Domen Dornik, vrhunski triatlonec: ''Mislim, da moraš imeti v prvi vrsti ta šport rad, drugače ne gre.''

Kako je videti tipičen dan v življenju triatlonca? Koliko ur na teden posvečate treningu? Ali vsem disciplinam posvečate enako pozornosti?

Če bi v eni povedi razložil, kako je videti tipičen dan triatlonca, bi rekel tako: spanje, hrana, trening, hrana, počitek, trening, hrana, spanje.

Sam šport zahteva ogromno discipline oz. organiziranosti, zato se moj dan začne že zelo zgodaj, ponavadi okoli pete ure zjutraj, ko je na vrsti zajtrk, nato pa prvi trening. Vedno komaj čakam, da bo konec treninga, pa ne zato, ker ga ne bi imel rad, ampak zato, ker za tem sledi kava, ki je nepogrešljiv del, mislim da, kar vsakega triatlonca. Sledi kosilo in nato počitek, ki sta ključna za regeneracijo po prvem treningu in pripravljenost za naslednji trening. Zvečer mi tako ostane največ prostega časa, ki ga posvetim svoji punci Evi (Boto, op. p.). Tako do konca tedna opravim okoli 20 do 25 ur treninga.

Vsaka disciplina zahteva 100-odstotno predanost in pozornost, je pa od obdobja v letu odvisno, katerih treningov bo več. V zimskem času je tako več plavalnih treningov, bolj ko se bližamo sezoni, pa bo več teka in kolesarjenja.

Počitek in prehrana sta ključna v življenju vrhunskega športnika. Si prehranski načrt pripravljate sami ali za to skrbijo strokovnjaki?

To sta zagotovo dva ključna dejavnika, ki vplivata na sam napredek v vrhunskem športu. Sam sem dokaz tega, saj sem imel v enem obdobju kar nekaj problemov s prehrano, ki je bila vzrok za neuspešno sezono. S tem pride zraven še dodaten stres, ki pa seveda slabo vpliva na samega športnika. Tako sem lansko sezono pričel sodelovati s priznanim strokovnjakom za prehrano Leonom Bedračem. Našli smo način prehranjevanja, ki mi odgovarja in mi hkrati pomaga pri mojem napredku.

Kaj je tvoj naslednji veliki cilj? Olimpijske igre v Tokiu? Kako potekajo kvalifikacije?

Veliki cilj so zagotovo OI v Tokiu. Ta velik cilj pa zahteva še obilico drugih, manjših ciljev, ki jih je treba na poti do OI tudi uresničiti oz. doseči. V triatlonu trajajo kvalifikacije dve leti pred samimi olimpijskimi igrami. V tem primeru so se začele 15. maja 2018, končajo se 15. maja 2020. V tem obdobju mora vsak triatlonec nabrati čim več točk s svetovnih pokalov in WTS serij. Boljša uvrstitev na tekmah pomeni tako tudi več pridobljenih točk. Na OI se po končanem kvalifikacijskem obdobju uvrsti 55 najboljših na lestvici. Sistem je kar zahteven, saj so tekme po celem svetu, kar zahteva veliko tvojega časa, denarja, zato je ključnega pomena pametna izbira tekem. Treba je gledati na to, koliko časa vzame samo potovanje, koliko ti ga ostane za treninge, kakšna je klima, kamor odhajaš, predvsem pa je pomembno, da gledaš na to, da ti tip dirke odgovarja.

Začeli ste s plavanjem že pri šestih letih. Sanjam plavalca ste se morali odpovedati, ker so v Trbovljah zaprli bazen. Kdo ali kaj vas je prepričalo, da ste preklopili na triatlon? Ali bi vztrajali v nogometu, ki je nasledil plavanje, če si ne bi strgali križnih kolenskih vezi?

Življenja brez športa si ne predstavljam. Plavanje je bil zame prvi šport, ki sem ga tudi resno treniral. Ker pa so se v našem kraju pojavile težave in so bazen kasneje tudi zaprli, sem se bil nekako primoran preusmeriti drugam, saj sem tip človeka, ki ne more biti pri miru oz. ostati neaktiven. Tako so se moje poti usmerile k nogometu, ki sem ga poleg plavanja že prej veliko igral. Veselje do tega je bilo še večje, saj je bil tudi oče dolga leta aktiven nogometaš. Sreča pa tudi tukaj ni bila na moji strani, saj sem se poškodoval. Potrebna je bila operacija, kar pa je pomenilo tudi daljšo rehabilitacijo. Po nogometu sem se začel ukvarjati s fitnesom, pa mi je ob tem čez nekaj časa postalo dolgčas. Potreboval sem gibanje v naravi, razgiban šport. S prijatelji sem tako občasno tekel, nato sem si kupil še kolo in začel še s tem. Tako me je pot v triatlon ponesla čisto spontano, nakar me je opazil moj zdajšnji trener, Sandi Ivančič in mi tako ponudil sodelovanje. Tu se je moja pot triatlonca zares začela.

Ne vem, kaj bi bilo, če se takrat ne bi poškodoval pri nogometu. Mogoče bi ostal že pri samem plavanju, če bazena ne bi takrat zaprli. Ne vem. Niti se ne oziram na to. Vedno pravim, da se vse v življenju zgodi z nekim razlogom. Je že moralo biti tako in vesel sem, da sem tu, kjer sem.

Kateri šport bi izbrali, če bi se morali odločiti med plavanjem, tekom in kolesarstvom? Plavanje ostaja vaša prva ljubezen?

Uf, to je pa težko vprašanje. Ne morem ravno reči, kateri od teh mi je najljubši oz. za katerega od teh treh bi se odločil. To je ravno čar triatlona. Nikoli ti ne more biti dolgčas, vsak izmed njih zahteva veliko truda, hkrati pa vse treniram z velikim veseljem.

Je pa res, da je mogoče izmed vseh treh najbolj razgibano ravno kolesarstvo, vsaj kar se treningov tiče. Pelješ se po različnih pokrajinah, kjer lahko opaziš veliko zanimivi stvari, ves čas si v naravi, kar pa v primerjavi s plavanjem ni tako. Tam pred sabo vidiš samo ploščice.

Kaj štejete za svoj največji športni dosežek? Kaj je vaš življenjski cilj?

Vsak dosežek štejem kot neko svojo malo zmago, predvsem zato, ker se zavedam, koliko truda je vloženega v sam proces in v to, da se lahko po tako kratkem času, kot sem sam v triatlonu, kosam z najboljšimi na svetu. 27. mesto na evropskem prvenstvu leta 2016, pa 16. mesto istega leta na svetovnem pokalu. Zelo veliko mi pomeni predvsem to, da sem lahko kot prvi moški predstavnik Slovenije nastopil na najmočnejši seriji WTS, kjer sem dosegel 31. mesto in se s tem uvrstil na zaključno, finalno tekmo te serije. Ravno pred kratkim pa sem se udeležil še evropskega prvenstva v srednjem triatlonu, kjer sem dosegel stopničke, na kar sem zelo ponosen. V življenju bi rad vse svoje zastavljene cilje dosegel korak za korakom. Rad bi svoje znanje nekoč predal tudi mlajšim generacijam, jim še bolj približal ta šport, ki mogoče pri nas v Sloveniji še ni tako zelo razvit. Predvsem pa bi rad pomagal mladim, nekoč tudi svojim otrokom, jim pokazal, da so sanje uresničljive, če v njih verjameš in se zanje trudiš.

Nadavno ste se na evropskem prvenstvu v triatlonu prvič preizkusili na srednji razdalji in osvojil bron. Kakšna je razlika med triatlonom na srednje in kratke razdalje ter standardnim triatlonom?

Ja, in res sem ponosen na rezultat, saj vendarle nisem delal takšnih treningov, ki so potrebni za dobro pripravljenost na takšnih tekmah. Šel sem predvsem iz radovednosti, saj se bom mogoče v prihodnosti posvetil ravno daljšim razdaljam. Imel sem tudi željo preizkusiti se ravno v tej disciplini. Ta tekma seveda ni vplivala na tekmovalni načrt, zato sem se je na koncu tudi udeležil.

Razlika med temi je ogromna, že v samih treningih. Za daljši triatlon so posledično potrebni daljši treningi, je pa res, da niso tako intenzivni, kot npr. pri krajših razdaljah. Enako je pri sami tekmi. Pri krajši razdalji je potrebne več eksplozivnosti, več je poudarka na hitrosti, intenzivnosti, vsaka sekunda, ki jo zapraviš, te lahko na koncu stane dobrega rezultata. Za razliko od te je pri daljšem triatlonu več poudarka na vzdržljivosti, ne eksplozivnosti, še bolj se moraš posvetiti sebi in opazovati svoje telo, prav tako imaš več časa za razmišljanje, iskanje rešitev znotraj same tekme.

Triatlon je ena najbolj izčrpljujočih športnih panog. Kdaj ste na tekmi najbolj trpeli, kaj vam daje motivacijo, da vztrajate v tej brutalni disciplini in kje črpate navdih, ko na progi najbolj trpite?

Kako že pravijo, ''no pain, no gain''. Mislim, da moraš imeti v prvi vrsti ta šport rad, drugače ne gre. Samo tako lahko sprejmeš trpljenje, ki ga od tebe zahteva triatlon. Sprejmeš ga in se ga navadiš, se z njim soočaš. Ni boljšega občutka – tako po treningu kot tudi po sami tekmi – ko vidiš, kaj vse premore tvoje telo, česa vse je sposobno. Da je sposobno več, kot si predstavlja tvoja glava oz. misli. Ravno tu je ta najpomembnejši del. GLAVA! Na vsaki tekmi namreč trpiš po svoje, vendar veš, da nisi edini, da so vsi poleg tebe na istem. Če med tekmo razmišljaš samo o tem, kako trpiš, namesto da pokažeš to, kar je dejansko tvoje telo sposobno, potem dobrega rezultata ne moreš pričakovati. Pomembno je, da veš, zakaj tekmuješ in kaj želiš doseči, to vsaj mene vedno žene naprej in mi daje motivacijo, hkrati pa so že sami sotekmovalci tvoj navdih, da vztrajaš, ko je najbolj težko. Če vidiš nekoga pred seboj, ti vztrajaš še bolj, da ga dohitiš in premagaš.

Ali obžalujete odločitev, da ste zaradi triatlona pustili redno službo? Se da od tega športa pri nas živeti?

Odkar sem pustil redno službo, pa je od tega že pet let, te odločitve nisem obžaloval niti en sam dan. Iskreno. Ne morem reči, da nisem maral svoje službe, saj sem si ta poklic dejansko želel, vendar je v meni vedno tlela velika želja – postati vrhunski športnik. In zdaj dejansko živim svoje sanje, čeprav se to sliši zelo klišejsko. Ampak res je tako. Od tega športa se da živeti, a ta pot ni enostavna. Sicer pa, katera uspešna zgodba je kdaj šla po enostavni poti? Ne morem reči, da je bilo kdaj lahko, sploh na začetku, saj sem se od redne službe poslovil in odšel v popolnoma neznano stran, tisto, negotovo stran. Zdi se mi, da je pri nas, ljudeh, ravno to najtežji korak v življenju. Izstopiti iz cone udobja, razmišljati zunaj okvirjev običajnega. Ko greš skozi ta proces, znaš še toliko bolj ceniti vsak trenutek, vsak rezultat, vsak pridobljen evro sponzorjev, vso podporo, ki ti jo nudijo najbližji. To je tisto, kar šteje.

Zakaj menite, da je triatlon v Sloveniji tako slabo medijsko pokrit? Ima podobno težavo kot ekstremno kolesarstvo? Ga mediji ne vidijo kot zdrave oblike športa? Ne predstavlja dobrega zgleda, ker je tako brutalen?

Menim, da je predvsem problem v tem, da je triatlon v Sloveniji še dokaj mlad šport in je še v razvoju. Vidi se predvsem tudi to, da do zdaj še nismo imeli toliko dobrih tekmovalcev, ki bi imeli vidnejše rezultate, že če pogledamo malo nazaj, smo imeli na OI le eno samo predstavnico, Matejo Šimic, ki je na le-teh nastopila dvakrat. Problem, da je slabše medijsko pokrit, pa prepisujem predvsem temu, da je v medijih vedno najbolj zanimivo to, če kdo zmaga oz. da stoji na stopničkah. V očeh ljudi je to najbolj pomembno. Ta rezultat. Nikogar ne zanima, če si bil na svetu 15. ali pa 31. To za medije, posledično pa tudi za ljudi, niso dobri rezultati, niso niti zanimivi. Vedno bomo navijali za nekoga, ki je med prvimi. Ko so rezultati slabši, v redu, nas ne zanima več. Žal je to realnost, ker je bistvo vsega tega vedno očem prikrito. Ljudje se ne zavedajo koliko enega truda, žrtvovanja, discipline in vztrajnosti je potrebne, da prideš že med prvih 50 na svetu. Sam si tega nisem znal predstavljati, dokler nisem sam postal del tega.

Težave v tem, da ga mediji ne vidijo kot zdrav šport, ne vidim, saj gre za naravne oblike športa, te pa si lahko vsak rekreativec prilagodi po svojih sposobnostih oz. zmogljivostih in pri tem zelo uživa.

Kakšne so razmere za trening triatlona v Sloveniji? Kaj bi izboljšali, če bi lahko?

Kar se tiče samih pogojev za treninge nam naša Slovenija ponuja več kot dovolj lepih krajev in prostorov za treniranje. Edina pomanjkljivost je zimsko vreme. Vsaj za vrhunskega športnika to predstavlja velik minus, saj sneg in nizke temperature otežujejo tek in kolesarjenje. V tem primeru se je treba na same priprave odpraviti v toplejše kraje, kjer se lahko intenzivno posvetiš tudi tema dvema disciplinama.

Sicer pa menim, da je prostora za izboljšave pri nas še veliko. Zelo si želim, da bi nekoč, v prihodnosti, Triatlonska zveza delovala bolj složno in ponudila več pomoči za razvoj, predvsem za mlajše generacije, jim omogočila skupne kampe, kjer bi lahko skupaj trenirali triatlonci iz cele države. Znotraj te imamo kar nekaj dobrih, potencialnih triatloncev, ki jim je treba samo pokazati pot, jim nuditi podporo, jih združiti in omogočiti, da trenirajo skupaj, da bi delovali kot ekipa, znotraj katere se razvije tudi tista zdrava konkurenca – sploh pri treningih. To nam manjka! Že če pogledamo k drugim državam, so te živ dokaz za dobre rezultate. Če želiš večji, boljši napredek, se to ob takšnih skupinah da doseči veliko bolje in hitreje. Tako se potem tudi lažje kosaš z najboljšimi na svetu.

Koliko dni na leto v povprečju preživite na poti?

V sezoni imam približno 16 tekem zunaj Slovenije. Povprečno sem za eno tekmo odsoten od doma od 5 do 7 dni. So pa tukaj med zimo še priprave, ki trajajo okoli mesec in pol. Več kot toliko nisem nikoli v enem kosu od doma.

Marsikateri športnik ima svojega vzornika. Ga imate tudi vi? Če, zakaj ravno on?

Ne vem, če lahko rečem, da imam svojega vzornika. Inspiracija mi je čisto vsak, pa ne samo športnik, lahko je tudi iz čisto drugega področja. Vsak, ki se trudi doseči svoje zastavljene cilje, ki je svoji poti predan, ki to, kar počne, dela z ljubeznijo in predvsem, da pri tem vztraja. S tem si želim tudi sam, vsak dan, postati boljša različica samega sebe.

Imate na zalogi kakšno zabavno anekdoto s tekme?

Teh anekdot je zdaj že toliko, da bi lahko spisal celo knjižico. Zdaj mi je na misel sicer prišla ena sladko-kisla, pa vendar nepozabna. Na vrsti je bila druga tekma v letošnjem letu, celinski pokal v maroškem Rabatu. Veš, tisti občutek, ko prispeš v Maroko, na letališče in ti rečejo: "Kolo ni prispelo zraven, VERJETNO bo prišlo jutri dopoldne z naslednjim letalom." Okej, trikrat dobro zadihaš, v upanju, da bo naslednji dan vse v redu in se tako odpraviš sredi noči proti hotelu. Prideš na recepcijo in ti rečejo: "Žal nimamo rezervacije na vaše ime in priimek (zatajil rezervacijski sistem)." Kar ne bi bil velik problem, če ne bi dejansko imeli vse sobe zasedene. In tako ugotoviš, da si ob dveh ponoči, sredi Maroka, ostal še brez sobe. Še dobro, da je bila Eva še vedno pokonci, da je priklicala še mojega trenerja – on je mojih klicev sredi noči najbolj vesel (smeh). Onadva sta mi pomagala poiskati in rezervirati drug hotel, tako sem proti jutri le prišel do postelje. Je kaj za dodati? O, ja, je! Uredimo to s sobo v drugem hotelu, naslednji dan se tako odpravim na letališče po kolo, kjer je zopet sledil stavek: "Kolo žal še ni prispelo." Pazi, tekma pa je bila na sporedu naslednje jutro. Adrenalin, kot ga še ni bilo. Čakam cel dan na kolo, v upanju, da prispe. In, ja, PRISPE! Ob 22.00. Vrhunsko! Do večera sploh nisem vedel, ali bom lahko startal na tekmi. Ampak se je na koncu vse uredilo. Tekme sicer nisem zaključil, kot sem si želel – končal sem jo na 7. mestu. Konec koncev pa sem bil še najbolj vesel, da sem sploh lahko startal. Konec dober, vse dobro.