Aljaž Bedene: V Miamiju si želim videti Dragića in Dončića

Zaradi poškodbe stegenske mišice ste morali pred štirinajstimi dnevi predati polfinale na turnirju v Rio de Janeiru. Kakšno je zdaj stanje noge?

Šlo je za manjšo natrganino, ki se je po desetih dnevih mirovanja povsem zacelila, tako da lahko zdaj že treniram na polno. Zelo podobno poškodbo sem imel lani, ki pa je nisem pravilno pozdravil, zato se mi je vlekla kar nekaj mesecev. Napake nisem želel ponoviti, zato sem raje predal dvoboj in odšel na zdravljenje.

Je pa zanimivo, da smo kar štirje igralci na tem turnirju staknili podobne poškodbe. Razlog je po mojem v mehkem pesku. V Riu de Janieru je zelo vlažno, veliko je bilo dežja, tako da je tisti pesek tam zelo nepredvidljiv. Nisi prepričan, ali lahko drsaš ali moraš igrati kot na trdih podlagah.

Vsekakor pa mi Južna Amerika zelo ustreza. Pesek je že od nekdaj moja najljubša podlaga. Vročina in vlaga me ne motita, hkrati pa je tam veliko španskih in južnoameriških igralcev, ki mi po slogu igre ustrezajo. Letos sem tam odigral tri turnirje in naslednje leto bom ponovil ta del sezone, saj mi igranje na odprtem veliko bolj ugaja kot turnirji v dvoranah.

Zaradi poškodbe ste izpustili turnir v Indian Wellsu. Kakšni so načrti za prihodnje mesece?

Naslednji teden odhajam v Miami, kjer se igra na trdi podlagi, nato pa se vračam na pesek. Marakeš, Monte Carlo, Budimpešta in Rim so turnirji, ki jih imam v načrtu pred nastopom na drugem letošnjem grand slamu v Parizu.

V tem času ne bom branil veliko točk iz lanske sezone. Največ sem jih ravno v preteklem mesecu, ko bi lahko celo izpadel iz prve stoterice, če ne bi odigral dobrih turnirjev v Južni Ameriki. Sicer pa ne razmišljam, koliko točk branim za lestvico ATP, ampak, koliko jih bom osvojil.

V novo sezono ste krenili z novim trenerjem Gorazdom Gavrilovom. Kakšni so prvi vtisi?

Odlično je. Dobro se razumemo in uživamo. Zame je kemija v ekipi zelo pomembna, zato je idealno, da sta v ekipi še Gorazd in kondicijski trener Anže Pirc. So igralci, ki imajo trenerja samo, da z njim opravijo trening. Jaz imam v trenerju tudi odličnega prijatelja, s katerim potujem in preživljam dneve daleč od doma. Tako čas hitreje mine, bolj je zabavno in lažje je trenirati in igrati.

Lani ste se vrnili v slovensko reprezentanco in bili ključni mož pri zmagi nad Turčijo. Letos vas v Davisovem pokalu čaka septembra gostovanje v Egiptu. Bojda pa vas bomo lahko že kak mesec prej spremljali v Portorožu na tradicionalnem challengerju.

Da, res je. S Teniško zvezo Slovenije se pogovarjamo o tej možnosti. Sicer obstaja nekaj nevarnosti, da ne bi prišel v Portorož, na primer, če bi bil uvrščen na masters v Montreal ali Cincinnati, načeloma pa si želim igrati na slovenski obali, saj bi mi po nastopih na peščenih turnirjih v Umagu in Hamburgu prav prišel en "hard court" turnir pred US Opnom.

Kar pa se tiče reprezentance, mislim, da imamo dober žreb. Egipt ima tri solidne igralce, imel bo prednost domačega terena, vendar favoriti smo zagotovo mi, seveda, če bomo nastopili v polni postavi.

Bolj me skrbijo informacije, ki se jih prebral, da Mednarodna teniška zveza (ITF) sploh še nima točno izdelanega sistema napredovanja v nižjih skupinah Davisovega pokala. Po letošnjih spremembah, ko imamo le en dvoboj v celi sezoni, bi morali zmagovalci iz naše skupine napredovati v prvo evroafriško skupino, poraženci pa nazadovati v tretjo. Menda naj bi bilo to napredovanje vezano na neko točkovanje reprezentanc.

Poleg tega je ITF letos spremenil tudi točkovanje igralcev. Zdaj se bo veliko težje prebiti med poklicne igralce. Praktično vsi tenisači, ki so do zdaj igrali na turnirjih nižjega ranga, so proti tem spremembah. Tudi vsi ste te igralce podprli prek socialnih omrežji.

To je stvar, o kateri se vsi veliko pogovarjamo. Splošno mnenje je, da je ITF udaril povsem mimo. Nihče ni zadovoljen s tem, da zdaj obstajata dve lestvici in da na manjših turnirjih, se pravi tistih pod 25.000 dolarjev nagradnega sklada, ne moreš osvojiti točk za lestvico ATP.

Nezadovoljni so pri Združenju poklicnih igralcev (ATP), jezni so igralci, ki so bili lani na pragu preboja med najboljše, zaskrbljeni so starši igralcev, ki so vložili ogromno denarja v razvoj, prav tako pa teniške akademije in šole, ki vidijo, kako težko se bo po novem prebiti v svetovni vrh oziroma med poklicne igralce. Nenazadnje si tudi ITF ne dela uslug, saj se bo vedno manj mladih odločilo za ta šport.

Osebno sem imel kar precej opravka z ljudmi iz ITF in iz prve roke lahko povem, da ta organizacija ne dela v korist igralcev. Upam, da bodo odgovorni čim prej spoznali zmoto in spremenili ta nesmisel.

Kako vi gledate na svetovni tenis? Kako bo ta igra bila videti, ko se bodo poslovili Roger Federer, Rafael Nadal, Novak Đoković?

Tenis se je v zadnjih letih kar močno spremenil. Igralci so vedno višji in močnejši. Federer je nekoč v šali dejal, da se mu zdi, ko gleda te mladce, da se je on v vseh teh letih na "touru" skrčil za nekaj centimetrov. Izgubila se je lepota tenisa. Ne govorim, da te novi igralci nimajo občutka za žogo, vendar dejstvo je, da se vedno bolj igra na moč.

Od nove generacije igralcev, se pravi Avstralca Alexa de Minaurja, Nemca Alexandra Zvereva in Grka Stefanosa Tsitsipasa, jaz največ upov polagam na slednjega. Zanimivo pa bo zagotovo še nekaj let spremljati, ali je Novak Đoković sposoben podreti absolutni moški rekord dvajsetih grand slamov Rogerja Federerja. Kot kaže zdaj, mislim, da mu bo uspelo.

Pred leti ste dejali, da boste tenis igrali do 30. leta. Zdaj jih imate devetindvajset.

Odločil sem se, da bom igral še vsaj tri leta. Tedaj, ko sem to izjavil, sem mislil, da pri tridesetih ne bom več užival v tenisu, da me bo vse bolelo in da bom naveličan. A počutim se zelo mladega, vidim, da lahko še napredujem, tudi rezultati so dobri in predvsem rad igram tenis. Letos ob koncu sezone želim biti med prvih 50 igralcev na svetu.

Vseeno pa verjetno pogledujete proti koncu kariere.

Moja želja je ostati v tenisu. V mislih imam projekt, kakršnega v Sloveniji ni, je pa povsod po svetu, kjer se razvijajo mladi igralci. Želim pomagati slovenskemu tenisu, predvsem mladim igralcem, ki so nadarjeni, a morda starši nimajo dovolj sredstev za njihov razvoj. Prepričan sem, da imamo Slovenci velik potencial v tenisu.

Pred nekaj leti smo imeli štiri igralce med prvih sto, zdaj imamo izjemno nadarjeno generacijo deklet. Tamara Zidanšek in Kaja Juvan sta med najmlajšimi igralkami med prvih 200 na svetu. Lepo je videti, da je uspelo tudi Dalili Jakupovič, Polona Hercog je že ves čas tu med najboljšimi, imamo pa med dvojicami še Andrejo Klepač in Katarino Srebotnik.

Žal med fanti ne vidim naših naslednikov, je pa res, da se ženski in moški tenis precej razlikujeta. Menim, da je precej težje prodreti v vrh pri moških kot dekletih. Zato želim deliti svoje znanje in upam, da bomo imeli v nekaj letih spet nekaj mladih upov.

Naslednji teden odhajate v Miami. Boste morda odšli na kakšno tekmo košarkarske lige NBA? 28. marca bo na Floridi pri Goranu Dragiću gostoval Dallas z Luko Dončićem.

Z Gogijem sem pogosto v stiku in vedno, ko imava čas, se dobiva ali pa si grem ogledat njegovo tekmo. Uživam v košarki in spremljam vse slovenske športnike. Upam, da bom v Miamiju uspešen in da bom ostal v turnirju tako dolgo, da bom lahko videl dvoboj slovenskih zvezdnikov.

Ste pa tudi velik ljubitelj nogometa. Aktivni ste z nogometno ekipo Fantazistov, v kateri ste številni slovenski teniški igralci, hkrati pa ste zapriseženi navijač Real Madrida. Kako ste doživeli zadnji teden?

Uf, bilo je hudo. Že na začetku sezone sem vedel, da bo težko brez Cristiana Ronalda. Obvezno bi morali takoj najti zamenjavo za njegove zadetke. Real Madrid je vedno kupoval najboljše igralce na svetu, žal mi je tudi, da iz mladinskega pogona že dolgo časa ni prišel nihče. A vsekakor je Real Madrid tako velik klub, da se bo pobral tudi po tem črnem tednu.