Izginotje posadke na ladji Mary Celeste še danes zavito v tančico skrivnosti

Ladja Mary Celeste se je sprva imenovala Amazon, pod slovitim imenom pa ji je prvi "poveljeval" izkušeni 37-letni ameriški kapitan Benjamin Briggs, ki je bil pred tem kapitan že na treh ladjah. Ladjo je že od samega začetka spremljala smola, saj se je med konstrukcijo zgodilo več nesreč, v prvih desetih letih obstoja je zamenjala dvanajst lastnikov, na njej pa so umrli kar trije kapitani. Ladjo so maja leta 1861 splavili v Novi Škotski (provinca na jugovzhodni obali Kanade), njen prvi kapitan pa je bil Robert McLellan. Ta je kmalu umrl za pljučnico, nato pa sta umrla še dva njena naslednja kapitana. Ne le težave s kapitani, težave so se začele kopičiti tudi z ladjo samo. Najprej je grdo trčila v ribiški čoln, na njej je kasneje izbruhnil požar, na prvi plovbi čez Atlantik pa je trčila v drugo ladjo, kar je tedanjega kapitana stalo službe. Leta 1876 je nasedla v viharju, nato pa je plula pod imenom Mary Celeste, potem ko jo je novi lastnik kupil za vsega 3.000 ameriških dolarjev. Njena naloga naj bi bilo prevažanje tovora med ZDA in Jadranom.

Ko je 4. novembra 1872 iz newyorškega pristanišča odplula proti italijanski Genovi s 1.700 sodčki čistega alkohola, je bilo zadnjič, ko so videli člane posadke in potnike. Ko so jo nanjo naleteli sredi Atlantskega oceana, je bila videti nedotaknjena, le da brez znakov življenja na njej.

Tavajočo dvojambrnico s četverokrakimi jadri je zagledala posadka na krovu ladje Dei Gratia in jo vseskozi opazovala, ko se je ta izrisala na obzorju. Kapitan David Morehouse je v zgodnjih dopoldanskih urah ukazal, naj zaplujejo vzporedno z njo. Tedaj je imela Mary Celeste razpeti le dve jadri, medtem ko so bila druga zvita oz. so visela z jamborov. Ladja je plula, ko bi jo krmaril vinjen krmar in Morehousu je, potem ko je dogajanje na ladji Mary Celedte sprva budno opazoval z daljnogledom, hitro postalo jasno, zakaj je temu tako. Na njej ni bilo videti nikogar. Posadka je dala nekaj signalov, a odgovora ni bilo. Nato je kapitan naročili trojici, naj odvesla proti ladji in preveri dogajanje na palubi. Na krmi so našli napis: "Mary Celeste, New York."

Ladji bi moral poveljevati kapitan in solastnik Benjamin Briggs, na njej pa bi morala biti tudi njegova žena in majhna hčerka, ter izkušenih osem članov posadke. Ko je ladja zapuščala New York, se je usmerila proti Azorom in v kapitanovem dnevniku najdemo zapis, da so otoke zagledali 24. novembra 1972, ko je bilo vreme še lepo, nato pa se je to poslabšalo, saj je zapihal močan veter. Kljub temu je kapitan ukazal, naj zvijejo zgolj nekaj jader. Če dnevnik govori resnico, na ladji tedaj ni bilo znakov preplaha. Prihodnji dan v njem najdemo zgolj zapis položaja, kar je bila tudi zadnja stvar, ki je bila zapisana v njem. Deset dni kasneje je nanjo naletela ladja Dei Gratia, na katero sta se prva vkrcala prvi in drugi častnik, ki sta prišla do nenavadnega spoznanja. Čeprav se je na palubju krmilo obračalo samo in se je voda pretakala skozi kuhinjska vrata, manjkal pa je tudi rešilni čoln, kompas pa sta našla zdrobljen na tleh, je bila slika v podpalubju povsem drugačna.

Tam je bilo namreč vse v najlepšem redu. Igrače male Sophie so bile na svojem mestu, oblačila lepo zložena v omari, v kuhinji pa je bil napol pripravljen zajtrk. Tovor in hrana, ki ju je bilo dovolj še vsaj za mesec dni, sta bila nedotaknjena in nič ni kazalo na to, da bi bila ladja napadena oz. žrtev piratov. Svoja opažanja je dvojica sporočila kapitanu Morehousu, ki je zavrnil vse logične scenarije. Posadka Mary Celeste naj namreč ne bi zbežala pred neurjem, saj ladja ni bila razmetana, prav tako ni bilo vdorov vode. Vse skupaj se je zdelo zelo sumljivo, zato je ladjo odpeljal do pristanišča v Gibraltarju in upal na denarno nagrado za najdbo. Britanske oblasti, ki so ladje zasegle, so najditelje dolgo zasliševale, dodatno pa je zadevo zapletlo dejstvo, da so pod ležiščem kapitana Briggsa našli krvav meč. Kasneje se je izkazalo, da ne gre za kri, kar je vse skupaj znova spremenilo v velik misterij. Med drugim je manjkala ladijska dokumentacija, manjkala je še vrv za upravljanje jader, pa tudi sekstant.

Tedaj ljudi ni preveč zanimalo, če se je kakšna ladja potopila ali izginila, Mary Celeste pa je pritegnila pozornost širše javnosti, potem ko je pisatelj Arthur Conan Doyle, ki se je podpisal tudi pod dela o Sherlocku Holmesu, pod psevdonimom napisal zgodbo o jadrnici, ki jo je poimenoval Marie Celeste.

Preiskovalci so si sicer najbolj belili glavo s tem, kako je lahko Mary Celeste brez posadke obdržala pravo smer kar 10 dni in v tem času preplula 500 morskih milj. Ko je Dei Gratia ujela Mary Celeste, je veter lovila z leve, Mary Celeste pa z desne. Preiskovalnemu sodniku se je tako zdelo nemogoče, da bi ladja s takšnim položajem jader plula v smeri, v kateri je, in je zato domneval, da je bil na njej nekdo tudi po zadnjem zaznamku v dnevniku. Pristojni so bili prepričani, da se bo posadka kmalu pojavila in pojasnila zadevo, a se to ni zgodilo, saj se je za njimi izgubila vsakršna sled, Morehouse pa je dobil nagrado za rešitev jadrnice. S tem so primer zaprli, izginotje posadke pa ostaja nerešena uganka še danes.

Mary Celeste so za tem znova pripravili za plovbo, a številni mornarji niso hoteli pluti na njej, saj so bili prepričani, da je zakleta. V 11 letih je kar sedemnajstkrat zamenjala lastnika, svoj klavrni konec pa doživela leta 1884, ko je pod lastništvom bostonskih poslovnežev plula proti Haitiju in na lep dan trčila ob koralne čeri in nato zgnila na koralnem grebenu v Karibskem morju.

Najbolj verjetna teorija je, da so potniki v naglici zbežali, ni pa znano, kaj jih je tako prestrašilo, da so za seboj pustili vso hrano in vodo, saj je bila na krovu izkušena in skrbno izbrana posadka. V pristanišču v Gibraltarju so ugotovili, da je bilo od 1.700 sodov viskija devet praznih, a je malo verjetno, da so jih spili člani posadke, saj je bilo na ladji kot rečeno le 10 ljudi, od tega tudi ženska in otrok, zato je bolj verjetno, da so sodi puščali, kot da so jih mornarji spili. Lahko pa so bili potniki pod vplivom alkohola, ki je povzročil halucinacije in so v času nerazsodnosti zapustili ladjo in kasneje utonili oz. umrli na odprtem morju. Seveda krožijo tudi številne druge zgodbice, tudi take, ki izginotje pripisujejo paranormalnim silam oz. zunajzemeljskim bitjem, pa morski pošasti ipd. Ime Mary Celesteje danes sinonim za podobne morske nesreče/usode oz. zgodbe, ki jih nekaj hrani tudi moderna zgodovina.