Pretresljivi zadnji trenutki sedmih astronavtov, ki niso vedeli, da se bliža smrt

Šestnajstega januarja 2003 je Columbia vzletela iz vesoljskega središča Kennedy na Floridi. Na krovu je bilo sedem astronavtov, ki so se odpravili na znanstveno odpravo STS-107. Njihova naloga je bila izvajanje številnih poskusov v breztežnosti, misija pa naj bi trajala približno šestnajst dni.

Priprave na polet so spremljale številne zamude. Kot ugotavlja poročilo neodvisnega preiskovalnega odbora Columbia Accident Investigation Board, je bila odprava v dveh letih preložena trinajstkrat, predvsem zaradi prednosti drugih vesoljskih poletov in tehničnih težav.

Ob vzletu ni bilo videti, da bi bilo kaj narobe. Toda že po približno 82 sekundah se je zgodilo nekaj, kar je pozneje odločilno vplivalo na usodo celotne posadke.

Z zunanjega rezervoarja raketoplana se je odtrgal kos izolacijske pene in zadel sprednji rob levega krila. Takrat udarec ni povzročil očitnih težav pri nadaljevanju poleta, zato se njegova resnost ni takoj pokazala.

Pri vesoljskih poletih je toplotna zaščita ključna za varno vrnitev na Zemljo. Med prehodom skozi ozračje namreč na površini plovila nastajajo izjemno visoke temperature, zato morajo biti zaščitni materiali nepoškodovani.

Kos pene, ki je zadel Columbio, je poškodoval toplotno zaščito na sprednjem delu levega krila. Po ugotovitvah preiskovalcev je nastala odprtina, skozi katero je lahko med ponovnim vstopom v ozračje prodiral pregret zrak. Ta je postopoma poškodoval notranjo konstrukcijo krila, vključno z aluminijastimi nosilnimi deli.

Uradna časovnica ameriške vesoljske agencije NASA potrjuje, da so udarec zabeležili na posnetkih vzleta, vendar njegovega dejanskega vpliva sprva niso pravilno ocenili.

Prav v tem je bila največja nevarnost: poškodba ni pomenila takojšnje izgube nadzora nad plovilom. Columbia je nadaljevala polet, opravila načrtovane znanstvene naloge in se pripravljala na vrnitev. Usodna napaka je ostala skrita v delu konstrukcije, ki bi moral prenesti najzahtevnejšo fazo odprave.

Med odpravo so na tleh pregledovali posnetke vzleta in ugotovili, da je kos pene zadel levo krilo. Dvaindvajsetega oziroma triindvajsetega januarja, osmega dne poleta, je nadzorni center posadki posredoval informacije o dogodku in videoposnetek udarca. Poveljnik Rick Husband je o tem obvestil tudi druge člane posadke.

Po zgodovinskem pregledu misije, ki ga je objavila NASA, je bilo astronavtom sporočeno, da zaradi podobnih dogodkov na prejšnjih poletih ni razloga za skrb glede vrnitve v ozračje. Na tleh so sicer še naprej ocenjevali morebitne posledice, vendar dodatno kakovostno slikanje poškodovanega območja ni bilo odobreno.

To je eden najpomembnejših delov zgodbe o Columbii. Posadka je vedela za udarec, ni pa poznala resničnega obsega poškodbe. Zato ni pravilno trditi, da astronavti za dogodek sploh niso vedeli; bistveno je, da opozorilo ni privedlo do ukrepov, ki bi lahko razjasnili nevarnost.

Prvega februarja 2003 se je Columbia začela vračati skozi Zemljino ozračje. Načrtovano pristajanje na Floridi se je približevalo, sprva pa je vse kazalo na običajen potek vrnitve.

Toda zaradi poškodbe levega krila je pregret zrak prodrl v notranjost konstrukcije. Temperatura je postopoma uničevala nosilne dele, zaradi česar je krilo izgubljalo trdnost. Ko so se obremenitve med letom skozi ozračje povečale, plovilo ni moglo več ohraniti nadzora.

Columbia je razpadla nad Teksasom, približno petnajst minut pred načrtovanim pristankom. Kot je leta 2008 poročal britanski časnik The Guardian ob objavi ugotovitev o preživetju posadke, je poznejša analiza pokazala, da je zaradi hitrega padca tlaka v kabini posadka v zelo kratkem času izgubila zavest. Razmere med razpadom plovila so bile tako hude, da astronavti niso imeli možnosti preživeti.

Natančnega subjektivnega doživljanja zadnjih trenutkov ni mogoče rekonstruirati. Preiskovalci so lahko na podlagi podatkov plovila, posnetkov in analize opreme ugotovili zaporedje dogodkov, ne pa z gotovostjo povedati, kaj je posamezni astronavt v zadnjih sekundah zaznaval.

V nesreči so umrli:

Rick Husband, poveljnik odprave.

William McCool, pilot.

Michael Anderson, vodja dela posadke za tovor in znanstvene naloge.

Kalpana Chawla, strokovnjakinja za izvedbo znanstvenih nalog.

Laurel Clark, zdravnica in strokovnjakinja za znanstvene naloge.

David Brown, zdravnik in strokovnjak za znanstvene naloge.

Ilan Ramon, izraelski astronavt in strokovnjak za tovor.

Mednarodna narava odprave je bila pomembna tudi za vesoljsko skupnost zunaj Združenih držav. Evropska vesoljska agencija ESA je po tragediji izpostavila izgubo sedmih članov posadke in izrazila sožalje njihovim družinam.

Columbia ni bila odprava na Mednarodno vesoljsko postajo. Šlo je za samostojno znanstveno misijo, v okviru katere so astronavti izvajali poskuse na različnih področjih, med drugim v pogojih mikrogravitacije.

Preiskava ni pokazala le na poškodbo krila, temveč tudi na širše težave pri organizaciji dela. Odločilna ni bila zgolj napaka v materialu: pomembno vlogo so imeli način ocenjevanja tveganja, komunikacija med strokovnjaki in vodstvom ter nezadostno ukrepanje ob opozorilnih znakih.

Tragedija je znova pokazala, kako nevarno je lahko, če se znan pojav začne obravnavati kot nekaj običajnega. Odpadanje izolacijske pene z zunanjega rezervoarja je bilo znano že s prejšnjih poletov, vendar je prav ta dogodek povzročil poškodbo, ki je Columbia ni mogla preživeti.

Po nesreči so sledile obsežne spremembe pri pregledovanju plovil, ocenjevanju poškodb in postopkih za zagotavljanje varnosti. Vesoljski raketoplani so se vrnili v uporabo šele po dodatnih izboljšavah in preverjanjih.

Zgodba o Columbii zato ni le pripoved o nesreči, ki se je končala z izgubo sedmih življenj. Je tudi opozorilo, da lahko drobna poškodba postane usodna, če njene posledice niso pravočasno prepoznane. Astronavti so se odpravili na znanstveno odpravo, ki je bila videti pripravljena na uspeh, vendar je bila usoda njihove vrnitve odvisna od poškodbe, nastale že v prvih trenutkih po vzletu.

Viri: NASA, Columbia Accident Investigation Board, The Guardian, European Space Agency