'Tito je bil že mrtev': zdravnik, ki je izključil aparate, razkril, kaj se je zgodilo

Tito je umrl 4. maja 1980 ob 15.05

Po uradnih podatkih je Josip Broz Tito umrl 4. maja 1980 ob 15.05 v Kliničnem centru v Ljubljani. Novica se je po Jugoslaviji razširila še istega dne, ko je bilo prebivalstvu sporočeno, da je umrl predsednik SFRJ.

Toda okoli zadnjih minut Titovega življenja je skozi leta nastala tudi drugačna interpretacija. Temeljila je predvsem na pripovedovanju zdravnika Predraga Lalevića, člana zdravniškega konzilija, ki je spremljal njegovo zdravljenje.

Predrag Lalević je bil kirurg in anesteziolog, ki je bil s Titom povezan približno 16 let. Po poročanju Telegrafa ga je spremljal tudi na 106 potovanjih v tujino in bil član zdravniškega konzilija, ki je v zadnjih mesecih skrbel za njegovo zdravljenje.

Njegovo pričevanje je posebno zato, ker je bil neposredno navzoč ob Titovi postelji 4. maja 1980. Pozneje je večkrat opisal, kaj se je dogajalo v ljubljanski bolnišnici, ko je postalo jasno, da zdravniki njegovega življenja ne morejo več reševati.

Po Lalevićevem pripovedovanju se je tistega dopoldneva začela hemodializa, vendar je zaradi nenadnega padca krvnega tlaka niso mogli nadaljevati. Zdravstveno osebje se je zbralo okoli bolnikove postelje, stanje pa se je hitro slabšalo.

Lalević je opisal, da je respirator še vedno deloval, vendar so spremembe na elektrokardiogramu kazale, da se približuje konec. Ob 15.05 je EKG pokazal ravno črto, kar je po njegovem pričevanju pomenilo, da je srce prenehalo utripati.

Zdravniki naj bi ob postelji ostali še približno 15 minut. Nato je Lalević pogledal najstarejšega člana konzilija, profesorja Bogdana Brecelja, in pokazal proti napravam, ki so še vedno delovale. Po njegovih besedah je Brecelj prikimal.

Lalević je nato izključil respirator, elektrokardiografski monitor, srčni spodbujevalnik in črpalko za dovajanje zdravil. Ta podrobnost je bila pozneje večkrat objavljena v spominih in intervjujih z zdravnikom.

Prav ta del zgodbe je pozneje povzročil precej zmede. Nekateri naslovi so Lalevićevo pričevanje predstavili tako, kot da Tito ni umrl 4. maja, temveč že dan prej. Takšno razlago je mogoče najti tudi v starejšem članku Telegrafa, vendar je treba poudariti, da gre za interpretacijo, ki ni skladna z uradnim datumom in časom smrti.

Lalević je namreč v drugem intervjuju povedal, da je bil Tito približno deset minut pred izključitvijo aparatov že mrtev. S tem je želel predvsem pojasniti svojo vlogo: po njegovih besedah ni povzročil Titove smrti, temveč je izključil naprave, potem ko je bilo ugotovljeno, da je srce že prenehalo biti. Njegovo izjavo je pozneje objavil tudi Telegraf.

Pri takratnem zdravljenju je bil Tito priključen na respirator. Po podatkih, ki jih je Lalević pozneje predstavil v intervjujih, je bil na umetnem dihanju zadnjih 68 dni življenja. 24sata je ob sklicevanju na njegovo pričevanje poročal, da je zdravnik pozneje pojasnil, da je bil eden od razlogov za nadaljevanje umetnega dihanja tudi dejstvo, da so bili določeni znaki možganske aktivnosti še prisotni.

Pri tem je pomembno ločiti med medicinskim vzdrževanjem posameznih telesnih funkcij in trenutkom, ko je zdravniško ugotovljena smrt. Respirator lahko mehansko vzdržuje dihanje, vendar sam po sebi ne pomeni, da je oseba živa, če je prišlo do dokončnega prenehanja delovanja srca in so izpolnjeni drugi pogoji za ugotovitev smrti.

Prav zato je Lalevićeva pripoved zanimiva predvsem kot pričevanje zdravnika, ki je bil neposredno vključen v dogajanje, ne pa kot dokaz, da je bil uradni datum Titove smrti napačen.

Tito je bil v začetku leta 1980 hospitaliziran zaradi resnih težav s prekrvavitvijo leve noge. Radio-televizija Srbije navaja, da so mu pred smrtjo nogo amputirali, pred tem pa naj bi bil že od sredine februarja v umetni komi.

Lalević je pozneje pripovedoval, da je Tito sprva zavračal amputacijo. Zdravniki so iskali druge možnosti zdravljenja, vendar neuspešna operacija premostitve krvne žile ni rešila težave. Ko je postalo jasno, da se stanje noge nevarno slabša, je Tito po Lalevićevem pričevanju privolil v amputacijo.

Kljub zdravljenju se je njegovo stanje nato še naprej slabšalo. Zadnji tedni so bili zaznamovani z umetnim dihanjem, intenzivnim zdravljenjem in nenehnim nadzorom zdravniškega konzilija.

Telo Josipa Broza Tita so po smrti iz Ljubljane prepeljali v Beograd. Muzej Jugoslavije navaja, da je bilo na dan pogreba 8. maja 1980 v Beogradu prisotnih 209 delegacij iz 128 držav, posmrtne ostanke pa so pred pogrebom s posebnim vlakom pripeljali iz Ljubljane.

Radio-televizija Srbije navaja, da je bilo na pogrebu okoli 700.000 ljudi ter da so prišli predstavniki številnih držav. Med njimi so bili predsedniki držav, premierji, kralji in drugi visoki predstavniki.

Pogreb 8. maja je tako postal eden najbolj odmevnih državnih pogrebov 20. stoletja. V Beogradu je bil Tito pokopan v objektu, ki je pozneje postal znan kot Hiša cvetja.

Viri: Radio-televizija Srbije, Muzej Jugoslavije, Telegraf, Blic, 24sata, Express