Začniva čisto na začetku. Če pogledaš nazaj: kateri trenutek te je res oblikoval kot človeka in športnika?
Definitivno tranzicija med alpskim smučanjem in smučarskim krosom. Šel sem iz uveljavljenega sistema reprezentance z več trenerji, serviserji, fizioterapevti in ostalimi na svojo pot brez kogar koli, le dva sotrpina tekmovalca Mateja Adorjana in Simona Jecla sem imel ob sebi. Takrat sem spoznal zelo pomembno lekcijo – da si za svoj uspeh odgovoren le ti sam! Noben trener ne bo smučal namesto tebe in če ne znaš sam predvideti, kaj delaš narobe in kje imaš možnosti za napredek, ti tudi noben drug ne bo mogel pomagati.
Smučarski kros velja za enega od bolj divjih športov. Kaj te je v resnici pritegnilo vanj? Si vedno imel rad adrenalin ali je bilo to bolj nekaj, kar je prišlo sčasoma?
Adrenalin je bil baje že od mojega zgodnjega otroštva trdno zakoreninjen v meni, vsaj po pričanju takratnih očividcev – staršev in njihovih prijateljev, zato ne preseneča dejstvo, da sem v določenem trenutku moje alpskosmučarske kariere presedlal na malo bolj divjo disciplino. Potreba po adrenalinu ni nekaj, česar se naučiš, ampak je to del tvojega karakterja.
Ko si osvojil naslov svetovnega prvaka, si postal športni heroj. Kako si se spopadal z vsem, kar pride zraven: slava, pričakovanja, pritiski?
Mislim, da sem jaz kar dobro kljuboval vsemu, kar spada zraven medijske prepoznavnosti. Imel sem kar srečo, če temu tako rečemo, da sem ta preboj naredil relativno pozno – leta 2012, ko sem osvojil kristalni globus in takrat sem bil star že 25 let, kar pomeni, da sem imel svoj karakter že vsaj približno izdelan in sem poznal, kako izgleda realno življenje, zato sem lahko razlikoval med realnostjo in zmešanim svetom, kjer se ljudje slinijo okoli tebe. Pričakovanja drugih me pa niso dejansko nikoli bremenila, ker sem bil preveč zaposlen s pričakovanji do samega sebe, kar je bistveno bolj travmatična izkušnja.
Kdaj si začutil, da je čas za konec tekmovalne poti? Je bilo to težko sprejeti?
To je bil pri meni proces in ne dogodek. Športna pot na najvišjem nivoju ima veliko dobrega in veliko slabega, je kot neka tehtnica in sčasoma tista slaba stran prevaga zaradi različnih razlogov, kot so izčrpanost, bolečine, poškodbe, starost itd. Sprejeti to ni lahko, ampak najbolj pomembno je zavedanje po koncu, ko pogrešaš tiste lepe trenutke, da le-teh ne moreš izolirati in imeti samo dobre strani vage, vedno sta prisotni dobra in slaba stran. In zato sem v enem trenutku obrnil nov list v življenju.
Danes si aktiven na različnih področjih. Kje najdeš tisto notranjo iskrico? Kaj je tisto, kar te žene naprej?
Mene vedno žene napredek, žene me, da delam velike zgodbe, čeprav je to včasih zelo težko in naporno in tudi sam pridem v faze, ko si mislim, ali je to res potrebno, ali ne bi bilo bolj modro izbrati lažjo pot v življenju, ampak vsakič, ko mi nekaj velikega uspe, pozabim na vse muke, ki sem jih pretrpel, da sem to dosegel.
Veliko ljudi te pozna kot "zabavnega brkača", ampak tisti, ki te bolje poslušajo, slišijo tudi globlje misli. Katera vrednota ti je v življenju najpomembnejša?
Dobrota se z dobroto vrača. V to verjamem bolj kot v karkoli drugega in moram povedati, da se kar obrestuje.
Kaj ti je dalo največ, porazi ali zmage? Kateri neuspeh ti je dal največjo lekcijo?
Največ mi je dala prehojena trnova pot do zmag ali porazov. To je dolg proces, iz katerega se lahko naučiš ogromno. Največjo lekcijo iz neuspehov sem dobil pa na olimpijskih igrah. Olimpijska medalja je edina lovorika, ki je nimam, in rabil sem kar nekaj časa, da sem sprocesiral dejstvo, da včasih ni slabo, če nisi dosegel vsega, ker če dosegaš v življenju vse, kar si zastaviš, lahko postane ne ravno dolgočasno, ampak malenkost topo.
Na družbenih omrežjih se zdiš sproščen, a iskren. Se ti zdi, da se moški premalo pogovarjajo o tem, kdo v resnici so (pod neko masko moči)?
Jaz mislim, da maske moči ne nosijo sami, ampak ima moč nad njimi karakter, ki ga igrajo. Socialna omrežja te hitro potegnejo in odvisnost od dopamina, ko letijo lajki, ni tak hec ... Zato je pa fajn imeti prave prijatelje, ki ti stisnejo en vzgojni focn, če greš v napačno smer, da te malo prizemljijo.
Si kar nekajkrat izpostavil, da imaš veliko prijateljev, ki so zaradi poškodb končali na vozičku. Je tudi to vplivalo na tvoje sodelovanje z Wings for Life?
Dogodek bi podpiral tudi brez tega, da bi imel prijatelje, ki so se zaradi poškodbe hrbtenjače znašli na invalidskem vozičku, ker gre za dogodek, ki resnično želi spremeniti svet na bolje. Ne samo za športnike, ampak za vse, ki se zaradi nezgode znajdejo na vozičku. Verjemite mi, da je velika muka gledati prijatelju v oči, iz katerih vre strah in sprejemanje nove krute realnosti, ko ga to doleti, in ne znam si predstavljati sreče v njihovih očeh, če bo to nekega dne ozdravljivo.
Wings for Life World Run te je zaznamoval kot motivatorja. Kaj ti pomeni ta tek kot človeku, ne samo kot ambasadorju?
Vsakič, ko sem tam, me preplavi en tak neverjeten val izjemne energije, ki jo oddajajo tekmovalci, ki so nasmejani do ušes. Res se čuti, da vsi tam ne tečejo le zase, ampak tečejo za dober namen.
Kaj počneš, ko se hočeš popolnoma odklopiti brez kamer, brez projektov, brez adrenalina?
Hja ... bolj pomembno vprašanje je, kdaj to počnem, ker imam takih trenutkov bistveno premalo. Zadnja leta sem se začel potapljati na vdih in loviti ribe s puško, kar me recimo zelo sprošča.
Za konec: katero misel bi položil na srce moškim, ki se trudijo biti "uspešni", a se pogosto počutijo izgubljene?
Menim, da imamo v zadnjem času malo napačno percepcijo o uspešnosti. Preveč moških ceni svojo uspešnost po količini denarja, dragih urah in grdih avtih s štirimi izpušnimi cevmi, namesto da bi poskusili v sebi najti svojo strast, stvar, ki jih resnično polni kot človeka, in poskusili iz tega nekaj narediti.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV