Pristanek na Luni je bila domnevna lažna novica dolgo preden je termin ''fake news'' priplaval na površje. Milijoni po svetu so še danes prepričani, da človeška noga še ni stopila na Zemljin naravni satelit in da so bili prizori iz julija leta 1969 posneti v hollywoodskem studiu. Na medmrežju domuje na tisoče spletni strani, ki tako ali drugače ''dokazujejo'', da je šlo za inscenirane prizore, ki tudi 50 let po dogodku burijo človeško domišljijo. Smo pristali na Luni ali ne?

V Sovjetski zvezi leta 1969 nihče med uradniki kot tudi ne mediji ni podvomil v podvig njene državne sovražnice. ''Ko smo prejeli signal z Lune, je ta prišel z Lune, ne iz Hollywooda,'' je dejal član sovjetskega lunarnega programa Georgij Grečko. Mnenja, da ni šlo za ponaredek, je bil tudi Konstantin Feoktistov, ki je v svoji knjigi Pot življenja zapisal, da je ''ponarediti takšno odpravo verjetno vsaj tako težko, kot jo je dejansko izvesti.''

Nekateri trdijo, da Ameriška vesoljska agencija Nasa takrat ni imela tehnologije za izvedbo takšnega podviga oz. tega ne bi mogla izpeljati s človeško posadko, saj bi astronavte na Luni scvrli kozmični žarki. Večina zagovornikov teorij zarote s prstom kaže na domnevne anomalije zrnastih posnetkov, ki jih je Nasa z Lune pošiljala na Zemljo. Številne teorije, kot so ''pobegle'' zvezde na nekaterih posnetkih, so z leti ovrgli znanstveniki, kljub temu, da je Nasino opazovalno plovilo LRO (Lunar Reconnaissance Orbiter) leta 2009 v svet poneslo sliko opuščenih modulov z lunarnih misij Apollo 11, 14,15, 16 in 17, ki so še vedno na Luninem površju, pa teorije zarote ne potihnejo.

Ker so v vesoljski tekmi Rusi potegnili kratko, tega Rusi očitno ne morejo preboleti še danes, saj je kar šest od 10 Rusov skeptičnih glede ameriškega podviga. Teorija zarote je v Rusiji zalet dobila proti koncu devetdesetih let 20. stoletja, ko je bila bleda senca same sebe in je potrebovala psevdopatriotske koncepte, kot je ta, da so Američani prevarali svet.

Ko sta na Luni pristala Neil Armstrong in Buzz Aldrin, je manj kot en od 20 Američanov dvomil v resničnost posnetkov na televiziji. Do leta 2000 je ta številka poskočila na šest odstotkov. Na drugi strani več kot polovica Rusov še vedno ne verjame, da so Američani na Luno prispeli prvi. Zgodovina teorije zarote se je začela z izidom knjige AntiApollo: Ameriška lunarna afera, pod katero se je podpisal Jurij Muhina. Ta trdi, da so denar za lunarno misijo komaj povohali, posnetek pristanka da pa je posnel režiser kultnega znanstvenofantastičnega filma 2001: Vesoljska Odiseja, Stanley Kubrick. Teorije zarote v Rusiji živijo dalje, kljub temu, da je Ruska akademija znanosti lunarno zaroto spoznala za lažno, tudi ruski predsednik Vladimir Putin pa jo je označil za nesmisel. Po anketah ima 65 odstotkov tistih, ki verjamejo v zaroto, zgolj srednješolsko izobrazbo.

Če je ruska skepsa bolj verjetna, pa je presenetljivo, da so dvom izrazili tudi nekateri ameriški zavezniki. Anketa iz leta 2009 je razkrila, da četrtina Britancev ni verjela, da so Američani pristali na Luni, prav tako ne devet odstotkov Francozov. Akademik Didier Desormeaux, ki je pod drobnogled vzel številne teorije zarote, vezane na pristanek na Luni, je pojasnil, da je večja verjetnost protidiskurza, bolj kot je dogodek odmeven. Osvojitev vesolja je bil velik dosežek za človeštvo in kot tak tarča številnih teoretikov zarot.

Zarote so bile v primeru pristanka na Luni prvič v zgodovini v celoti osnovane na vizualni interpretaciji medijskega dogodka, razlaga Desormeaux. Isto logiko so zarotniki uporabili za šolske pokole, ki da so bili lažni, žrtve na posnetkih pa igralci. ''Slike lahko omrtvičijo našo sposobnost razmišljanja. Teorije postanejo prepričanje, ki nima roka trajanja,'' pojasnjuje.

Nekdanji Nasin zgodovinar, Roger Lanius, ki je svoje življenje posvetil borbi proti teoretikom zarot, je nekoč dejal, da zarotniki ne sprejemamo istih pravil in vedenj, po katerih živi večina. Igrajo na naša najgloblja čustva in strahove, mediji pa s svojimi poročanji pogosto na olje zgolj prilivajo ogenj.