Na Zemljo morda že milijon let pada prah z asteroida, ki ga ne poznamo

Raziskava, objavljena v reviji Science Advances, namreč kaže, da bi Zemlja že več kot milijon let lahko prejemala prah z doslej neznanega asteroida. Ker njegovih večjih ostankov med znanimi meteoriti niso našli, ga raziskovalci opisujejo kot "manjkajoči asteroid".

Kot poroča ScienceAlert, na Zemljo vsako leto pade več tisoč ton mikrometeoritov. Ti nastanejo, ko asteroidi in kometi med potovanjem po Osončju izgubljajo drobne delce. Ob vstopu v atmosfero se stopijo in pogosto spremenijo v majhne steklaste kroglice.

Prav te kroglice so za znanstvenike izjemno dragocene, saj razkrivajo, iz kakšnega materiala so sestavljena telesa v vesolju.

Raziskovalci so v antarktičnem ledu že pred leti odkrili skupino nenavadnih mikrometeoritov, ki jih ni bilo mogoče povezati z nobenim znanim asteroidom. Vsebovali so namreč neobičajno razmerje kisikovih izotopov.

Ekipa pod vodstvom kozmokemika Matthiasa Van Ginnekena z Univerze v Kentu zdaj meni, da ti delci izvirajo iz do zdaj neznanega asteroida.

Po ocenah raziskovalcev bi lahko približno deset odstotkov vesoljskega prahu, ki pade na Zemljo, izviralo prav iz tega skrivnostnega telesa.

To odpira zanimivo vprašanje: kako je mogoče, da prah tega asteroida dosega Zemljo, večjih kosov pa med meteoriti skoraj ne najdemo?

Ena od možnih razlag je, da gre za zelo krhek asteroid, katerega večji delci med prehodom skozi atmosfero razpadejo. Možno pa je tudi, da je bilo matično telo uničeno že davno, njegov prah pa še vedno kroži po notranjem delu Osončja.

Večina našega znanja o asteroidih temelji na meteoritih, ki jih najdemo na Zemlji. Nova raziskava pa nakazuje, da pomemben del vesoljskega materiala morda sploh ni zastopan v teh zbirkah.

Z drugimi besedami: možno je, da nam pomembni namigi o zgodovini Osončja že milijon let dobesedno padajo na glavo v obliki skoraj nevidnega prahu.

Včasih največjih skrivnosti vesolja ne razkrivajo ogromni teleskopi ali drage vesoljske misije, temveč drobna zrnca, ujeta globoko v antarktičnem ledu.

Viri: ScienceAlert, Science Advances, University of Kent