To se je pred 80 leti zgodilo ob slovenski obali

Ljubitelji zgodovine, še posebej obdobja po prvi svetovni vojni, zagotovo poznajo zgodbo luksuzne italijanske čezoceanke SS Rex, ki je svojo pot končala 200 metrov od obale med Izolo in Koprom, kjer je na današnji dan pred 80 leti nasedla in se nagnila. S tem je postala lahka tarča zavezniških letal, ki so ladjo dva dni pozneje napadla, bombardirala in potopila. 

Parnik Rex je imel za Izolane poseben pomen. Del območja ob obalni cesti so celo poimenovali po njem. Eden od predlogov je, da bi na območju, kjer je Rex potonil, postavili spominsko obeležje. To pa je sicer predvideno v sklopu ureditve obalne ceste, projekta, ki ga skupaj izvajata izolska in koprska občina. 

Čezoceanka SS Rex je bila znamenita italijanska ladja, zgrajena v 1930 letih, in je predstavljala vrhunec italijanske ladjedelniške industrije tistega časa. Bila je dolga približno 268 metrov, kar je takrat veljalo za ogromno ladjo. Z bruto tonažo 51.062 se je uvrščala med največje ladje na svetu v tistem času. Predvsem pa je bila znana po svoji hitrosti. Leta 1933 je osvojila znameniti modri trak, priznanje za najhitrejše prečenje Atlantika, saj je preplula razdaljo iz Genove v New York v štirih dneh, 13 urah in 58 minutah, s povprečno hitrostjo 28,92 vozla.

Ladja je bila zasnovana za luksuzne čezoceanske plovbe med Evropo in ZDA ter je služila predvsem bogati evropski in ameriški klienteli. Notranjost ladje je bila pravi simbol razkošja in elegance, z močno poudarjenim slogom 'art deco'. 

Bila je udobno in predvsem prestižno opremljena. Imela je veliki saloni in več dvoran, ki so bile opremljene z razkošnim pohištvom, zlatimi detajli in umetniškimi deli. Velike steklene stene in kristalni lestenci so dodajali pridih ekstravagance. Kabine prvega razreda so bile oblikovane kot luksuzni hotelski apartmaji, s prostornimi sobami, razkošnimi posteljami in kopalnicami. Dekoracija je vključevala tapete iz žameta, umetniške slike in lesene panele iz najkvalitetnejših vrst lesa. Glavna jedilnica je bila osupljiva, s pozlačenimi stropi in elegantno postavitvijo miz, kjer so stregli najboljše jedi vrhunskih kuharjev. Zajtrki, kosila in večerje so bili pripravljeni po standardih najprestižnejših evropskih restavracij. Ladja je imela velik odprt bazen, kar je bilo izjemno za tisti čas, ter številne rekreacijske prostore, kot so športne dvorane, knjižnice in kadilnice, kjer so se potniki lahko sproščali.

Parnik, ki je bil splovljen leta 1931, sta krstila italijanska kraljica Elena in kralj Viktor Emanuel III.. Med vojno je parnik nekaj časa opravljal pomorsko službo v Sredozemskem morju, ko pa je junija 1940 Italija vstopila v vojno, je bilo dogovorjeno, da najdejo zanj skrivališče pred zavezniškimi letali. Nekaj časa je bil zasidran v Pulju, proti koncu vojne so se Nemci odločili, da ga z vlačilci prepeljejo v Koprski zaliv, kjer pa je 6. septembra 1944 zaradi plitvega morja nasedel. Dva dni pozneje so ga napadla zavezniška letala, zadelo ga je 123 raket. Ladja je po napadu štiri dni gorela, nato pa se je potopila. 

Ko so ostanke potopljene ladje v 50 letih prejšnjega stoletja rezali, je to v majhnem in plitvem Koprskem zalivu vplivalo celo na floro in favno, del strojne opreme ladje pa je nekdanja jugoslovanska oblast uporabila na drugih ladjah. Je pa na morskem dnu v Koprskem zalivu še veliko njenih ostankov.