če rekreativci med kolesarjenjem lahko počivajo, profesionalni kolesarji nimajo predaha. No, izjema je, ko morajo na malo oz. veliko potrebo.

Če ste bili kdaj na daljši vožnji s kolesom in ste vmes redno in zadosti pili, vas je po nekaj urah verjetno začelo tiščati na vodo. Na to niso imuni niti profesionalni kolesarji, ki pa nimajo luksuza, da bi se v miru ustavili, saj se v etapah v povprečju peljejo tudi 40 km/h, zato je vsak neposrečen ali slabo tempiran postanek lahko usoden.

Na Dirki po Franciji in drugih velikih etapnih dirkah je nosilec rumene majice oz. majice vodilnega na dirki, kralj. Če mora odtočiti, si to lahko privošči kadarkoli in to mora karavana upoštevati, trdi profesionalni kolesar Stephen Hall. Karavana v času njegovega ''naravnega'' postanka nekoliko upočasni tempo, po nenapisanem kolesarskem pravilu pa imajo kolesarji ''moratorij'' na napade dokler se jim vodilni kolesar ponovno ne pridruži.

Včasih se po posvetovanju kolesarji odločijo za skupinski postanek in se ob robu ceste ustavi večje število kolesarjev ter malo potrebo opravlja družno. Tudi v tem času se načeloma ne vršijo napadi, a Tom Dumoulin je leta 2017 spoznal, da temu vedno ni tako. Želodčne težave in postanek za opravljanje velike potrebe ga je tako skoraj stal končnega uspeha.

Nekateri kolesarji se za opravljanje male potrebe sploh ne ustavljajo in urinirajo kar med vožnjo. Na kupu zberejo klubske kolege (dva sta običajno dovolj), ki ga porivajo, medtem ko se sam ob robu ceste olajša in tako ne izgublja stika s karavano. Če kolesar urinira na desno, je njegova desna noga iztegnjena, leva pa pokrčena. Z levo drži krmilo, z desno pa sprosti prostor penisu.

Ko mora na potrebo zgolj posameznik, ta pogosto nekoliko pobegne karavani ali se zapelje na čelo glavnine, da si tako pridobi čim več časa in po končanem čim prej ujame začelje. Kadar kolesar spusti rep in zaostane, se za lažjo vrnitev pogosto posluži zavetrja klubskih avtomobilov, ki zvesto sledijo gruči kolesarjev, a mora biti pazljiv, da ne dobi kazni zaradi nedovoljene pomoči.

V skrajnem primeru kolesarji urinirajo kar v hlače, česar se ne sramujejo. V določenih situacijah je to celo dobrodošlo. Šprinter Marcel Kittel je pred leti na Twitterju zapisal, da je za njim epski prvi dan na dirki Pariz-Nica, ki je minil v znamenju dežja, snega, vetra in kolesarskih hlač prežetih s toplim urinom. Tudi zvezdnik Mark Cavendish, ki je na dirki po Franciji dobil že 30 etap, je potrdil, da je to pogosta praksa in da se sam na dirkah, ki jih zaznamujeta dež in mraz, pogosto polula v hlače in se na ta način za kratko pogreje. Na drugi strani trikratni skupni zmagovalec Toura, Greg LeMond nikoli ni uriniral med vožnjo. ''Nikoli nisem mogel urinirati v sedlu. Vedno sem poiskal drevo,'' je pojasnil Američan.

Pa so kolesarji nad zakonom? Uriniranje na javnem mestu je namreč sankcionirano. Niso in marsikateri kolesar je že moral plačati kazen, ker je uriniral med dirko oz. etapo. Belgijski kolesar Johan Vansummeren je bil leta 2010 na Touru kaznovan kar trikrat, potem ko je bil zasačen med uriniranjem pred navijači. Tudi Cavendish je že bil kaznovan zaradi uriniranja na javnem prostoru, potem ko se je z mostu olajšal v reko. Letos je bilo na Dirki po Franciji zaradi neprimernega obnašanja, kamor sodi tudi uriniranje, finančno kaznovanih že 10 kolesarjev. Kazen znaša 200 švicarskih frankov oz. 180 evrov in kolesarji morajo poskrbeti, da v bližini ni kamere, če se ji želijo izogniti.