Le malokdo ve, da bi moral biti Eugene Shoemaker, sicer geolog, drugi človek, ki bi stopil na površje tujega nebesnega telesa – takoj za Neilom Armstrongom julija leta 1969. Razlog, zakaj Shoemakerja niso poslali z Neilom in Michaelom Collinsom namesto Buzza Aldrina, je bil ta, da so sredi njegovega usposabljanja za astronavta leta 1963 odkrili, da ima takrat 35-letni Eugene Addisonovo bolezen.

A misija Apollo 11 je kljub njegovi odsotnosti potekala brez težav, vendar pa se ob tem pozablja na to, da so bili mnogi vrhunski znanstveniki tistega časa nad to misijo strašno razočarani. Menili so namreč, da je bila v znanstvenem smislu razmeroma šibkega pomena. Znanstvene raziskave tekom misije Apollo 11 so bile šele tretje po pomembnosti za takratne vodilne pri Nasi in Shoemaker je o tem govoril vse do svoje smrti leta 1997.

"Isto delo bi lahko opravilo vesoljsko plovilo brez posadke že tri ali štiri leta prej in s samo petino stroškov," je dejal. V urniku aktivnosti Apolla 11 se je pritoževal, da ni bilo rezerviranega nikakršnega prostora za znanstvene raziskave, niti ene samcate minute. In tako se v znanosti pač ne dela. Shoemaker ni bil naiven. Zelo dobro je vedel, da je v prvi vrsti govora o ideološki dirki proti Sovjetski zvezi, ki je pred njimi uspela v vesolje poslati prvi satelit.

Američani so prinesli tisočkrat več Lunine površine kot Sovjeti

Kot so se v tistih letih sovjetski voditelji v Kremlju opirali na nesporno dejstvo, da so v astronavtiki prehiteli Združene države Amerike in ga izkoriščali kot argument, da je komunizem bolj napredna ideologijo od kapitalistične ureditve, je bil Washington prisiljen vložiti vse svoje moči v to, da bi iz demokratske republike poslal na Luno odpravo s posadko. A Luna je bila (in je še danes) vedno nekaj posebnega ... Zato je bil prvi cilj misije prehiteti Sovjetsko zvezo. Naslednji cilj je bil raziskati, kako bi lahko v bodoče uporabljali vesolje, s čimer bi si Združene države zagotovile mesto vodilne vesoljske velesile v naslednjih desetletjih. Šele kot tretja točka seznama so bila navedena znanstvena raziskovanja in proučevanja.

Pri Nasi niso bili bedaki, zato so Shoemakerja odpisali takoj, ko so zdravniki potrdili, da ima hormonske težave z adrenalinom. Namesto tega so ga angažirali kot direktorja znanstvenega dela te misije, kar ni bila zanemarljiva pozicija. Bil je vodilni geolog za vesoljska telesa, raziskoval je naravo in poreklo nastanka različnih kraterjev, kar se je redno izkazalo za točno, kot tudi to, ko je z gotovostjo trdil, da astronavti na Luninih tleh ne bodo propadli takoj, ko bodo pristali.

Pravzaprav je bil prepričan, da je povšje Lune trdno, v kar številni strokovnjaki takrat niso ravno verjeli. Na svoj račun je prišel med raziskovanjem brezpilotnih misij Ranger in Surveyor. Pravzaprav je prišel na svoj račun tudi v pogledu pristajanja ljudi na Luni. Naslednjih pet misij s človeško posadko je imelo neprimerno več znanstvenih nalog kot Apollo 11.

To dokazuje tudi dejstvo, da je bil geolog zadnji človek, ki se je decembra leta 1972 na Luni vkrcal v Mesečev modul pred vrnitvijo na Zemljo, oddaljeno 384.400 kilometrov. Leta 1969 se je znanstvenikom tistega časa prvo spuščanje na Luno v strokovnem smislu zdelo veliko težje, kot je bilo v resnici. Med vsemi človeškimi pristanki na Luni so astronavti na Zemljo prinesli skupaj kar okrog 382 kilogramov materiala. Tega takratne brezpilotne odprave niso zmogle storiti, saj so jim to funkcijo omogočili šele pozneje, in od tu izvira razlog za nesorazmerje 1 proti 1000 glede na količino Luninega površja, ki jo je na Zemljo dostavila Svojetska zveza.

Prvi človek, ki je za vedno ostal na Luni

Če ne bi bilo vzorcev tal, ne bi bilo mogoče analizirati raznih radioaktivnih izotopov in ne bi mogli postaviti pomembne teorije, da je pred 4,5 milijarde let nekakšen vesoljski objekt v velikosti Marsa udaril v Zemljo in ji odkrušil toliko materiala, da je iz njega nastalo nekaj tako masivnega, kot je Luna. Zemljin naravni satelit je glede na njene dimenzije namreč edinstveno velik. In ker je Lunina površina tako rekoč nespremenljiva, se na njej nahajajo stene, podobne tistim na Zemlji, stare tudi štiri milijarde let. To pa potem pomeni, da gre za odličen kraj za raziskovanje razvoja planeta in za raziskovanje vsega po njenih kraterjih z upoštevanjem časa, v katerem je posamezni krater nastal. Iz teh potovanj na Luno s posadkami so se torej znanstveniki zelo veliko naučili o človeškem telesu in vplivu pogojev, ki vladajo v breztežnostnem stanju na površini Lune na človeško telo in zdravje.

Zgodba se je začela s Shoemakerjem in se z njim tudi končuje. Umrl je star 69 let, skoraj na obletnico prvega izkrcanja ljudi na Luni, 18. julija leta 1997. Preminil je za posledicami čelnega trka, več sto kilometrov v puščavi, severozahodno od Alice Springsa v Avstraliji, kjer je iskal stare, do takrat neznane kraterje na površini Zemlje. Dve leti po njegovo smrti je Nasa pokazala, da ni pozabila na svojega človeka in da se ne omejuje vse izključno samo na to, kar je profitabilno.

Med brezpilotno misijo Lunar Prospector so v majhno plovilo dali tudi nekaj Shoemakerjevega pepela v škatli, okrašeni s podobami kometa Hale-Bopp in pripisali Shakespearov verz iz Romea in Julije ter ga pustili na Luni. S tem je postal Shoemaker edini človek, ki je doslej pokopan v vesolju.