Zimski solsticij: začetek zime, ki je nekoč oznanjal začetek novega leta

Meteorološko v zimo vstopimo 1. decembra, koledarsko pa se zima začne na dan zimskega Sončevega obrata oz. na zimski solsticij, ki je 21. decembra (vsaka štiri leta je 22. decembra). Ta nastopi, ko zemeljski pol doseže največji nagib od Sonca. To se zgodi dvakrat letno – enkrat na severni in enkrat na južni polobli. Poleg zimskega poznamo tudi poletni solsticij, ki je njegovo nasprotje, saj je tedaj noč najkrajša in dan najdaljši. Običajno nastopi med 21. in 23. junijem in oznanja koledarski začetek poletja. Datuma zimskega in poletnega Sončevega obrata sta za polobli obrnjena, saj ko je na severni polobli poletje, na južni vlada zima.

V preteklosti je bil zimski solsticij konec starega in začetek novega leta. Sonce je nekoč veljalo za najvišje božanstvo, ki so ga naši predniki poznali tudi pod imenom Svarog oz. v času zimskega solsticija, ko se je Sonce spet na novo rodilo kot Svarožič. Po tem dnevu se dan ponovno začne daljšati, zato so naši predniki verjeli, da je to edini pravi pričetek novega leta. Sonce, brez katerega ni bilo življenja, so častili po božje, zato je bil zimski solsticij najbolj naravno novo leto. Navezanost nanj tako ni presenetljiva. Po starem ljudskem izročilu je bil to dan za praznovanja, ki so naznanjala, da se bodo dnevi ponovno začeli daljšati, da se počisti s preteklostjo in s tem pripravi nov teren. Počastili so ga z različnimi rituali, prižiganjem svečk, zimzelenimi rastlinami, ki so simbolizirale nesmrtnost ipd. Potekali so tudi rituali za zdravljenje in boljše zdravje. Namenjeni so bili krepitvi sreče, veselja, miru in ljubezni. Ta dan naj bi se vse želje in misli uresničile.

Stari običaji ponekod še danes privabijo na tisoče ljudi k praznovanju zimskega solsticija – priljubljeno zbirališče je Stonehenge, kjer med čakanjem na sončni vzhod pojejo, plešejo in izvajajo jogo. Ta zgodovinski kraj velja za sončev popek sveta, namreč ob vzhodu je ta natančno poravnan s Soncem. Na Japonskem zimski solsticij praznujejo s sadnimi kopelmi iz citrusa (yuzu), saj verjamejo, da jih tovrstna vroča kopel obvaruje pred prehladom. Praznovanje zimskega solsticija je ostalo tudi v krvi Norvežanov. Na Norveškem so bili namreč nekoč naseljeni Kelti, ki so ga vsako leto praznovali. Ta praznik tam imenuje Jul, kar pomeni krog, ki nakazuje na nekaj, kar se je zaključilo in se bo ponovno začelo. Ste vedeli, da je Krščanstvo praznik rojstva odrešenika Jezusa Kristusa začelo praznovati v četrtem stoletju našega štetja in da smo ga zares posvojili šele stoletja kasneje. V tem času se je ohranilo praznovanje, ki je častilo Sonce v najdaljših zimskih nočeh. Šlo je za praznovanje rojstva Svarožiča (tudi Radegast, Dažbog), slovanskega božanstva in (domnevno) Svarogovega sina, ki je simboliziral mlado sonce.

Tako kot novo leto je že zimski solsticij prinašal nove stvari, ki smo jih z veseljem pričakovali. Praznovanje zimskega solsticija je bilo priložnost, da se ljudje za trenutek ustavijo, ozrejo v leto, ki se izteka, ga ovrednotijo in pomislijo, kaj dobrega in slabega se jim je zgodilo. Zimo so brali kot čas mirovanja narave in vedeli, da se morajo tudi sami umiriti, zazreti vase in pretehtati stvari pri sebi, da so uvideli, kje delajo napake in kaj se da izboljšati. Hkrati so ta dan pogledovali tudi že v prihajajoče leto ter pozitivne stvari in izzive, ki jih ta prinaša.