Ladja z več kot 300 ljudmi je izginila brez sledu: nihče ne ve, kaj se je zgodilo

USS Cyclops je bila zgrajena leta 1910 kot velika tovorna ladja ameriške mornarice razreda Proteus. Dolga je bila več kot sto osemdeset metrov in je bila namenjena predvsem prevozu premoga, rudnin in drugega pomembnega materiala.

Med prvo svetovno vojno je imela pomembno vlogo pri oskrbi ameriških sil. Po podatkih ameriškega pomorskega zgodovinskega centra Naval History and Heritage Command je bila ladja ena največjih enot ameriške mornarice v tistem času in je imela pomembno logistično funkcijo.

Na krovu je bilo ob zadnji plovbi 306 ljudi – 309 po nekaterih poznejših navedbah, če upoštevamo tudi civilno osebje. Med njimi so bili mornarji, častniki in potniki.

Februarja 1918 je USS Cyclops zapustila brazilsko pristanišče Salvador. Na krovu je prevažala približno deset tisoč ton manganove rude, materiala, ki je bil pomemben za proizvodnjo jekla.

Njena končna destinacija je bil Baltimore v Združenih državah Amerike. Pot naj bi bila običajna, vendar se ladja nikoli ni pojavila na cilju.

Zadnje znano sporočilo ni kazalo na nevarnost. Ladja ni poročala o okvarah, napadu ali slabem vremenu. Prav odsotnost kakršnegakoli opozorila je kasneje postala ena največjih skrivnosti primera.

Britanska zgodovinska revija HistoryExtra poudarja, da je pri izginotju USS Cyclops nenavadno predvsem dejstvo, da niso našli niti razbitin niti teles, kar je pri tako veliki ladji izjemno redko.

Pri večini pomorskih nesreč ostanejo vsaj nekateri znaki: poškodovan trup, ostanki opreme, rešilni čolni ali zapisi v ladijskem dnevniku. Pri USS Cyclops ni bilo ničesar.

Prav zato so se pojavile številne teorije.

Ena najbolj sprejetih razlag pravi, da bi lahko ladjo prizadela konstrukcijska težava. USS Cyclops je prevažala težek tovor manganove rude, ki bi se lahko ob neustrezni razporeditvi nevarno premaknil. Ladja je imela tudi težave z enim od motorjev in je bila pred tem že predmet tehničnih vprašanj.

Pomorski zgodovinarji pogosto omenjajo možnost, da je kombinacija preobremenjenosti, težkega tovora in slabega vremena povzročila nenaden preobrat ali lom trupa.

Kapitan USS Cyclops je bil George W. Worley, ki je že pred plovbo vzbujal nekaj vprašanj. Po nekaterih zapisih naj bi bil rojen v Nemčiji in naj bi imel zapleten odnos do ameriške mornarice, kar je po izginotju povzročilo številne govorice.

Pojavile so se celo teorije, da naj bi šlo za sabotažo med prvo svetovno vojno.

Vendar za to ni bilo nikoli najdenih dokazov. Ameriška mornarica ni potrdila, da bi bila ladja žrtev sovražnega napada, prav tako ni bilo dokazov, da bi kdo na krovu namerno povzročil nesrečo.

Kot navaja revija Smithsonian Magazine, je prav pomanjkanje dokazov razlog, da je USS Cyclops ostala ena najbolj skrivnostnih pomorskih nesreč v ameriški zgodovini.

Ker je ladja izginila v območju, ki ga nekateri povezujejo z Bermudskim trikotnikom, se je njeno ime pogosto pojavilo v zgodbah o nenavadnih izginotjih na morju.

Vendar zgodovinarji opozarjajo, da je povezava z Bermudskim trikotnikom predvsem del poznejših legend. Območje, kjer je izginila USS Cyclops, ni bilo nikoli dokazano kot kraj nenavadnih pojavov.

Britanski BBC History je pri poročanju o podobnih pomorskih skrivnostih večkrat poudaril, da so številne zgodbe o Bermudskem trikotniku skozi desetletja dobile precej bolj dramatično podobo, kot jo potrjujejo dejstva.

Ameriška mornarica je po izginotju začela obsežno iskanje, vendar brez uspeha. Noben rešilni čoln, kos lesa ali del ladje ni nikoli prišel na površje.

Leta 1918 je bila USS Cyclops uradno razglašena za izgubljeno. Do danes ostaja največja izguba človeških življenj v zgodovini ameriške mornarice, ki ni nastala zaradi neposrednega sovražnega delovanja.

Najbolj nenavadno pri tej zgodbi ni samo to, da je ladja izginila. Največje vprašanje ostaja, kako je mogoče, da je več kot sto osemdeset metrov dolga ladja z več sto ljudmi na krovu popolnoma izginila brez ene same preverljive sledi.

Viri: Naval History and Heritage Command, HistoryExtra, Smithsonian Magazine, BBC History, National Archives ZDA