Pisalo se je leto 1971. Šestčlanska družina Robertson je tistega usodnega dne plula po nemirnih vodah s svojo jadrnico vrste škuner z imenom Lucette, s katero so potovali okoli sveta, valovi pa so tedaj segali skoraj do glave. Ko je vanje pod vodo trčila orka, se je jadrnica hitro potopila. Na njej so bili nekdanji častnik britanskih oboroženih sil Dougal Robertson, njegova žena Lyn in njuni štirje otroci – tedaj 18-letni Douglas, 17-letna Anne in devetletna dvojčka Neil in Sandy, ki so predtem živeli precej izolirano življenje na kmetiji in se preživljali s pridelavo mleka. "Oče je želel naša življenja malce popestriti, zato se je odločil, da bomo obpluli svet na jadrnici in se izobraževali na 'univerzi življenja''', je pred leti pojasnil Douglas.

Oče je denar za jadrnico dobil s prodajo kmetije, z njo pa so na pot odpluli 27. januarja 1971 iz Falmoutha, ki se nahaja na jugu britanskega otočja. Na pot so odšli brez izkušenj na morju. ''Pred odhodom na pot okoli sveta nismo opravili niti poskusne plovbe po zalivu,'' se spomni Douglas. ''Spomnim se očeta, kako je po izplutju z nogo udarjal ob tla in vzklikal 'jiiiha'. Tisti trenutek je živel svoje sanje,'' čeravno jim na poti ni bilo lahko. Leto in pol so pluli čez Atlantik in se vmes ustavljali, spotoma pa so pobrali še študenta Robina Williamsa.

Po 17 mesecih plutja, ko so se nahajali v Tihem oceanu in bili blizu Galapaških otokov, je v jadrnico trčila orka. ''Jadrnica se je zatresla in najverjetneje je počila kobilica. Slišali smo škripanje lesa, podobno kot pri drevesu, ki se lomi na pol. "Za seboj sem slišali pluskanje in zagledal tri kite ubijalce, kako nam sledijo." Douglas je mislil, da jih bodo žive pojedli, čeravno orke človeku načeloma niso nevarne. Družina je bila obsojena na napihljiv splav in gumijast rešilni čoln. ''Splav je bil predviden za deset ljudi, a je bilo na njem zares prostora le za kakšnih pet. Meh za napihnit se je zlomil, zato smo ga morali napolniti z usti." Rešili so zgolj nekaj pločevink vode in malo hrane (suh kruh, sadje, čebulo in piškote), kar je bilo dovolj le za šest dni. Ko so jim zaloge pošle, so pili deževnico ter lovili ribe in želve ter pili njihovo kri.

Douglas je prišel na idejo, da krenejo do središča Tihega oceana in ujamejo nasprotni tok. "Želva je bila največkrat na jedilniku. Ko je zmanjalo vode, smo pili želvjo kri, sušili njihovo meso in ga shranili za kasneje," je povedal Douglas in dodal, da so njihovo mast stopili na soncu in se z njo mazali, da jim je bilo toplo. Tovrstno znanje je imela mama, ki je bila medicinska sestra in je imela potrebno znanje za preživetje. Prav tako so uživali meso morskih psov, ki so jih ujeli in v njihovem trebuhu včasih našli ribe, ki so imele okus po pečenem mesu, pove Douglas. Morski psi so pogosto krožili okoli njihovega čolna, Robertson pa jih je odganjal tako, da jih je udarjal z golimi pestmi. ''Nikoli ni nehal ščititi svoje družine.''

Ko je splavu po 16 dneh odklenkalo, saj je preveč spustil, so se vsi nagnetli na trimetrskem čolnu Ednamair, ki je bil manjši – tega so leta 2003 podarili Narodnemu pomorskemu muzeju v Falmouthu – in se menjali v suhem delu čolna (suh je bil le en sedež). 38 dni po brodolomu jih je opazila japonska ribiška ladja Toku Maru II in 23. julija 1972 so bili rešeni. Kar je ironično pri tem, je, da so ladjo, na kateri je bil Douglas, leta 1942 med drugo svetovno vojno pred Šrilanko Japonci potopili, ''30 let kasneje pa so mu prav Japonci rešili življenje. Pozneje je dejal, da se je potovanje izplačalo že samo zato, da je Japoncem lahko oprostil za to, kar so mu naredili,'' je še dodal Douglas, njegov oče pa je o tem napisal knjigo 'Survive the Savage Sea', ki je doživela tudi ekranizacijo, denar od prodaje knjige pa je porabil za nov čoln in življenje v Sredozemlju. Umrl je za rakom leta 1991. Knjigo je izdal tudi Douglas, in sicer z naslovom 'The Last Voyage of Lucette', saj je po bilo po njegovem mnenju v očetovi knjigi premalo zaslug za preživetje pripisanih celotni družini. Douglas se je po rešitvi pridružil mornarici, kasneje pa postal računovodja. "Potovanja nikoli nisem obžaloval, niti v najtežjih trenutkih ne. Vsak sončni zahod in vzhod je bil nagrada. Počutili smo se kot živali v divjini. Preživeti dan je bil naš edini cilj." Douglas je kasneje napisal tudi knjigo 'Sea Survival: A Manual', torej priročnik za preživetje na morju, ki je rešila Stevena Callahana, da je ta preživel 76 dni na napihljivem reševalnem čolnu sredi Atlantskega oceana leta 1981, ko se je potopila njegova jadrnica Napoleon Solo.