Malo poznana dejstva o prvem poletu na Luno:

Prvotni cilj programa Apollo, ki so ga javnosti prvič predstavili leta 1960, je bila človeška odprava, ki se bo ''zgolj'' utirila v Lunino orbito. A predsednik John F. Kennedy je imel ambicioznejše načrte in je v svojem znamenitem govoru leta 1961 napovedal, da bodo Združene države Amerike na Luni pristale do konca desetletja.

Prvotni cilj Nasine vesoljske odprave s človeško posadko Apollo 11 je bil preprost – pristati na Luni in se vrniti na Zemljo.

Astronavti na krovu komandnega modula so bili med vzletom presenetljivo mirni. Povprečen srčni utrip človeka v mirovanju znaša med 60 in 1000 udarci na minuto, kar je odvisno od starosti, velikosti, zdravja srca in drugih faktorjev. Ko je človek vznemirjen, mu utrip pričakovano naraste. Kljub temu je srčni utrip trojice, ki so jim ga med misijo stalno merili, ostala relativno nizek. Še najvišjega je imel Armstrong, ki so mu izmerili 110 udarcev na minuto. Collinsov je imel nekoliko počasnejši ritem, saj je v minuti udaril 99-krat, prav nič vznemirjeno pa ni bilo srce Aldrina, ki so mu namerili le 88 udarcev na minuto.

Najeminentnejši gledalci, ki so imeli čast izstrelitev gledati v živo, so bili od izstrelišča oddaljeni kar 5,6 kilometra! NASA je ''tribuno'' rezervirala za vse, ki so bili tako ali drugače zaslužni za zgodovinski trenutek (med drugim sta mu prisostvovala tudi podpredsednik Spiro Agnew in nekdanji predsednik Lyndon Johnson), v Florido pa se je zgrnila tudi kopica vesoljskih navdušencev, ki so zgodovinski trenutek želeli spremljati od blizu. Prek TV-zaslonov ga je sicer spremljalo na milijone. Zakaj so bili VIP gledalci tako zelo daleč? Zaradi varnosti, saj bi bili v primeru eksplozije rakete med vzletom na varnem.

John F. Kennedy ni dočakal veličastnega trenutka, saj je bil leta 1963 ubit v atentatu, zato pa je imel tedanji predsednik Richard Nixon pripravljen tudi govor za primer, da se astronavti ne bi vrnili. Kot vedno so morali biti pripravljeni na najhujše. Njegov pisec govorov, William Safire, je napisal dva govora. Zmagoslavnega – za primer uspešno izpeljane misije, in govor za primer katastrofe. V tem je med drugim zapisal: ''Usoda je hotela, da bosta moža, ki sta odšla Luno raziskovati v miru, tam tudi ostala in počivala v miru. Ta pogumna moža – Neil Amstrong in Buzz Aldrin – vesta, da morata opustiti vse upe na rešitev. A tudi vesta, da njuna žrtev prinaša novo upanje človeštvu.''

Današnji opekač kruha je naprednejši od komandnega modula. Čeprav je bil Apollov računalnik imenovan Apollo Guidance Computer (AGC) tedaj višek tehnologije, pa je v primerjavi z današnjimi tehnološkimi napravami res skromen. Takratni računalniški sistemi tako niso bili zmogljivejši od kalkulatorja, elektronika ACG-ja pa je bila bolj preprosta od tiste v novodobnem, računalniško ''vodenem'' opekaču.

Zaradi filtrov za vodikov plin, je bila pitna voda na plovilu vseskozi rahlo gazirana, kar je posledično pomenilo, da je astronavte mučilo napenjanje oz. vetrovi. Nasa tudi ni dobro premislila, kaj se bo dogajalo v breztežnostnem prostoru, ko se bodo člani posadke želeli olajšati. Eden od trojice (imena niso nikoli izdali) je ves čas goltal tablete proti driski, da se mu ni bilo treba spopadati z veliko potrebo. Modul namreč ni premogel stranišča – prvega pravega je Nasa uvedla šele na raketoplanih v osemdesetih letih 20. stoletja. Kako je torej trojica urinirala in odvajala blato? S plastično vrečko za blato, ki se je ''prisesala'' na zadnjico, za uriniranje pa so uporabljali nekakšen kondom, ki so ga nataknili na penis in dnevno menjali. Ta je bil preko cevke povezan z vrečko, kjer se je hranil urin. Ženske različice ni bilo, saj ženskih predstavnic na krovu ni bilo. Velika potreba v vesoljski obleki je astronavtu vzela tudi 45 minut, a tudi ta metoda ni bila 100-odstotna. Maja leta 1969 je tako med misijo Apollo 10 astronavt Tom Stafford vpil: ''Hitro mi priskrbite robček, po zraku plava drek.''

Preden se je mama Buzza Aldrina, Marion, poročila z Edwinom Eugenom Aldrinom Sr., se je pisala Moon. Tega Aldrin Nasi ni razkril, saj ni želel, da si kdo misli, da ima zaradi priimka privilegije.

Ko je lunarni modul pristal na Luni, mu je ostalo zelo zelo malo goriva. Med pristajanjem se je že sprožil alarm, ki je opozarjal posadko, da ima le še 60 sekund časa za pristanek. Potem se je oglasil alarm za 30 sekund. ''Ko je ostalo še 30 sekund, sva bila okoli tri metre nad tlemi,'' se spominja Aldrin. Nekaj sekund kasneje je Armstrong sporočil v Houston, da je Orel pristal. Prve Armstrongove besede kontroli na Zemlji so bile ''Houston, tukaj baza Tišine. Orel je pristal.'' Zanimivo, da je Armstrong na novinarsko vprašanje 5. julija 1969, kaj bi vzel s seboj na Luno, preroško odvrnil, ''Če bi lahko izbiral, bi vzel več goriva.''

Appolo 11 je pristal na napačnem mestu oz. ne na mestu, kjer so znanstveniki načrtovali. Zahvaljujoč Armstrongovemu hitremu razmišljanju so uspeli uspešno pristat, čeravno 6,5 kilometra proč od predvidene točke. ''Preklopil sem na ročno upravljanje, plovilo proti zahodu krmili kot helikopter in ga odpeljal na bolj enakomerno površino, kjer ni bilo toliko skal. Našel sem ravno površino in uspel pristati še preden je zmanjkalo goriva,'' se je spominjal Armstrong, ki je umrl 25. avgusta 2012.

Ker je bil pristanek nežnejši od načrtovanega, se pristajalne noge niso pospravile. Zato je bila zadnja prečka lestve kar meter nad tlemi. Preden je Armstrong storil znameniti prvi korak in izustil zgodovinski stavek, ''To je majhen korak za človeka, a velik skok za človeštvo,'' je sprva splezal iz lestve in se povzpel nazaj gor, da je preveril ali se bo sploh lahko vrnil.

Pristanek na Luni je po celem svetu preko televizije v živo spremljalo okoli 600 milijonov ljudi.

Že res, da je bil Neil Armstrong prvič človek, ki je stopil na površje Zemljinega naravnega satelita, toda Buzz Aldrin je bil prvi, ki je na Luni uriniral. Ne na površje, pač pa v hlače, je priznal leta 2009.

Istočasno, ko sta bila na Luni Armstrong in Aldrin, je Luna 15 – sovjetska raketa brez posadke – treščila v Luno, k sreči 853 kilometrov proč od Morja tišine, kjer je Apollo 11 pristal po 102 urah in 15 minuta od starta z Zemlje.

Vrata lunarnega modula niso imel zunanje kljuke, zato sta morala Armstrong in Aldrin paziti, da se med sprehodom po Luni ne bi zaklenila ven. Mimogrede. Aldrin se je Armstrongu na površju Lune pridružil 20 minut po prvih korakih Armstronga.

Nasa dolgo ni želela razkriti, kje je dobila ameriško zastavo, ki jo je dvojica razobesila na Luni. Kasneje se je izvedelo, da jo je izdelalo podjetje Sears, a Ameriška vesoljska agencija tega ni želela izdati, saj ni hotela, da Sears to izrabi v komercialne namene. Pred odhodom je potekala burna razprava, kako na primeren način naznaniti svoj prihod na tuj planet. Na koncu so sprejeli odločitev, da zapičijo zastavo, na lestev pa so namestili spominsko ploščo, ki med drugim sporoča, da ''prihajamo v miru''. Astronavta sta jo skupaj z zastavo pustila na Luni.

Čeprav so znanstveniki predvideli, da bo površina na Luni voljna, pa sta Armstrong in Aldrin hitro spoznala, da temu ni tako, zato sta zastavo le s težavo zapičila v tla. A ta ni stala dolgo, saj je krmni motor modula le-to ob vzletu prevrnil. Je zastava na Luni še danes? Po vsej verjetnosti ne, saj se je v nič kaj prizanesljivem okolju najlon verjetno že spremenila v pepel.

Astronavta sta za sabo sicer pustila več kot le zastavo. Med drugim tudi sporočilo 73 svetovnih voditeljev, pa zlato broško v obliki oljčne vejice, ki velja za simbol miru in predmete, ki naj bi jih v vesolje ponesla misija Apollo 1, ki pa se je tragično končala s smrtjo trojice astronavtov med usposabljanjem.

Astronavta sta na Luninem površju opravila tudi nekaj meritev ter zbrala lunarno kamenje in prah. Vrečka z vzorci se je kasneje pomešala z drugimi vrečkami, v katerih nikoli niso hranili vzorcev z Meseca. V nekem trenutku je zavoljo preiskave prišla v roke ministrstva za pravosodje, potem pa jo to pomotoma prodalo na dražbi. Kupila jo je chicaška odvetnica Nancy Lee Carlson. Ker jo je zanimala zgodovina, jo je v analizo poslala Nasi. Ta jo je hotela obdržati, ko so znanstveniki ugotovili, da gre za prah z Lune. Nasa je vložila tožbo, a jo izgubila. Na dražbi ga je Carlsonova nato prodala za 1,6 milijona evrov (1,8 milijona ameriški dolarjev), medtem ko jo je na dražbi sama od vlade odkupila za pičlih 880 evrov (995 ameriških dolarjev).

Luna ima po besedah dvojice prav poseben vonj. Armstrong je dejal, da ima vonj po pepelu, ''Buzzu'' pa je dišala po smodniku oz. vonju petard.

Potem ko se je trojica uspešno vrnila na Zemljo 24. julija 1969, je dva tedna preživela v mobilni karanteni, saj so se pristojni želeli prepričati, da po več kot enotedenskem bivanju v vesolju s seboj niso prinesli kakšnih ''vesoljskih'' bolezni ali mikrobov. Na ''prostost'' so jih spustili 10. avgusta.