Nekoč bomo verjeli, da smo edini v vesolju

Predstavljajmo si, da živimo v vesolju, kjer obstaja le naša galaksija. Jasno, galaksija je še vedno ogromna, a hkrati bi bili sveto prepričani, da za njo ni ničesar, vesolje pa je statično in "mrtvo". Samo naša galaksija in potem nič. Mogoče se sliši kot poceni znanstvenofantastična napoved, a je v resnici gotova prihodnost vesolja. Vesolje se širi s takšno hitrostjo, da bo na nekega dne izbrisalo vse dokaze o tem, da je kadarkoli obstajalo.

Vesolje se ne širi enakomerno, ampak vse hitreje. Da ga je vse več in več, se moramo zahvaliti temni energiji, skrivnostni sili, ki jo komaj razumemo, a hkrati predstavlja skoraj 70% celotnega vesolja. Gre za nekakšno "anti-gravitacijo", ki povzroča, da se vse v vesolju, kar ni gravitacijsko vezano, oddaljuje in širi. Za razliko od drugih oblik energije je prostor ne "razredči"; stvari se širijo in oddaljujejo vse hitreje. Kaj se bo zgodilo, ko bo vse, kar nas obdaja, zbežalo tako daleč stran, da ga več ne bomo videli?

Na neki točki v res daljni prihodnosti (govorimo o vsaj 100 milijardah let) bodo vse galaksije (ki so zunaj naše lokalne jate) prečkale t.i. "kozmično obzorje". Ko nekaj preseže to mejo, svetloba, ki jo oddaja, nikoli več ne doseže našega planeta. Deluje, kot da objekt nikoli ne bi obstajal. Na tisti točki bo celo sevanje ozadja, ostanek velikega poka, tako razredčeno, da ga ne bomo več zaznali. Takrat bo naša galaksija ostala sama, otok v neskončni praznin, vsi dokazi o njenem izvoru ali širjenju pa bodo izbrisani. Že ghosting na tinderju je slab, kaj šele različica na vesoljni ravni.

Teorijo sta utemeljila in popularizirala Krauss in Scherrer leta 2007 in jo poimenovala "konec kozmologije". Civilizacija, ki se bo razvila čez dobrih 100 milijard let, bo, tudi če bo razvila najnaprednejše instrumente, prepričana, da je vesolje statično in omejeno na našo jato galaksij Ne bo dokazov niti o velikem poku niti o tem, da se vesolje širi ali da v njem sploh obstajajo tudi druge galaksije. Zaključili bodo, da je vesolje omejeno, da se nikamor ne širi in da obstaja samo to, kar vidijo. Znanstveno utemeljena in racionalna teorija bo povsem napačna.

Je nevednost res tako huda obsodba? Če naši zanamci z gotovostjo ne bodo vedeli toliko, kot vemo mi, se seveda porajajo vprašanja o tem, česar ne vemo mi. Lahko pa razmišljamo tudi v drugi smeri. Imamo neverjetno priložnost, da raziskujemo neskončnost, ki nas obdaja, in poskusimo razumeti, kako je nastala in zakaj se širi. To pa je že razlog za veselje, ne?