Je človeštvu ostalo le še nekaj tednov? Srhljiva napoved znanstvenikov iz leta 1960

Zgodba se začne leta 1960, ko so Heinz von Foerster, Patricia M. Mora in Lawrence W. Amiot v ugledni znanstveni reviji Science objavili raziskavo z naslovom Doomsday: Friday, 13 November, A.D. 2026. Že naslov je zvenel kot napoved katastrofe, vendar je bilo ozadje precej bolj matematično kot mistično.

Raziskovalci so preučevali zgodovinsko rast človeškega prebivalstva in ugotovili, da je bilo mogoče podatke iz približno dveh tisočletij opisati z matematičnim modelom, ki je predvideval vse hitrejšo rast. Če bi se ta vzorec nadaljeval nespremenjeno, bi število ljudi 13. novembra 2026 v izračunu doseglo neskončnost.

Ključ do nenavadne napovedi je tako imenovana hiperbolična rast. Pri običajni linearni rasti se količina povečuje za približno enako vrednost v enakem časovnem obdobju. Pri eksponentni rasti se povečuje sorazmerno s svojo velikostjo. Hiperbolična rast pa lahko v določenih matematičnih modelih postane še hitrejša in vodi do navidezno neskončne vrednosti v končnem času.

V poenostavljenem prikazu tak model predpostavlja, da večje prebivalstvo omogoča več znanja, delovne sile in tehnološkega napredka, kar lahko dodatno pospešuje rast. Če takšno povratno povezavo podaljšujemo brez omejitev, krivulja sčasoma postane strma in se približuje matematični singularnosti.

Singularnost je točka, v kateri matematični opis preneha dajati običajne končne vrednosti. V primeru raziskave iz leta 1960 bi to pomenilo, da model za izbrani datum napove neskončno število ljudi. V resničnem svetu pa tak rezultat ni mogoč.

Britanski Financial Times je v letošnji analizi opozoril, da je mogoče napoved razumeti tudi kot provokativen prikaz nevarnosti slepega podaljševanja trendov. Njena moč je predvsem v tem, da razkrije omejitve modela, ne pa v tem, da bi ponujala zanesljiv koledar konca človeštva.

Najpreprostejši odgovor je, da se svetovno prebivalstvo ne razvija po nespremenljivi matematični krivulji. Na njegovo rast vplivajo rodnost, umrljivost, življenjska doba, gospodarske razmere, izobraževanje in številni drugi dejavniki.

V drugi polovici 20. stoletja se je v številnih državah začela zmanjševati rodnost. Družine imajo v povprečju manj otrok kot nekoč, prebivalstvo se stara, v nekaterih državah pa se je njegovo število že začelo zmanjševati. To so spremembe, ki jih preprosta ekstrapolacija starejših podatkov ne more zanesljivo zajeti.

Po projekcijah Organizacije združenih narodov iz leta 2024 naj bi svetovno prebivalstvo s približno 8,2 milijarde ljudi leta 2024 naraslo na okoli 10,3 milijarde sredi osemdesetih let tega stoletja. Nato naj bi se začelo postopoma zmanjševati in do leta 2100 doseglo približno 10,2 milijarde.

Te številke so projekcije, ne gotove napovedi, vendar jasno kažejo, da sodobne demografske ocene ne predvidevajo neskončne rasti. Človeštvo se sooča z resničnimi izzivi, kot so staranje prebivalstva, neenakomerna porazdelitev virov in okoljske obremenitve, toda matematična singularnost iz stare raziskave ni realistična napoved prihodnjega števila ljudi.

Datum ima še eno zanimivost. Heinz von Foerster se je rodil 13. novembra 1911, zato bi 13. novembra 2026 praznoval 115. rojstni dan. Naključje je dodatno okrepilo simboliko napovedi, ki je zaradi naslova zlahka zaživela kot zgodba o sodnem dnevu.

Težko je prezreti privlačnost takšne kombinacije: petek, 13., natančno določen datum in znanstveni članek z naslovom, ki napoveduje konec sveta. Toda pri razlagi je treba ločiti med dramatičnim naslovom in tem, kaj je raziskava dejansko izračunala.

Matematični model ne more sam po sebi dokazati, da bo določenega dne prišlo do katastrofe. Njegov rezultat je odvisen od izbranih predpostavk, kakovosti podatkov in tega, ali se razmere skozi čas spreminjajo. Če se spremenijo, se lahko spremeni tudi rezultat.

Ne. Za trditev, da se bo človeštvo na ta dan znašlo pred koncem, ni znanstvene podlage. Raziskava iz leta 1960 je zanimiv primer matematičnega modeliranja, ki je zaradi nenavadnega rezultata in drznega naslova postalo del popularne kulture.

To pa ne pomeni, da so vprašanja o prihodnosti človeštva nepomembna. Rast prebivalstva, poraba naravnih virov, podnebne spremembe in neenak dostop do hrane ostajajo resni izzivi. Toda za njihovo razumevanje potrebujemo modele, ki upoštevajo spreminjajoče se razmere, ne pa napovedi, ki preteklost preprosto podaljšajo v neskončnost.

Petek, 13. november 2026, bo tako predvsem opomnik, kako prepričljivo lahko zveni matematična napoved, če jo ločimo od njenih predpostavk. Človeštva ne čaka odštevanje do vnaprej določenega konca, temveč prihodnost, ki jo bodo oblikovali številni medsebojno povezani dejavniki in naše odločitve.

Viri: Science, PubMed, Financial Times, United Nations