V času širjenja bolezni covid-19, ki jo povzroča novi koronavirus – okužba se prenaša kapljično in kontaktno – smo bili prisiljeni močno omejiti fizičen stik. Ko bodo vladni ukrepi za zajezitev širjenja smrtonosne bolezni umaknjeni in bo svet ponovno normalno zadihal, se bomo vrnili k večini navad, a vse vendarle ne bo isto in ena od kolateralnih žrtev pandemije bi lahko bilo rokovanje. Košarkarski zvezdnik LeBron James, ki se je tako rad s soigralci pozdravljal s pravimi ''pozdravnimi koreografijami'', je nedavno izjavil, da je do konca življenja opravil s petkami. Kako zelo bo zdravstvena kriza vplivala na rokovanje, kot ga poznamo, bo pokazal čas, mi pa si medtem poglejmo, kdaj in kje se je vse skupaj začelo in razvijalo skozi čas.

Rokovanje je, kot rečeno, prisotno, odkar pomnimo. Z nami je namreč že več tisočletij. Slikovni dokaz o rokovanju sega v čas vladavine kralja Sirije Šalmaneserja III. v 9. stoletju pred našim štetjem. Pismeni dokaz najdemo tudi v Homerjevem epu Iliada, ki datira v 8. stoletje pred Kristusovim rojstvom. O rokovanju je v komediji Kakor vam drago (As You Like It) pisal tudi William Shakespear na prelomu 16. stoletja. Rokovanje je torej starodavna človeška navada, katere izvor pa ostaja neznanka.

Rokovanje, kot ga dojemamo danes, se v knjigah o kodeksih obnašanja ni pojavilo vse do sredine 19. stoletja, ko so ga jemali kot nespodobno gesto, ki je primerna le med prijatelji. Rokovanje je imelo skozi zgodovino sicer drugačen pomen. V času Šalmaneserja je bilo rokovanje namenjeno sklepanju poslov ali kot izkaz premirja. V Iliadi si Diomed in Glavkus sežeta v roko kot znak spoštovanja gostinskega prava. ''Skušajva ne ubiti en drugega,'' reče Diomed. Shakespear je rokovanje videl in prikazal kot obliko sprave.

Izvor pomena rokovanja, kot ga poznamo danes, ostaja neznan, nekateri pa ga pripisujejo kvekerjem, privržencem verske sekte Prijateljska družba, ki zavračajo hierarhijo Cerkve, zakramente, obrede, duhovnike in cerkvene uredbe, nasprotuje zabavljaštvu in vojaški službi. Eden od prvih pisnih dokazov rokovanja kot oblike pozdrava je nemški prevod knjige francoskega pisatelja Francoisa Rabelaisa z naslovom La vie de Gargantua et de Pantagruel (pentalogija) iz 16. stoletja. V 17. stoletju je britanski pisatelj James Cleland dejal, da bi veliko raje videl, da se ljudje med seboj pozdravljajo z rokovanjem z desnico namesto s priklanjanjem in poljubljanjem roke. Priljubljena teorija je, da je njegov izjava želja po vrnitvi k tradicionalnemu, čeravno slabo dokumentiranemu načinu pozdrava v Evropi, rokovanju. Skozi čas so namreč rokovanje zamenjale bolj ''hierarhične'' oblike pozdrava – kot je omenjeni priklon. Kljub degradaciji je rokovanje preživelo in ko so druge oblike pozdrava začele izgubljati na priljubljenosti, se je na ''veliki oder'' vrnilo rokovanje, kot pozdrav med sebi enakimi. Niso bili sicer vsi tako zelo navdušeni nad rokovanjem, posebej ne Francozi, ki so dejali, da gre za vulgarno iznajdbo Britancev.

No, najbolj popularna razlaga rokovanja je sledeča. Ponujena roka je v preteklosti pomenila, da v njej ne držimo orožja, da ponujamo spravo, prijateljstvo oz. da nimamo slabih namenov. Rokovanje je bilo nekaj časa tudi privilegij, saj se je smel v fevdalnih časih z graščakom rokovati zgolj svoboden kmet. V 19. stoletju je bilo rokovanje z rokavicami nespoštljiva gesta, ki je terjala takojšnje opravičilo – to je izhajalo iz stare bojazni, da bi lahko v rokavici skrivali orožje.

Rokovanje je danes stvar olike. Gre za prijeten običaj, ki ga nekateri izrabljajo, da drugim dokažejo svojo moč oz. možatost (npr. ameriški predsednik Donald Trump). Ni vseeno, kako se rokujemo, saj naš način rokovanja pove veliko o nas, a o tem na drugem mestu.