Če ste bili kdaj prepričani, da se je nekaj zgodilo, in to tako, kot se spomnite, kasneje pa ste odkrili, da gre za povsem napačen spomin, je velika verjetnost, da ste izkusili pojav, ki mu pravijo tudi Mandelov učinek oz. efekt Mandele. Gre za lažen kolektivni spomin, torej napačno spominjanje splošno znanih dogodkov, ko imajo ljudje isti spomin o stvari, ki se morda sploh ni zgodila. Ta oblika kolektivnega lažnega spomina se je prvič pojavila leta 2010, ko so se mnogi na spletu spominjali smrti Nelsona Mandele, znamenitega južnoafriškega politika, pravnika, človekoljuba in borca proti apartheidu. Mnogi so bili prepričani, da je umrl v zaporu v osemdesetih letih 20. stoletja, v resnici pa je bila leta 1990 izpuščen in bil med letoma 1994 in 1999 celo predsednik Južne Afrike, umrl pa je leta 2013, star 95 let. Še danes nekateri trdijo, da se spominjajo televizijskih posnetkov njegovega pogreba.

Izraz Mandelov učinek oz. efekt Mandele, ki označuje lažno spominjanje dogodka več ljudi, je leta 2009 skovala Fiona Broome, paranormalna svetovalka in blogerka, potem ko je na konferenci razglabljala o tragični smrti Afričana, ki je bil, kot rečeno, tedaj živ in (relativno) zdrav, umrl pa štiri leta kasneje kot svoboden človek. Mnogo ljudi ima spomin na dogodek, ki pa se sploh ni zgodil. Eden od napačnih spominov iz pop kulture je sloviti stavek iz Sneguljčice, ki ga vsi začenjamo z ''Zrcalce, zrcalce na steni povej ...'', v resnici pa zlobna kraljica reče: ''Čarobno ogledalo na steni povej ...'' Primer napačnega kolektivnega spomina je tudi stavek iz filma Vojne zvezd: ''Luke, jaz sem tvoj oče,'' ki ni bil nikoli izrečen, pa gre za enega najbolj slavnih ''citatov''. Darth Vader namreč reče: ''No, I am your father'' (''Ne, jaz sem tvoj oče.'').

Broomova pojav pojasnjuje s psevdoznanstvenimi teorijami, češ da obstaja več različic dogodkov in predmetov in da zaradi gibanja nastajajo razlike med vzporednimi realnostmi. Nekateri pojav pripisujejo črni magiji, Satanu, čarovništvu, spet drugi potnikom skozi čas, ki da spreminjajo potek dogodkov.

Kako pa si znanost razlaga ta pojav? Psihologi za to krivijo naše možgane oz. način, kako si ti zapisujejo spomine in zbirajo informacije. Spomin namreč ni vedno celotna slika dogodka oz. trenutka in ko se jih spominjamo, imamo pogosto dostop do le delčka resnice, naši možgani pa zbirajo informacije od drugod, da pokrpajo luknje v spominu. Gre za napako spomina, konfabulacijo, kot se to imenuje v psihologiji, ko v toku spominskih vtisov posamezne manjkajoče dele zgodbe zapolnimo z domišljijo. Ne gre za laganje, saj pri laganju zavedno prirejamo ali izpuščamo dejstva.