Sonce je kot vse druge zvezde nastalo v medzvezdnem oblaku prahu in plinov (t. i. nebula oz. meglica). Trenutno je klasificirano kot rumena pritlikavka oz. zvezda razreda G2 – je blizu povprečju nam znanih zvezd, ki jih lahko opazujemo na nočnem nebu. V razrede so zvezde razporejene glede na njihovo površinsko temperaturo. Razredi so O, B, A, F, G, K in M, s tem, da so zvezde tipa O najbolj vroče, tipa M pa najhladnejše. Sonce je tudi prototipna zvezda, pa ne, ker bi bila posebna, ampak ker je nam najbližja in je najbolje raziskana od vseh zvezd, ki jih poznamo. Sonce je sicer zelo povprečna zvezda, od drugih se razlikuje le po tem, da nam je tako zelo blizu.

Sonce je precej ''sebično''. Za svoj nastanek je namreč porabilo kar 99,8 odstotka vsega materiala v meglici. Drugim so ostale zgolj drobtinice. Toda 0,2 odstotka preostale mase je bilo dovolj za vse ostale planete, komete, asteroide in kozmična telesa v Osončju. Od tega se večina preostanka mase nahaja v Jupitru. V Sonce, katerega obseg znaša 1,4 milijona kilometrov, bi danes stlačili več kot en milijon planetov Zemlja.

Sonce je Zemlji najbližja zvezda. Od nas je v povprečju oddaljen 150 milijonov kilometrov. S svojo prisotnostjo blagodejno vpliva na živež. Brez Sonca, ki nam daje svetlobo in toploto, življenja na Zemlji v takšni obliki, kot ga poznamo, danes ne bi bilo.

Sonce je vrteča krogla žarečih plinov. Večinoma je sestavljeno iz vodika (73,5 odstotka) in helija (pribl. 25 odstotkov), preostali delež kemijski elementov pa predstavljajo kisik, ogljik in drugi elementi. Njegova površina ni gladka, ampak spominja na brbotajoč kotel. Njegova razbeljena sredica – jedro predstavlja 20 odstotkov celotnega premera – ima okoli 15 milijonov stopinj Celzija, na površju Sonca pa je temperatura okoli 5500 stopinj Celzija. Pritisk tam znaša kar 250 milijard atmosfer.

Sonce ob svojem delovanju vodik počasi spreminja v helij, pri čemer se sproščajo različna valovanja, ki jih v obliki toplote, svetlobe in raznih žarčenj zaznamo tudi na Zemlji. Vsako sekundo Sonce 600 milijonov ton vodika spremeni v 596 milijonov ton helija. Pri tem se tvori energija, ki znaša 386 milijard kilovatov na sekundo! Pet milijonov ton od tega predstavlja gama žarčenje. To prodira skozi Sončev plašč do fotosfere, ki je Sončeva površina, ki jo vidimo – kot rečeno, Sonce nima trdne površine. Na poti skozi plašč se moč žarčenja drastično zmanjša, saj gre nazaj proti jedru. Žarčenje, ki pride do roba fotosfere Sonca zapusti kot svetloba in toplotno žarčenje.

Sonce tehta 1.989.000.000.000.000.000.000.000.000.000 kilogramov, medtem ko Zemlji tehnica pokaže 5.974.000.000.000.000.000.000.000 kilogramov.

Sonce je staro približno 4,6 milijarde let, kar je tudi starost našega Osončja. V tem času je porabilo okoli polovico vodika, podobno kot danes pa naj bi sijalo še naslednjih pet milijard let. Znanstveniki ocenjujejo, da je približno na polovici svoje življenjske dobe. Ko bo porabilo ves vodik – Sonce energijo proizvaja z jedrsko reakcijo spajanja, t. i. jedrsko fuzijo, to je zlivanjem atomov vodika v helij – bo vase pogoltnilo vse svoje planete in se skrčilo na velikost Zemlje. Sonce se bo začelo sesedati vase, zunanja plast pa se bo povečala za polovico zdajšnjega obsega in v končni fazi postalo rdeča orjakinja (zvezda spektralnega razreda). Sonce bi lahko zraslo do te mere, da bo seglo celo do orbite Jupitra, medtem pa vase posrkalo Zemljo, Merkur in Venero. Sčasoma bo zunanja plast izginila, ostalo bo zgolj jedro oz. bela pritlikavka, to je astronomsko telo, ki nastane, ko zvezda z majhno ali srednjo težo umre. Sonce bo končalo kot klasična zvezda, to je črna pritlikavka. Ta domala ne oddaja toplote ali svetlobe in je praktično nevidna. Kolaps Sonca v črno pritlikavko naj bi bil daljši od trenutno ocenjene starosti vesolja, ki je ocenjena na 13,8 milijarde let.

Čeprav je Sonce središče naše galaksije, ni pri miru, ampak se okrog njenega središča premika s hitrostjo 800.000 km/h (220 km/s). Mimogrede, tudi Mlečna cesta ne miruje. Zemlja, ki je zasidrana v njeno orbito, skozi vesolje potuje s podobno hitrostjo, in sicer cca. 100.000 km/h. Sonce se vrti tudi okoli svoje osi, a v obratni smeri kot Zemlja. Ker je plinasta krogla, se posamezni deli vrtijo različno hitro. Na ekvatorju tako naredi en obrat okoli svoje osi v 25,4 dneva, na obeh polih pa na vsakih 36 dni.

Sonce kroži okoli naše galaksije. Rimsko cesto, v kateri je supermasivna črna luknja v velikosti štirih milijonov sonc, je Sonce do zdaj obkrožilo le dvajsetkrat, saj je orbita Sonca precej večja od Zemljine orbite okoli Sonca. Rimska cesta počez meri več kot 100.000 svetlobnih let, Sonce pa je od središča galaksije oddaljeno 25.000 svetlobnih let. Če vemo, da  je eno svetlobno leto enako 9.500 milijardam kilometrov, je Sonce, odkar smo Zemljo naselili ljudje, prepotovalo le nekaj več kot tisočinko poti okoli središča naše galaksije, ki šteje okoli 100 milijard zvezd. Sonce sodi med 10 odstotkov največjih v njej, medtem ko povprečna velikost zvezde znaša manj kot polovico velikosti Sonca.

Do sončevega mrka pride, ko Sonce, Luna in Zemlja v tem vrstnem redu ležijo na premici. Z Zemlje je Luna pred Soncem, zaradi česar je zakrita celotna svetloba s Sonca oz. del nje.

Sončeve pege so začasni pojavi na Sončevi fotosferi, kjer je temperatura nižja od okolice, magnetna dejavnost pa močnejša kot običajno.

Sonce sestavljajo tri plasti, in sicer fotosfera (plast, ki loči notranjost Sonca od njegovih zunanjih plasti), kromosfera (tanek pas Sončeve atmosfere) in korona (plast plazme).

Sonce je zaslužno za polarni sij. Če Zemljo dosežejo oblaki električnih delcev, ki se sproščajo ob Sončevih izbruhih – pravimo jim sončni veter, ki ni statična tvorba, ampak ves čas spreminjajoče se morje nabitih delcev in magnetnih polj – se na nebu ustvari zavesa migljajoče se svetlobe, ki se kaže kot polarni sij. Najlaže ga je videti na območjih skrajnih severnih in južnih zemljepisnih širin.

Grki so Sonce imenovali Helios, Rimljani pa so mu nadeli ime Sol.

Druge zanimivosti o Soncu

Ste vedeli, da Sonce pomaga pri zmanjševanju kajenja. Študije namreč navajajo, da kadilci ob oblačnem vremenu pokadijo več, kar naj bi bila posledica potrebe po ugodju, ki jo ob pomanjkanju sonca nadomestimo s kajenjem. Ko stopimo na Sonce, se večina ljudi takoj počuti bolje. Zakaj? V možganih imamo žlezo, ki se imenuje epifiza, ta pa izloča serotonin, ki povzroča lagodje in prijeten občutek. Že po dvajsetih minutah izpostavljenosti soncu epifiza ustvari dovolj hormonov sreče, da se telo pomiri, da popusti (predvsem fizična) napetost, da se izboljša razpoloženje in poveča apetit. Ko smo ravni pri hrani. Ko je sončno, zaužijemo manj čokolade. Čokolada, podobno kot sonce, vpliva na dobro počutje, zato je ob sončnem vremenu ne potrebujemo toliko. Sončno vreme vpliva tudi na našo radodarnost, pa igrivost in pripravljenost za fizično udejstvovanje. S soncem dobimo vitamin D, ki vpliva na raven holesterola. Vpliva na naš bioritem in če čez dan dobimo dovolj sončne svetlobe, zvečer lažje zaspimo. Sonce oz. svetloba namreč vpliva na tvorbo melatonina, hormona, ki je odgovoren za spanje. Ta se preneha tvoriti ob stiku z dnevno svetlobo. Ljudje, ki so zjutraj izpostavljeni sončni svetlobi, začno melatonin tvoriti prej, zato navadno brez težav zaspijo in nimajo težav s spanjem.