Vsako sekundo izgubimo 20.000 zvezd

Svetlobno leto je razdalja, ki jo svetloba prepotuje v enem letu. Če jo pomnožimo z 13,8 milijardami, dobimo širino vesolja. Sliši se logično, pa ni. Radij vidnega vesolja je v resnici 46 milijard svetlobnih let, premer pa 92 milijard. Ne gre za napako v računici, ampak posledico dejstva, da se vesolje širi na način, ki se intuitivno zdi nemogoč.

Ko pogledamo v oddaljeno vesolje, pravzaprav gledamo v preteklost. Svetloba potuje s svetlobno hitrostjo, ki je izredno hitra, a hkrati daleč od teleportacije. Ko pogledamo Sonce, ga vidimo takšnega, kot je bilo pred osmimi minutami. Planete, zvezde in galaksije, ki so bolj oddaljeni, zaznamo še z večjim zamikom. Bolj ko je nekaj oddaljeno, globlje v preteklost gledamo.

Najbolj oddaljena in najstarejša fotografija" vesolja, ki jo imamo, je kozmično mikrovalovno sevanje, svetloba od skoraj takoj po velikem poku, stara 13,7 milijarde let, ki prihaja iz vseh smeri. Intuitivno logičen, a napačen izračun bi bil: če je ta svetloba potovala 13,7 milijarde let, je vidno vesolje "krogla", ki ima premer slabih 14 milijard svetlobnih let. Pa ni.

Izračun je napačen, ker ne upošteva, da se širi sam prostor. Vesolje se ne širi, prostor sam se razteguje, podobno kot bi se napihoval balon. Ko je svetloba kozmičnega sevanja krenila na pot, je bila oddaljena "le" 42 milijonov svetlobnih let. A ker se je prostor ves čas širil, je za pot do nas potrebovala 13,7 milijarde let. Danes je točka, od koder je bila oddana, že 46 milijard svetlobnih let stran. Od začetka potovanja se je izvor več kot tisočkrat odmaknil od našega planeta. Svetloba se ni "upočasnila", samo prostor "pod" njo se je raztegnil.

Prvih 9 milijard let se je širjenje upočasnjevalo, saj ga je zavirala gravitacija. Pred približno 5 milijardami let pa je prevladala temna energija, odbojna oblika gravitacije, ki širjenje pospešuje. Vse stvari v vesolju se kot posledica te nepojasnjene energije, ki sestavlja skoraj 70 % vesolja, vedno hitreje oddaljujejo od nas.

Praktična posledica je, da obstaja kozmično obzorje" na razdalji približno 15 milijard svetlobnih let. Ničesar, kar je danes zunaj te meje, ne bomo nikoli videli, ne glede na to, koliko časa bomo čakali. Širjenje vesolja bo namreč "prehitelo" hitrost svetlobe.

Zaradi pospeševanja širjenja vsako sekundo 20.000 zvezd prekorači mejo, za katero jih ne bomo nikoli videli. Zvezde seveda še vedno obstajajo, a njihova svetloba nas ne bo več dosegla, ker se prostor med nami in njimi širi hitreje, kot svetloba potuje.

Dolgoročna napoved je precej melanholična. Nekega dne bodo iz našega vidnega polja izginile skoraj vse galaksije, ki jih danes opazujemo s teleskopi. Ostala bo samo naša lokalna skupina: Rimska cesta, Andromeda in nekaj ducatov manjših galaksij. Astronomi čez trilijone let bodo gledali v nebo in videli le svojo galaksijo. Mislili bodo, da je to celotno vesolje, in nikakor ne bodo mogli dokazati, da obstaja enormen, poln prostor izven njihovega vidnega polja.

Vesolje je torej hkrati večje, kot si lahko mislimo, in manjše, kot je v resnici. Vidimo le majhen delček celote, in ta delček se z vsakim trenutkom krči. Če nameravamo kadarkoli raziskati druge galaksije, bi bilo pametno pohiteti. Čeprav je res, da pohiteti" v kontekstu svetlobnih tisočletij pomeni nekaj povsem drugega od naše omejene predstave.