Voyager 1: Kako je nastal znameniti posnetek Zemlje kot modre pike

Idejo, da bi Voyager slikal Zemljo, je Carl Sagan promoviral že leta 1981, NASA pa ga je šestkrat gladko zavrnila. Tveganje, da Sonce skuri senzorje na sondi, ki leti v eno smer, je bilo ogromno, slika pa z znanstvenega vidika ni imela nobene vrednosti, saj je bilo jasno, da bo z dano ločljivostjo vidnega bolj malo. Šele leta 1989 je direktor Richard Truly tvegal in prižgal zeleno luč. Ko je Candy Hansen prejela prvi surovi izpis, je bila celo prepričana, da so Zemljo zgrešili.

Sonda je danes več kot 25 milijard kilometrov stran, njen generator pa izgublja približno 4 vate moči na leto. Inženirji enega za drugim ugašajo sisteme, nazadnje so aprila ugasnili instrument LECP po skoraj 49 letih delovanja. Novembra bo signal do sonde potoval celih 24 ur v eno smer in še 24 ur nazaj, NASA pa računa, da bo vsa komunikacija utihnila nekje med letoma 2028 in 2030, ko bo zmanjkalo moči še za zadnji oddajnik.

Na krovu je še vedno pritrjena znamenita zlata plošča z zvoki dežja, glasbo in pozdravi v 55 jezikih. Verjetnost, da bi jo kakšna tuja civilizacija sploh kdaj našla, je zelo majhna, čeprav je bila narejena tako za nezemljane kot za nas, da smo definirali, kaj bi sploh radi pustili za sabo, ko nas ne bo več.

V JPL-u so morali razstavljeno sliko Zemlje, ki jo je posnel Voyager, zamenjati, ker so se obiskovalci nenehno dotikali tistega enega piksla. Psihologi so sicer dokazali, da občutek majhnosti ob pogledu na vesolje za kratek čas poveča našo empatijo, a ta učinek hitro zbledi. Ko prideš nazaj v realnost, te še vedno čakajo neplačani računi in zoprni sestanki.

Misel na vesolje ne bo rešila naših težav, lahko pa nas nauči, da so naši problemi manjši, kot se zdi; cel naš planet je s 6,4 milijarde kilometrov videti kot modra pika, manjša od petine piksla, tvojih problemov pa se, verjemi, sploh ne vidi.