Ko se je v javnosti pojavil oglas o študiji psiholoških učinkov zaporniškega življenja, se je nanj prostovoljno odzvalo več kot 70 mlajših moških. Raziskovalci so po opravljenih diagnostičnih pogovorih in osebnostnih testih med njimi izbrali 24 inteligentnih mladih moških srednjega razreda, ki so bili ocenjeni kot psihično in fizično zdravi. Izločili so kandidate s psihičnimi težavami, motnjami v zdravju ter zgodovino zločinov ali zlorabe drog. Za sodelovanje so izbrani kandidati prejemali 15 dolarjev na dan.

Zaporniki in pazniki

Mlade fante so naključno razdelili v dve enako veliki skupini, in sicer na zaporniške paznike in zapornike. Za boljšo simulacijo zaporniškega okolja so v ekipo vključili izkušene svetovalce, med njimi tudi nekdanjega zapornika, ki je skoraj 17 let sedel za rešetkami.

Še preden se je eksperiment sploh začel, pa je študente, ki so igrali zapornike, ’aretirala’ prava policija in jih predala raziskovalcem v lažnem zaporu, ki so ga postavili v kleti ene od stavb na kampusu. Z zavezanimi očmi in v stanju blagega šoka zaradi nenadne aretacije so jih v zaporu še sistematično preiskali, jih slekli do golega ter popršili s sredstvom proti zajedavcem. Postopek je bil zasnovan kot ponižanje zapornikov. 

Pazniki niso opravili nobenega posebnega usposabljanja za igranje svoje vloge. Namesto tega so lahko storili vse, kar se jim je zdelo potrebno za ohranjanje javnega reda in miru v zaporu – v določenih mejah. Pazniki so sestavili svoj pravilnik, ki so ga nato začeli izvajati pod nadzorom upravnika Davida Jaffeja, dodiplomskega študenta na Univerzi Stanford. Opozorili pa so jih na potencialno resnost njihovega poslanstva in na morebitne nevarnosti v situaciji, v katero bodo vstopili. Kot pripomoček za delo so jim dali tudi zrcalna sončna očala, ki so preprečevala očesni stik. Zaporniki so bili izpostavljeni podobnim razmeram kot v resničnem zaporu. V skladu z Zimbardovim namenom, da se čim hitreje ustvari ’ozračje zatiranja’, so bili vsi zaporniki oblečeni v zaporniško uniformo in obuti v gumijaste sandale, okoli enega gležnja pa so imeli težko verigo s ključavnico. Na glavi so nosili žensko dokolenko, ki je nadomestila britje glave. Vse udeležence so raziskovalci skrbno spremljali in snemali.

Dogajanje je postalo zanimivo že drugi dan, ko so se zaporniki začeli upirati. Pazniki so uvedli sistem nagrajevanja in kaznovanja, s katerim so želeli zapornike disciplinirati ter vzdrževati red in mir. V prvih štirih dneh so bili trije zaporniki tako travmatizirani, da so bili izpuščeni. Med poskusom so postali nekateri stražarji okrutni in sadistični, številni zaporniki pa apatični, depresivni in pod velikim stresom. Šele ko je zunanji opazovalec prišel na kraj eksperimenta in videl, kaj se dogaja, se je Zimbardo odločil eksperiment prekiniti.

Stanfordski zaporniški eksperiment so strokovnjaki zaradi metodoloških in etičnih razlogov obsodili. Zimbardo je priznal, da se je med opazovanjem dogajanja tudi sam včasih prej počutil kot zaporniški paznik kot pa raziskovalni psiholog. Pozneje je priznal, da so ’družbene sile in okoljske razmere’ eksperimenta privedle paznike do neprimernega vedenja. Drugi pa so menili, da je oglas predvsem nagovoril ljudi, ki so bili nagnjeni k avtoritarnosti. Po mnenju Zimbarda in njegovih sodelavcev je stanfordski zaporniški eksperiment razkril, kako zlahka se ljudje prilagodimo družbenim vlogam, zlasti če so te stereotipne.

Stanfordski zaporniški eksperiment je postal splošno znan tudi zunaj akademskega sveta, danes pa velja za enega najzanimivejših vseh časov. Nemškim filmskim ustvarjalcem je služil kot navdih za film Das Experiment (2001), ki so ga v ZDA preoblikovali v The Experiment (2010). Zadnja različica filma z naslovom The Stanfrod Prison Experiment (2015) je nastala v aktivnem sodelovanju z Zimbardom, zato je scenarij napisan po resničnih dogodkih.