Muhammad Ali se je kot Cassius Marcellus Clay mlajši rodil 17. januarja leta 1942 v Luisvillu (Kentucky, ZDA). Odraščal je v ljubeči družini srednjega razreda in nikoli ni bil lačen. Kot večina mulcev je staršem povzročal sive lase z uganjanjem neumnosti. V šoli ni blestel, a je bil poslušen. Njegov oče je bil slikopleskar, mama Odessa O'Grady Clay pa gospodinja. Svoja sinova, starejšega Rudolpha ''Rudyja'' in Cassiusa sta vzgajala kot dobra kristjana in ponosna črnca.

Ker Ali svojega suženjskega imena ni maral, ga je sprva spremenil v Cassius X – po svojem mentorju in ameriškem borcu za pravice temnopoltih Malcolmu X-u – leta 1964 pa si je nadel muslimansko ime Muhammad Ali, ko se je tudi pridružil verskemu gibanju Islamska nacija (''Nation of Islam''), kot so se imenovali temnopolti muslimani, združeni pod vodstvom Elijaha Muhammada, ki so se borili za pravice temnopoltih Američanov. Alijeva mama ni bila povsem temnopolta, saj je bil eden od njenih dedkov belec, drugi pa mulat. Ali je govoril, da je ''bela kri'' v njegovo družino prišla s posilstvi, kar pa ni res.

Od kraje kolesa do boksa

Življenje Američana je v mnogočem zaznamovala socialna in rasna nepravičnost. Že kot petletnik se je spraševal, kaj sploh počno temnopolti ljudje, če so vsi vozniki avtobusov, trgovci, policisti in drugi zaposleni belci. Ljubezen do boksa je vzplamtela po tem, ko so mu ukradli kolo. Ko se je s svojim novim dvokolesnikom nekoč odpravil na bližnji sejem, so mu ga ukradli. Po pomoč je odšel k policistu Joeju E. Martinu, s katerim sta se podala v lov za kradljivcem. Mladi Cassius mu je zaupal, kaj bo storil storilcu, ko ga najdeta, in pritrdilno odgovoril na policistovo vprašanje, ali bo z njim obračunal s pestmi, četudi bo moški višji in močnejši. Ali je odgovoril pritrdilno, policist, ki je bil tudi boksarski trener, pa mu je dal nasvet, da bi bilo bolje, če bi to jezo usmeril drugam in se naučil boksati. Ko je bodočega prvaka v njem prepoznal še ravnatelj šole, ki mu je sicer omogočil, da je v šoli napredoval, je Ali začel živeti športno življenje in se strogo držati športnega režima. Tega mu je sprva začrtal trener Fred Stoner, s katerim je bil povezan do konca svoje profesionalne kariere. Kmalu je prvič občutil slast zmage in zaslužil prve dolarje. Prvi honorar, čeravno je šlo le za nekaj dolarjev na teden, je pri trinajstih letih zaslužil z nastopi v športnih oddajah na lokalni televiziji. 

Muhammad Ali v času boksarske kariere ni imeli veliko časa za ljubezen in nekateri so sprva menili, da je prikriti homoseksualec. S prvo ženo, natakarico Sonji Roi, se je poročil 14. avgusta 1964, le en mesec po tem, ko sta se prvič srečala. Ta je prevzela njegov priimek Clay, ki pa se mu je sam odrekel. To je ohladilo njegov odnos z očetom, ki tudi ni sprejel njegovega islamizma. Obsedenost z vero ga je oddaljila tudi od Sonji. Na koncu se je odločil za vero, zakon pa je  januarja 1966 šel rakom žvižgat. Sledil je vpoklic za vojno v Vietnamu, ki je razjedala ponos Američanov. Eno leto pred tem je bil Ali že vpoklican v ameriško vojsko, a je bil zavrnjen, saj je padel na inteligenčnem testu. Njegov IQ je bil zgolj 78, kar je bilo premalo celo za vojsko.

Ali je leta 1966 vpoklic v ameriško vojsko zavrnil iz verskih razlogov in ob tem močno kritiziral vietnamsko vojno (tedaj jo je večina Američanov še podpirala, nekaj let kasneje pa so jo zagovarjale zgolj še militantne skupine). ''Ne bom se prepiral z Vietkongom. Noben vietkongovec me ni nikoli zmerjal z zamorcem.'' S svojim dejanjem je postal ikona boja za človekove pravice, a cena je bila visoka. Ko so ga 28. aprila 1967 rekrutirali in v Houstonu postrojili z drugimi vojaki, ni stopil iz vrste, ko so poklicali njegovo ime, s čimer je kršil pravila. Ker ni upošteval ukazov, ga je vojaška policija aretirala, medtem ko ga je športna komisija že naslednji dan suspendirala. Zaradi zavrnite vpoklica mu je grozilo pet let zapora in visoka denarna kazen, a je po dolgem pravdanju ostal na prostosti. So mu pa odvzeli naslov svetovnega prvaka in za tri leta tudi licenco za boksanje v Združenih državah Amerike. Na sojenju 20. junija 1967 ga je porota spoznala za krivega, a so njegovi odvetniki vložili pritožbo, po neprepričljivih argumentih tožilstva pa je ameriško vrhovno sodišče leta 1971 dokončno presodilo v korist boksarja in Ali je prekinil neprostovoljni boksarski post. Ta pravni precedens so v pravnih spisih vodili pod imenom Clay proti ZDA (''Clay vs. United States'').

Politični aktivizem in mladoletnica

Namesto da bi še naprej zmagoval v ringu, je tako Ali postal politični aktivist, čeprav je še naprej treniral, kot da se ni nič zgodilo. Njegovim govorom na ameriških univerzah je prisluhnilo na tisoče ljudi. Ali je postal simbol protivojnega gibanja in glas deprivilegiranih temnopoltih Američanov. Ko je prekinil športni premor, je bila škoda po besedah njegovega trenerja Angela Dundeeja že storjena. "Aliju so ukradli najboljša leta," je dejal. Še danes se mnogi sprašujejo, kaj bi lahko bilo. Kljub temu je Alijeva statistika še danes zavidanja vredna. V obdobju, ko je bil suspendiran, je Ali našel novo ljubezen in leta 1967 se je poročil s komaj 17-letno Belindo Boyd. Ta mu je v petih letih povila kar štiri otroke. Od nje se je ločil leta 1977, že en mesec po ločitvi od svoje druge žene pa je bil zopet poročen, tokrat z 19-letno igralko in manekenko Veronico Porché. Z njo je imel dve hčerki, potem pa ga je na začetku leta 1968 zapustila. Še istega leta je zopet skočil v zakonski jarem, srce pa je oddal prijateljici iz otroštva, Yolandi ''Lonnie'' Williams. Ker ni mogla zanositi, sta posvojila petletnega dečka Asaada Amina.

Od amaterja do legende

Ali se je proslavil že kot amaterski boksar in na stotih dvobojih zabeležil prav toliko zmag. Amatersko kariero je kronal z zlato olimpijsko medaljo v poltežki kategoriji v Rimu leta 1960, ki jo je nato nosil ves čas. ''Takrat sem prvič v življenju spal na hrbtu. Moral sem, saj bi me sicer medalja rezala v prsi.'' A kasneje se je od nje v navalu besa ločil – po tem, ko ga v neki restavraciji zaradi barve kože niso hoteli postreči, je odšel do reke Ohio in jo zalučal vanjo. Ko je leta 1996 prižgal olimpijski ogenj na odprtju olimpijskih iger v Atlanti, mu je Mednarodni olimpijski komite (MOK) izročil repliko.

Kot profesionalec se je prvič boril 29. oktobra leta 1960, ko se je začela pot do uresničitve sanj o tem, da bi nekoč postal svetovni prvak v težki kategoriji.  Sodelovati je začel z omenjenim Dundeejem, ki je do takrat treniral Alijevega športnega idola, Sugarja Raya Robinsona. Tudi njemu ga ni uspelo prepričati, da bi spremenil svoj edinstveni način boksa, ki so ga zaznamovali direkti v glavo, nizka drža (gard) in ples, zaradi katerega je bil za večino tekmecev neulovljiv. Odlikovale so ga hitre noge in velika spretnost. Dejal je, da ''lebdi kot metulj in piči kot čebela'' (''floats like a butterfly, stings like a bee''). S svojo retoriko je privlačil množice, istočasno pa se je povečevalo število njegovih nasprotnikov. V nos je šel predvsem konservativnejšim ljubiteljem boksa, toda 191 centimetrov visoki Ali ni le govoril, ampak je besede spremenil v dejanja in sčasoma so tudi kritiki priznali, da je njegova arogantnost upravičena.

Zmagoviti pohod in trilogija Ali – Frazier

Do leta 1963 je Ali nanizal 19 zmag, med drugim je leta 1962 na kolena spravil tudi veterana in nekdanjega trenerja Moora. Veljal je za izjemnega poznavalca nasprotnikov in je domala do sekunde natančno napovedal izid dvoboja. 25. februarja 1964 je se je s Sonnyjem Listonom udaril za naslov svetovnega prvaka. Dvoboj je pritegnil veliko zanimanja, tudi zaradi verskih prepričanj, saj sta Cassiusa – kot rečeno – tedaj močno privlačila islam in Malcolm X, ikona temnopoltih oz. Afroameričanov, tudi musliman ter goreč zagovornik človekovih pravic in enakosti. V njem je Ali videl vrednote, ki jih je občudoval, čeprav so Malcolma nekateri obtoževali propagiranja črnske nadvlade, rasizma in antisemitizma. Liston je v šesti rundi predal dvoboj zaradi domnevne poškodbe rame. ''Jaz sem kralj, kralj sveta," je po zmagi dejal Clay in naznanil, da se bo spreobrnil v islamsko vero, postal musliman in zapustil baptistično cerkev. Ko sta se z Malcolmom X-om – X je ponazarjal spomin na anonimne črnske sužnje, ki so jim stoletja kratili pravice – 6. marca 1964 sprehodila po stavbi Združenih narodov v New Yorku, je Ali napovedal, da bo imenu dodal črko X. Naslednji dan je ustanovitelj islamske nacije Muhammad sporočil, da je Cassiusu zdaj ime Muhammad (tisti, ki je vreden poveličevanja) Ali (eden od štirih kalifov/vladarjev). Nad vero ga je med drugim navdušil njegov brat in sparing partner, ki je v islam prestopil tri leta pred njim in dobil ime Rahman Ali. Aliju je zaradi spreobrnitve grozil odvzem naslova svetovnega prvaka. Leta 1975 je prevzel sunitsko islamsko vero.

A vrnimo se v ring. Ali se v majski revanši z Listom ni obiral in zmagovalca odločil že v prvi rundi. Nato je vzel skalp nekdanjemu šampionu, Floydu Pattersonu, zmage pa so si sledile kot po tekočem traku. V zadnjem dvoboju pred premorom leta 1967 je premagal še Zoro Folleyja. Po tem, ko so ga oblasti oddaljile od ringa in je grmel na govorniških odrih, je od leta 1971, kot rečeno, spet grmel tudi v ringu. Tedaj je bil star 30 let, kar je pomenilo, da je bil že v zrelih boksarskih letih. Ob vrnitvi se je sprva namučil z Argentincem Oscarjem Bonaveno, sledil pa je dvoboj z Joejem Frazierjem, štiri leta mlajšim svetovnim prvakom po različicah WBC in WBA. To je bil začetek epske trilogije. Tedaj je Ali doživel svoj prvi poraz (Frazier je slavil po 15 rundah), rodilo pa se je eno največjih rivalstev v športu. Ali je šampiona pred tem obkladal z žaljivkami. Med drugim je dejal, da je "pregrd, da bi bil prvak" in tudi "preneumen" za to. Označil ga je za gorilo in trdil, da je zgolj "orodje belega establišmenta", kar pa ni bilo res, saj se je Frasier na vrh prebil iz geta.

Prvi dvoboj med Alijem in Frazierjem so novinarji označili za ''boksarski dvoboj stoletja'', oba borca pa sta po njem pristala v bolnišnici, kar priča o tem, za kakšen vložek je šlo. Frazier Aliju ni ponudil revanše, zato se je Ali podal na pot izločanja in prekrižal pesti v vsemi, s katerimi bi se lahko boril Frazier. ''Ostal ti ne bo nihče razen mene,'' je dejal, potem ko je zopet nizal zmago za zmago. 31. marca 1973 pa je naletel na mino po imenu Ken Norton. Neznani boksar bi moral biti za Alija lahek zalogaj, a je bil ta proti golobrademu mladeniču nemočen. Američan je želel revanšo in jo septembra istega leta tudi dobil. Nortona je premagal šele po točkah. S tem je nadaljeval misijo Frazier, a mu spet ni šlo vse po načrtih, saj je ta medtem izgubil naslov svetovnega prvaka. Leto pred revanšo z Alijem ga je namreč porazil George Foreman, ''nek smrkavec'', kot so se šalili v Alijevem taboru. Foreman je bil novi Sonny Liston in je zlahka opravil s Frazierjem. 28. januarja 1974 sta se Ali in Frazier drugič srečala v ringu. V igri tedaj ni bil naslov prvaka, Frazier pa je pokazal, da še ni za staro šaro. A doživel je nov poraz, saj je Ali po 12 rundah zmagal in si izboril pravica, da izzove prvaka Foremana. Dvoboj za prvaka se je odvil 30. oktobra 1974  v Kinšasi (Zairo). Priča smo bili Alijevemu najbolj filmskemu dvoboju, ki so ga poimenovali ''Rumble in the Jungle'' ("Bobnenje v džungli"). Ostareli Ali naj ne bi imel pravih možnosti proti novi ''velesili'' v boksu, a je pripravil taktiko, s katero je ukrotil in porazil Foremana. Med drugim je uporabil tudi znamenito tehniko ''rope-a-dope'', s katero je še dodatno izmučil tekmeca, s tem ko se je prislonil na vrvi in pustil telo nebranjeno. Osem rund ga je dražil in provociral, Foreman pa se je pri tem zelo upehal, čeravno Aliju ob silovitih napadih ni bilo lahko. Po tem, ko ga je utrudil, ga je premagal s tehničnim nokavtom.

Po tem dvoboju je Ali opravil še s tremi izzivalci, preden je sledil finale trilogije Ali – Frazier. Dvoboj v Manili na Filipinih 1. oktobra 1975, ki se ga je prijelo ime ''The Thrilla in Manila'' ("Srhljivka v Manili") je bil nova poslastica za boksarske sladokusce, saj je ponudil vse, kar je obljubljal. ''Tako blizu smrti nisem bil še nikoli. Frazier je največji boksar vseh časov – takoj za mano, da se razumemo,'' je Ali dejal po zmagi v 14. rundi, v kateri je Frazier obsedel v svojem kotu. Ta je v prvih rundah prevladoval, a se je po ducat rundah pri 38 stopinjah Celzija upehal, in vajeti je prevzel Ali. Frazierju je nato močno oteklo oko in kmalu je dvoboj predal.

Sledil je zaton Alijeve kariere, čeprav je nanizal še kaj nekaj zmag. Še drugič je porazil Kena Nortona, enega izmed svojih petih porazov pa doživel leta 1978 proti Leonu Spinksu, ki mu je v revanši pol leta kasneje vrnil milo za drago in se v zgodovino zapisal kot prvi, ki je tretjič osvojili naslov svetovnega prvaka v težki kategoriji (1964, 1974 in 1978). Leta 1980, ko se je že aktivno poslavljal od boksa, je Ali izobesil belo zastavico še proti novemu prvaku Larryju Holmesu, od katerega je v samo dveh rundah prejel kar 125 udarcev. Leta 1981 je izgubil še proti relativno neznanemu Trevorju Berbicku, kar je bil tudi njegov zadnji dvoboj, saj je boksarske rokavice po njem obesil na klin.

Borba z boleznijo

Muhammad Ali je več desetletij bolehal za neozdravljivo in smrtonosno Parkinsonovo boleznijo, ki jo spremljajo krčenje mišic, otežena hoja, tresenje in težave z govorom, ki so pri odličnem retoriku prišle najbolj do izraza. Kljub temu se ni skril in se je do smrti redno pojavljal v javnosti. Bolezen so mu diagnosticirali leta 1984, po navedbah strokovnjakov pa se je najverjetneje pojavila zaradi številnih udarcev, ki jih je prejel v glavo. Kljub bolezni ga je zadnja žena Yolanda ljubila in bila tudi njegova osebna asistentka, ko je bil na misiji mirovnega ambasadorja Združenih narodov. Spremljala ga je tudi leta 1996, ko mu je pripadla čast, da je prižgal olimpijski ogenj. Na vprašanje, kakšnega naj si ga zapomnimo, je dejal: "Kot osebo, ki ni nikoli prodala svojih ljudi. Ali samo kot dobrega boksarja. Nič ne bo narobe, če ne boste omenili, kako lep sem bil." Ali je po 32-letnem boju s Parkinsonovo boleznijo 3. junija 2016 umrl v bolnišnici v Phoenixu, v katero so ga dan prej pripeljali zaradi težav z dihanjem. Star je bil 74 let.