Sokushinbutsu ali samomumufikacija: umiranje na obroke za večnost

Sokushinbutsu naj bi svoje korenine pognal v kitajskem tantričnem obredu, na Japonsko pa naj bi ga prinesel ustanovitelj budistične veje Shingon. Več kot osem let trajajoč obred je vključeval strogo prehrano, imenovano mokujikigyo (v dobesednem prevodu "jesti drevo").   Če so egiptovske mumije posmrtno balzamirali, so budistični menihi opravili obred imenovan nyūjō, ki jih je spremenil v "žive Bude". Njegovi privrženci na to prakso niso gledali kot na samomor, ampak nadaljnje razsvetljenje.

Bistvo tega budističnega obreda je zavračanje in izčrpavanje svojega  telesa. Pravila, ki so zelo stroga, zahtevajo večletno fizično mučenje v obliki stradanja. V prvi fazi očiščenja je moral menih jesti samo borove iglice, smolo, semena in oreščke in večkrat dnevno izvajati naporne fizične vaje, s katerimi je skušal izgubiti karseda veliko oz. kar vso maščobo v telesu. Prva faza stradanja je trajala 1.000 dni.

V drugi fazi Sokushinbutsa so menihi počasi začeli zmanjševali količino hrane. Jedli so zgolj lubje in korenine borovcev, istočasno pa uživali strupeni čaj iz soka drevesa uruši. Ta povzroča hude trebušne krče, bruhanje in slabost. Gre za strupen pripravek, ki se sicer uporablja za lakiranje skled in plošč, služil pa je uničevanju zajedavcev, kar je kasneje preprečilo razpadanje telesa.  Nato so menihi povsem ustavili vnos tekočine, da bi dehidrirali telo in skrčili organe. Namen te faze, ki ravno tako traja tisoč dni, je izguba telesnih tekočin.

V tretji fazi, ki je bila tudi zadnja, se je moral duhovnik živ zapreti v kamnito grobnico, v kateri je tako malo prostora, da mu onemogoča gibanje. Menih je moral ob tem zavzeti položaj lotosa. Grob so nato zaprli, duhovnik pa je dobil drobno cevko, ki mu je omogočala dihanje. Ta je bila do njegove smrti edina povezava z zunanjim svetom. V živem grobu je imel zgolj še zvonček, s katerim je enkrat dnevno pozvonil in dal vedeti, da je še vedno živ. Ko je zvonec utihnil, je duhovnik zaključil s procesom samomumifikacije. Njegovo poslanstvo je bilo s tem zaključeno. Po smrti so odstranili zračno cevko in grobnico nepredušno zaprli. 

Čez 1.000 dni so grobnico odprli, da bi preverili ali se je telo mumificiralo. Tistim, ki jim je to uspelo, so dosegli status žive bude, mumificirana trupla pa so razposlani na ogled v Shingonove templje. To je bila za menihe največja nagrada, za katero so garali  za čas življenja. Menihi, katerih telesa so bila razgrajena, so pokopali, ti pa so kljub temu postali zelo spoštovani zaradi svoje vztrajnosti. Mumificirani duhovniki so medtem dosegli stopnjo vzvišenosti enakovredno Budi. Do danes so identificirali 24 živih Bud.

Obred, ki so ga izvajali od 11. pa vse do izdihljajev 19. stoletja, kljub zakonski prepovedi ponekod izvajajo še danes.