Zgodovinske osebnosti, ki so trpele za duševnimi motnjami

Vincent Van Gogh

Verjetno je Vincent Van Gogh vsem najbolj znan po tem, da si je odrezal ušesno mečico in jo ponudil prostitutki. Kot pišejo nekatere psihiatrične revije, je imel ta slavni nizozemski slikar »ekscentrično osebnost in izrazito nestabilno razpoloženje«. V njegovih pismih so našli številne zapise o halucinacijah, nočnih morah, nespečnosti in tesnobah. V zadnjih dveh letih svojega življenja je trpel zaradi ponavljajočih se psihotičnih epizod, v starosti 37 let pa je storil samomor. Pred tem je bil hospitaliziran na psihiatrični kliniki Saint-Rémy-de-Provence, kjer je bil zelo ustvarjalen. Odstopili so mu celo dodatno sobo, ki jo je uporabljal kot studio. A njegovo zdravstveno stanje je močno nihalo; v določenem obdobju je pojedel kar nekaj oljne barve, zaradi česar so mu za nekaj časa omejili slikanje. A kljub nihanjem je bil izjemno produktiven, na kliniki naj bi v manj kot letu dni dokončal okoli 150 slik. Z njegovo diagnozo naj bi se ukvarjalo veliko sodobnih psihiatrov, po nekaterih zapisih naj bi vključevala depresijo, bipolarno motnjo, epilepsijo in celo shizofrenijo – slednja naj bi bila prisotna v njegovi širši družini.

Kralj Charles VI

Kralj Charles VI iz Francije ni dovolil, da bi se ga ljudje dotikali, saj je verjel, da je narejen iz stekla. Kljub temu, da je kar 22 let vladal Franciji (1380–1422), se je ta razvpiti francoski kralj v zgodovino zapisal z vzdevkom ’Nori Charles’. Zapisi pravijo, da je po vsej verjetnosti trpel zaradi duševnih motenj, saj se včasih ni mogel spomniti niti svojega imena, vsake toliko naj bi celo pozabil, da je kralj, težave pa je imel celo s prepoznavanjem svoje žene in otrok. Posebej znan je bil po svoji blodnji, da je narejen iz stekla. Bal se je, da ga bodo razbili, zato ljudem ni dovolil, da bi se mu približali ali se ga celo dotaknili. V zdravih obdobjih je zelo rad telovadil in igral priljubljene športe svoje dobe, ko pa se je v njegovi glavi pojavil preblisk, je postal čisto drug človek. Več ur je lahko sedel v svoji sobi popolnoma negiben.

Michelangelo Caravaggio

Michelangelo Caravaggio je bil med največjimi slikarji italijanske renesanse. Njegovo revolucionarno delo je spremenilo svet umetnosti, navdahnilo številne posnemovalce in vplivalo na kasnejša obdobja, kot sta barok in realizem. Njegovo delo so opisovali kot »direkten, neprijeten udarec za čustva«, saj je upodabljal svetopisemske prizore z grozljivim realizmom in patosom. Žal pa je imel Michelangelo zelo temperamentno osebnostno držo, zato se je pogosto vključeval v ulične pretepe. Leta 1605 naj bi ga ognjevitost pripeljala celo do umora Ranuccija Tomassonija. Ugledni likovni kritik Andrew Graham Dixon, ki je tudi sam trpel za depresijo, je bil prepričan, da je imel Michelangelo bipolarno motnjo, kar naj bi nakazoval tudi njegov slog – tenebrizem, ki predstavlja izrazito kontrastnost svetlobe in teme (veselje in žalost). Svoj avtoportret naj bi vključil v več del, med katerimi sta najbolj znana Medusa in Janez Krstnik, kar naj bi nakazovalo, da je bes usmerjal vase.

Virginia Woolf

Virginia Woolf je bila angleška pisateljica, ki je s svojim nelinearnimi romani pripomogla k razvoju sodobnega žanra. Njena dela so bila deloma odziv na omejitev viktorijanskih romanov in so vključevala teme, ki bi bile sicer izključene v obdobju prevlade moških. Bila je članica vplivne skupine pisateljev in umetnic, danes pa jo slavijo kot pomembno osebnost v zgodovini feminizma. A njeno duševno zdravje ni bilo najboljše, trpela je zaradi depresije. Po smrti matere, ko ji je bilo komaj 13 let, je doživljala intenzivna nihanja razpoloženja, kar je predvsem značilno za bipolarno motnjo. A v takratnem času so bila vsa prizadevanja, da bi ji pomagali, zelo primitivna. Leta 1922 so ji odstranili več zob, da bi premagala norost, kar se je kasneje izkazalo za slabo idejo. Poslali so jo tudi na posebne ’mentalne oddihe’, ki so bili namenjeni ženskam z živčnimi motnjami. A pozor – ti oddihi so vključevali prisilno hranjenje, prepoved literature in izolacijo. Burni dogodki v začetku 20. stoletja so njeno žalost le še poglabljali, leta 1941 pa je naredila samomor. Verjela je, da bo njenim najbližjim bolje brez nje.

Napoleon Bonaparte

Kljub temu, da se je rodil na Korziki staršem italijanskega porekla, je Napoleon sebe videl kot Francoza. Po zaključku šolanja na vojaški akademiji in vstopu v vojsko je postal vidna osebnost francoske revolucije; prepričan je bil, da država potrebuje politične spremembe. Po revoluciji je služil kot vojaški poveljnik, ki je agresivno širil francosko ozemlje v Evropi, sčasoma pa postal vladar Francije leta 1799. Preobrazil je francosko vojsko, reorganiziral izobraževanje in sprejel egalitarni Napoleonov zakonik, ki so ga nato prostovoljno sprejele tudi druge države. Napoleon je svoje ime dal tudi Napoleonovemu kompleksu, saj naj bi imel narcisistično osebnostno motnjo. Imel naj bi grandiozne ideje, občutek veličine in pomembnosti, zaradi česar pa je bil tudi uspešen vodja.

Nikola Tesla

Nikoli Tesli se imamo gotovo veliko zahvaliti. V letih predanega akademskega študija je svoje izkušnje nabiral tudi v podjetju Edison Machine Works. Njegova glavna iznajdba je bilo vrteče se magnetno polje, ki je postalo temelj za večino naprav z izmeničnim tokom. Njegov pionirski futuristični prispevek je zato neizmerljiv. Že leta 1893 je razpravljal o možnosti brezžične komunikacije med napravami, le pomanjkanje finančnih sredstev ga je oviralo pri razvoju tehnologije. V svojem času so ga videli kot ekscentričnega genija, toda za njegovimi nenavadnimi navadami so se skrivala vprašanja o njegovem duševnem zdravju. Imel je obsesivno kompulzivno motnjo (OCD), ki se je kazala v številnih ritualih. Pri vsakem obroku je uporabil natanko 18 prtičkov, preden je vstopil v stavbo jo je najprej trikrat obkrožil, izbiral pa je samo tiste hotelske sobe, ki jih je bilo mogoče deliti s številom tri. Ko je njegovega brata do smrti poteptal konj, je začel doživljati halucinacije.

John Nash

John Nash je bil zaradi svojih dosežkov na področju matematike tudi Nobelov nagrajenec. Imel je dolgo predavateljsko kariero, pomembno pa je prispeval tudi k teoriji iger. Je edini, ki je prejel Abelovo in Nobelovo nagrado za ekonomske znanosti. Po besedah uglednega Mihaila Leonidovich Gromova je njegovo delo odprlo »nov svet matematike«. Njegovo življenje je lepo prikazano v z oskarjem nagrajeni biografiji Beautiful mind (Čudoviti um). Trpel je za paranoidno shizofrenijo, kar se je najprej pokazalo v njegovi ideji, da proti njemu obstaja komunistična zarota. O tem je predaval tudi na Univerzi Colombia, kar je bil povod za hospitalizacijo. Kar 20 let je preživel v psihiatričnih bolnišnicah, v svojem 50. letu pa je shizofrenija skrivnostno izginila, kar pripisujejo hormonskim spremembam. Svoje raziskovanje je nato nadaljeval. Izjavil je, da »ne bi imel dobrih znanstvenih idej, če bi razmišljal bolj normalno.«

Edvard Munch

Edvard Munch je bil slaven norveški slikar, najbolj znan po štirih različicah slike The scream (Krik). Kljub temu, da ni imel posebne formalne izobrazbe, je imel naraven dar za slikanje, ki ga je razvil v pionirski slog. Ta je bil v čistem nasprotju s tedanjim naturalističnim slogom umetnosti. Munch je bil preokupiran s čustvi, kar naj bi bila posledica tragičnega otroštva, v katerem sta umrla oba starša. »Bolezen, norost in smrt so bili črni angeli, ki so čuvali mojo zibelko in me spremljali vse življenje,« je eden od njegovih znanih stavkov. Trpel je zaradi tesnobe in depresije, kar je izražal skozi svoje slike. Tako kot pri Beethovnu in Michelangelu je bilo tudi pri njem duševno stanje bistveno za edinstven umetniški slog. Sliko Krik je navdihnil zelo specifičen dogodek v njegovem življenju. »Nekega večera sem hodil po poti … počutil sem se utrujen in bolan. Ustavil sem se in pogledal čez fjord – sonce je zahajalo in oblaki so postali krvavo rdeči. Začutil sem krik, ki se je razlegel po naravi.« Ta trenutek je bil navdih za sliko Krik.

Ludwig Van Beethoven

Ludwig Van Beethoven je odraščal v senci velikanov, kot so Handel, Bach in Mozart, a je kljub temu našel svoj edinstven umetniški izraz. Trajno je spremenil klasično obliko sonate in koncerta. Njegove skladbe so zaznamovale prehod iz klasicizma v romantiko in še danes navdihujejo mnoge glasbene ustvarjalce. Kljub svoji hibi – gluhosti je še vedno ustvarjal in skladal, se je pa boril tudi z bipolarno motnjo in težavami z alkoholom. Ko je njegova gluhost postala očitna, je zapisal: »Veselo hitim na srečanje s smrtjo.« Sicer pa je svoja manična obdobja dobro izkoristil pri improvizaciji na klavirju. Leta 1813 si je poskušal vzeti življenje.

Isaac Newton

Isaac Newton je bil v 17. stoletju zvezda znanstvene revolucije. Raztolmačil je spekter bele svetlobe, ki je utrla pot sodobni optiki. S tremi zakoni gibanja je postavil temelje moderni fiziki, najbolj pa je poznan po zakonu gravitacije. Iz njegove biografije je večina zgodovinarjev in psihologov sklepala, da je bil bipolaren. Njegov oče je umrl še pred njegovim rojstvom, mati pa se je znova poročila in ga zapustila. Ta travma mu je pustila velike posledice v obliki manične depresije. Materi in očimu je celo grozil, da jima bo zažgal hišo. Čustvenim izbruhom so sledila obdobja obžalovanja, ki so jih spremljale samomorilne misli in tesnoba. Leta 1678 je bila kritika jezuitov iz Cambridgea pika na i za njegov živčni zlom. Kasneje v življenju je trpel paranoidne blodnje in se izoliral pred prijatelji.