Preden je Titanik sploh izplul, je skrivnostno trčenje spremenilo njegovo usodo

Ko je RMS Olympic septembra 1911 zapustil Southampton, je bila ena največjih ladij, kar jih je svet do takrat videl. Ladjo je za White Star Line zgradila ladjedelnica Harland and Wolff v Belfastu, skupaj s sestrskima ladjama Titanic in Britannic pa je tvorila slovito olimpijsko razredno trojico.

Olympic je svojo prvo plovbo opravila le nekaj mesecev prej, junija 1911. Bila je vrhunec tedanje ladjedelniške tehnologije, namenjena pa je bila predvsem prestižnemu čezatlantskemu prometu med Evropo in Severno Ameriko.

Septembra se je iz Southamptona odpravljala proti New Yorku. Na krovu je bilo približno 2.000 potnikov, ko se je v Solentu zgodilo nekaj, česar nihče ni pričakoval.

Takratni časopisni zapisi, ki jih danes hrani novozelandski arhiv Papers Past, poročajo o ogromni ladji, ki je bila po trčenju tako poškodovana, da je morala prekiniti plovbo in se vrniti na popravilo.

Druga ladja v zgodbi je bila HMS Hawke, oklepna križarka britanske kraljeve mornarice. Bila je bistveno manjša od Olympic, vendar je imela eno značilnost, ki je bila v tistih časih za vojaške ladje še posebej pomembna: njen premec je bil zasnovan tudi z mislijo na možnost udarca v drugo ladjo.

Obe plovili sta se znašli v Solentu, morski ožini med južno obalo Anglije in otokom Wight.

Kaj se je zgodilo v naslednjih trenutkih, je bilo predmet poznejše preiskave in sodnega postopka. Ena od pomembnih razlag je bila povezana z učinkom vode med dvema velikima ploviloma. Ko ladji plujeta zelo blizu druga druge, se lahko zaradi toka vode in sprememb tlaka pojavijo sile, ki vplivajo na njuno smer.

Članek ameriškega Naval Institute iz leta 1911, ki ga je napisal poročnik W. C. Nixon, opisuje, kako je Hawke med približevanjem nenadoma spremenila smer in udarila v Olympic.

Toda Nixonov opis ni bil edini. V poznejši razpravi, objavljeni v istem glasilu leta 1912, so drugi strokovnjaki opozorili, da se njegov opis v pomembnih podrobnostih razlikuje od pričevanj, ki jih je sprejelo britansko sodišče.

HMS Hawke je s premcem udarila v desni bok Olympic v bližini njenega zadnjega dela.

Trčenje je bilo silovito.

Na velikanski potniški ladji je nastala velika poškodba trupa, poškodovana sta bila dva vodotesna prostora, prizadet pa je bil tudi eden od pogonskih sklopov. Kljub resnosti poškodbe je Olympic ostala na površju.

Tudi HMS Hawke ni odnesla brez posledic. Njen premec je bil močno poškodovan in ladja je potrebovala obsežna popravila.

Takratni časopis Otago Daily Times je nekaj dni po nesreči poročal, da je bila poškodba Hawke tako velika, da je bilo treba zamenjati približno 30 čevljev njenega premca.

Za potnike Olympic je bila izkušnja precej drugačna od običajne čezoceanske plovbe. Namesto poti proti New Yorku jih je čakala vrnitev in prestop na drugo ladjo.

Prav odgovornost za trčenje je postala ena najbolj zanimivih plati celotne zgodbe.

Po nesreči je sledila uradna preiskava. Britansko sodišče je na koncu odgovornost pripisalo Olympic oziroma načinu njenega vodenja. Pri tem je bila pomembna tudi razlaga o položaju ladij in učinkih njihovega medsebojnega delovanja v razmeroma ozkem plovnem območju.

Takratni časopisni zapisi so poročali, da je bila Olympic v postopku spoznana za odgovorno za trčenje, medtem ko je bila posadka HMS Hawke oproščena krivde.

Zgodovinski zapisi pa kažejo, da zgodba ni bila tako preprosta. V Naval Institute Proceedings so se pojavile tudi kritike takratnih interpretacij in opozorila, da so bila nekatera pričevanja med seboj precej različna.

Prav zato je danes bolj pošteno govoriti o uradni razsodbi kot pa o popolnoma nesporni razlagi tega, kaj se je zgodilo v zadnjih sekundah pred trkom.

Tu se začne najbolj nenavadni del zgodbe.

Olympic in Titanic sta bili sestrski ladji. Ko je bila Olympic po nesreči poškodovana, je potrebovala obsežna popravila v Belfastu.

V ladjedelnici Harland and Wolff pa je takrat nastajal tudi RMS Titanic.

Popravila Olympic so zato vplivala tudi na delo na njeni sestrski ladji. Delavce, material in druge vire so preusmerili k poškodovani Olympic, da bi jo čim prej vrnili v promet.

Encyclopedia Titanica navaja, da je bila zaradi nesreče prestavljena načrtovana prva plovba Titanica z marca na april 1912. Prvotni termin je bil predviden za 20. marec, na koncu pa je Titanic iz Southamptona odplula 10. aprila 1912.

Toda pri tej povezavi je pomembna natančnost: nesreča Olympic ni bila edini dejavnik, ki je vplival na časovnico dokončanja Titanica. Tudi drugi dogodki so vplivali na delo in razpored ladjedelnice. Zato ni pravilno trditi, da je samo trčenje povzročilo vse zamude.

Ko je Titanic 10. aprila 1912 zapustila Southampton, nihče ni mogel vedeti, kako pomembna je bila zgodba, ki se je začela s trčenjem njene sestrske ladje nekaj več kot pol leta prej.

Olympic je preživela. Po popravilu se je vrnila v službo in nato še vrsto let plula čez Atlantik. Titanic pa je svojo pot končala v noči s 14. na 15. april 1912.

Prav zato je trčenje Olympic in HMS Hawke danes veliko več kot zgolj pomorska nesreča iz leta 1911.

Gre za enega tistih zgodovinskih dogodkov, pri katerih se posledice pokažejo šele pozneje. Poškodovana ladja, popravila, preusmerjeni delavci in prestavljen urnik gradnje so ustvarili povezavo z eno najbolj znanih ladijskih tragedij vseh časov.

Morda je najbolj nenavadno prav to, da je bila Olympic v resnici uspešna ladja z zelo dolgo življenjsko dobo.

Po nesreči s HMS Hawke se je vrnila v promet. Preživela je prvo svetovno vojno, med katero je služila tudi kot transportna ladja, nato pa se je vrnila k potniškemu prometu.

Njena kariera se je končala šele leta 1935, ko so jo izločili iz uporabe.

Od treh velikih sester je tako prav Olympic živela najdlje. Titanic je postala legenda zaradi tragedije, Olympic pa je ostala manj znana, čeprav je preživela desetletja plovbe.

In prav trčenje 20. septembra 1911 je eden ključnih trenutkov njene zgodbe.

115 let pozneje ostaja pogled na dogodek še vedno fascinanten. Dve mogočni ladji, ozke vode Solenta, nenaden premik in udarec, ki je poškodoval eno največjih ladij sveta. Toda prava teža tega dogodka se je pokazala šele mesece pozneje, ko je popravilo Olympic vplivalo na delo na Titanicu.

V zgodovini Titanica tako obstaja veliko datumov, ki jih poznamo vsi. 10. april 1912, ko je ladja odplula iz Southamptona, 14. april, ko je zadela ledeno goro, in 15. april, ko je potonila.

Veliko manj ljudi pa pozna 20. september 1911 - dan, ko sta se v Solentu zaletela RMS Olympic in HMS Hawke – in ko se je, povsem nepričakovano, začela ena od zgodb, ki bodo pozneje spremljale tudi legendarni Titanic.

Viri: United States Naval Institute, Encyclopedia Titanica, Papers Past, RMS Olympic, Otago Daily Times, Gisborne Times