7 vesoljskih ugank, ki znanstvenikom še vedno povzročajo preglavice

Vse, kar vidimo, torej zvezde, planeti, plin in mi, je približno pet odstotkov vesolja. Temna snov predstavlja okoli 27 odstotkov, temna energija okoli 68. Celotno fiziko, vse teorije in zakone smo ustvarili na res majhnem delčku vsega. Temne snovi ne vidimo, vemo pa, da obstaja, ker tako narekuje gravitacija; galaksije se vrtijo tako hitro, da bi morale razpasti, a jih nekaj nevidnega drži skupaj. Nekateri novejši podatki kažejo, da je temna energija morda vse bolj šibka. To je potencialen problem, saj bi se vesolje brez nje sesedlo samo vase. Brez panike; prvič, govorimo o milijardah let, drugič, tudi glede slabljenja si znanstveniki niso enotni.

V prvih treh minutah po velikem poku so nastali vodik, helij in nekaj litija. Napovedi glede količine vodika in helija se odlično ujemajo, kar je eden večjih uspehov kozmologije. Pri litiju pa manjka približno 75 % tistega, kar bi po izračunih moralo obstajati. Desetletja je veljala razlaga, da stare zvezde litij same uničijo. Logična in elegantna razlaga, ki pa se je ne da dokazati. Še več, raziskava medzvezdnega plina Malega Magellanovega oblaka, ki ga nobena zvezda ni mogla "pojesti," je pokazala, da je tudi tam litija premalo. Kje je odgovor? Je na začetku veljala fizika, ki je danes ne moremo razumeti?

Objekt AT2022tsd je eksplozija 4,4 milijarde svetlobnih let stran, ki je bila sprva videti kot običajen hitri modri izbruh. Potem je začela utripati in več kot 120 dni oddajati bliske, dolge nekaj minut. Ker so nekateri izbruhi trajali manj kot 30 sekund, je moral biti izvor manjši od povprečne zvezde. Najbolj sprejeta razlaga govori o nevtronski zvezdi, ki se z zamikom pretvori v nekaj drugega. Težava je le, da drugi podobni objekti tega ne počnejo.

Veliki pok bi moral ustvariti enako količino snovi in antisnovi. Ko se snov in antisnov dotakneta, se uničita in nastane čista energija. Po tej logiki bi moralo v vesolju ostati samo morje svetlobe, nobenih planetov, nobenih galaksij in ne nas. Namesto tega je na vsako milijardo parov delcev in antidelcev ostal en delec snovi več. Vse, kar obstaja, je torej ostanek, posledica minimalne asimetrije, ki pa je še vedno premajhna, da bi lahko pojasnila obstoj vsega.

Enačbe splošne teorije relativnosti dopuščajo popolno nasprotje črne luknje: območje, v katerega ni mogoče vstopiti, iz njega pa snov in svetloba silovito brizgata ven. Matematično se zadeva izide, v resničnem vesolju pa nismo videli nobene. Nekateri fiziki menijo, da preprosto

ne obstajajo, drugi, da se črna luknja na koncu življenja spremeni v belo. Obstaja tudi ideja, da je bil veliki pok sam ena ogromna bela luknja.

V Rimski cesti je od 100 do 400 milijard zvezd, večino obkrožajo planeti. Po milijardah let bi po čisti statistiki moralo biti nebo polno tujih signalov in znakov življenja, pa ni. Teorija velikega filtra pravi, da obstaja stopnja v razvoju civilizacij, ki je skoraj nobena ne preživi. Obstaja tudi teorija, da civilizacije obstajajo, a je vesolje polno nevarnosti in se namerno skrivajo. Manj verjetna je teorija, da smo pač sami, neverjetno in neponovljivo naključje.

Oumuamua je prvi dokumentiran medzvezdni objekt, ki je preletel naše osončje in pri tem pospešil hitreje, kot bi mu smela dopuščati gravitacija. Če take pospeške lahko pojasnimo pri kometih zaradi izparevanja plina, ga pri Oumuamui ne moremo, sploh ker ni imel vidnega repa ali izpuha. Racionalnih razlag od vodikovega do dušikovega ledu je veliko, na spletu tudi ne manjka teorij o prisotnosti zunajzemeljskih inteligentnih bitij in njihove tehnologije. Medtem je objekt za vedno zapustil doseg naših teleskopov, torej odgovora verjetno ne bo nikoli.