Najnovejša teorija o vesolju, ki je pretresla znanstvenike

Vesolje ima tri časovne dimenzije in le eno prostorsko, pravi najnovejša teorija. Prostor torej ni tridimenzionalen, ampak enodimenzionalen. Zmedeno? Vsekakor; ampak vse se da pojasniti tudi na precej razumljiv način.

Znanstvenik Gunther Kletetschka, eden od glavnih raziskovalcev, ki je razkril ta zanimiv fenomen, ponudi dokaj preprosto primerjavo s platnom in barvo. Doslej smo mislili, da je prostor oder (torej platno), na katerem se odvija čas. Zdaj naj bi obveljalo spoznanje, da je platno v resnici čas, prostor pa je samo barva na platnu. Čas je doslej veljal za linerno dimenzijo, eno samo ravno cesto, zdaj pa se je izkazalo, da obstajata še dve, ki se z njo križata. 

Kleteschka opiše, da smo si doslej čas predstavljali kot ravno pot, po kateri hodimo; po novem modelu zdaj obstaja časovna pot, ki pravokotno seka prvo – druga dimenzija časa. Tretja dimenzija opiše našo zmožnost, da preskakujemo med tema potema. Ne gre le za filozofsko ugibanje; novi model zelo dobro sovpada z eksperimentalnimi merjenji, kar bi utegnilo celotno dojemanje bistva našega obstoja postaviti na glavo.

Teorija prepričljivo pojasnjuje nekaj najbolj nenavadnih fenomenov v kvantni fiziki. Eden glavnih je pojav, ko delci pred merjenjem obstajajo na več lokacijah naenkrat, znan kot kvantna superpozicija (quantum superposition). Tridimenzionalno dojemanje časa popolnoma spremeni interpretacijo tega pojava; delci zasedajo tri dimenzije časa, ne različne fizične lokacije v linearni časovni perspektivi. Delci torej potujejo po treh časovnih oseh, ne po različnih prostorskih lokacijah. Spet – ne gre za filozofsko špekulacijo; matematični model tridimenzionalnega časa lahko z neverjetno natančnostjo izračune mase znanih delcev, kar nakazuje, so znanstveniki s teorijo zadeli "v nulo".

Ta trenutek še nič. To, da obstajamo v treh časovnih dimenzijah hkrati, žal ne bo izgovor za to, da bomo zamudili na pomemben sestanek; naše dojemanje časa ostaja linearno. Na dolgi rok pa bi to odkritje lahko predstavljalo pomemben korak do teorije vsega, svetega grala fizike, ki bi kvantno mehaniko povezal z relativnostjo.

Fiziki so leta iskali nove prostorske dimenzije, medtem ko so morda bile ves čas pred nosom – samo v časovni obliki. Ključe pač vedno iščeš pod lučjo.