Govorice, da je bil mali Albert v matematiki slab, so izmišljene 

Otroci, ki jim matematika ni najbolj dišala in so bili pri tem predmetu neuspešni, so se precej časa tolažili, da je bil tudi mali Albert pri tem predmetu zelo slab. Ne ve se sicer, od kod te govorice, a kasnejši zapisi kažejo, da je bil v resnici izjemen učenec. V šolskem obdobju je dosegal zelo visoke ocene, pritoževal se je le nad ’nečloveško disciplino’, ki so jo zahtevali njegovi učitelji. Po uspehu je bil ves čas v vrhu razreda, razumel pa je tudi najbolj zapletene matematične koncepte.  Prihodnji Nobelov nagrajenec je pri 15 letih opustil šolanje in zapustil Nemčijo, da bi se izognil služenju vojaškega roka, ki ga je zahtevala država. Ko je kasneje naletel na članek, v katerem je avtor trdil, da je padel pri matematiki, je zgodbo zavrnil kot mit in dejal: »Že pred 15. letom sem obvladal diferencialno in integralno računanje.«

Nihče ne ve, kaj se je zgodilo z njegovo prvo hčerko, njegov drugi sin pa je bil duševni bolnik

Leta 1896 se je Einstein odpovedal nemškemu državljanstvu in se vpisal na švicarsko zvezno politehnično šolo v Zürichu. Tam je začel strastno ljubezensko razmerje z Milevo Marić, kolegico s področja fizike iz Srbije. Kasneje sta se poročila in po diplomi imela tudi dva sinova. Mnogo vprašanj pa se nanaša na njegovo prvo, nezakonsko hčer Lieserl, ki naj bi se rodila že leto dni pred Albertovo in Milevino poroko. Einstein o hčerki ni nikoli govoril, biografi pa sploh niso vedeli, da obstaja, dokler niso konec osemdesetih let prejšnjega stoletja odkrili njegovih pisem. Hčerkina usoda še danes ostaja skrivnost, čeprav nekateri raziskovalci menijo, da je leta 1903 umrla zaradi škrlatinke, drugi pa verjamejo, da je bolezen preživela in so jo posvojili v mamini rodni Srbiji. Einsteinov drugi sin Eduard, ki so ga ljubkovalno klicali ’Tete’, pa je večino svojega odraslega življenja preživel na psihiatrični kliniki, saj so mu diagnosticirali shizofrenijo. Bil je velik oboževalec Freuda.

Kar devet let je trajalo, da je dobil zaposlitev v akademskem svetu

Čeprav je Albert na züriški politehniki blestel, sta njegova uporniška narava in pogosto izostajanje od pouka pripeljala do tega, da mu profesorji po diplomi leta 1900 niso napisali takšnih priporočil, kot bi pričakovali. Mladi fizik je kar dve leti neuspešno iskal svoje akademsko mesto, nato pa se je zaposlil v švicarskem uradu za patente v Bernu. Izkazalo se je, da mu pisarniška služba popolnoma ustreza, saj je preostanek dneva lahko posvetil raziskovanju in pisanju. Leta 1905, ki je imenovano tudi ’čudežno leto’, je skromni referent objavil štiri revolucionarne članke, v katerih je bila zapisana tudi slavna enačba E = mc2. Medtem ko so njegova odkritja zaznamovala vstop na svetovno prizorišče fizike, je redno profesorsko mesto dobil šele leta 1909, skoraj desetletje po zaključku šolanja.

Ženi je ob razvezi ponudil denar od Nobelove nagrade

Kasneje je Albert zapustil družino, se preselil v Berlin in začel novo ljubezensko zvezo s sestrično Elso. Z Marićevo sta se dokončno ločila nekaj let kasneje, leta 1919. V okviru ločitvenega sporazuma ji je Albert obljubil letno plačilo z denarjem, ki naj bi ga prejel od Nobelove nagrade. Marićeva se je s ponudbo strinjala, Albert pa ji je ob prejemu nagrade za svoje delo na področju fotoelektričnega pojava leta 1922 predal pravo malo bogastvo – 32.250 dolarjev, kar je bilo v tistem času desetkrat več od letne profesorske plače. Do takrat se je že poročil s sestrično Elso in z njo ostal do svoje smrti leta 1955. 

FBI je za njim vohunil več desetletij

Preden je leta 1933 prišel na oblast Hitler, je Albert iz Berlina odšel v ZDA in zasedel mesto na Inštitutu za napredne študije v Princetonu v New Jerseyu. Njegova podpora pacifističnim državljanskim pravicam je vzbudila sum J. Edgarja Hooverja iz FBI-ja. Agenti so prisluškovali njegovim telefonskim klicem, mu odpirali pošto in celo brskali po smeteh v upanju, da ga bodo razkrinkali kot subverzivnega ali sovjetskega vohuna. Ob njegovi smrti leta 1955 je njegova datoteka obsegala kar 1427 strani. 

Sprva je pozival k izdelavi atomske bombe, kasneje pa postal zagovornik jedrske razorožitve

Konec tridesetih let je Albert izvedel, da so nove raziskave nemškim znanstvenikom utrle pot k ustvarjanju atomske bombe. Misel na orožje v rokah nacistov ga je prepričala, da je pozabil na svoja pacifistična načela in se združil z madžarskim fizikom Leom Szilardom, ki mu je pomagal napisati pismo, v katerem sta predsednika Roosevelta pozvala k atomskim raziskavam. Čeprav Albert nikoli ni sodeloval pri projektu Manhattan, je pozneje izrazil globoko obžalovanje zaradi svoje manjše vloge pri bombardiranju Hirošime in Nagasakija. »Če bi vedel, da Nemcem ne bo uspelo izdelati atomske bombe, ne bi nikoli niti s prstom mignil,« je dejal za časopis. V nadaljevanju je postal strasten zagovornik jedrske razorožitve. Le malo pred smrtjo leta 1955 se je pridružil filozofu Bertrandu Russllu pri podpisu ’Russell-Einsteinovega manifesta’, javnega pisma, ki je poudarjalo nevarnost jedrske vojne in prosilo vlado, naj poišče mirnejše načine za reševanje sporov.

Prosili so ga, da bi postal izraelski predsednik

Čeprav ni bil tradicionalno religiozen, je Albert čutil globoko povezanost s svojo judovsko dediščino. Ko je leta 1952 umrl Chaimn Weizmann, mu je izraelska vlada ponudila imenovanje za drugega predsednika države. Takrat 73 letni Albert je čast zavrnil z besedami: »Vse življenje sem se ukvarjal z objektivnimi zadevami, zato mi manjkajo tako naravne sposobnosti kot tudi izkušnje za ravnanje z ljudmi in opravljanje uradne funkcije.«

Albertovi ukradeni možgani 

Albert je umrl leta 1955 zaradi anevrizme trebušne aorte. Pred smrtjo je bila njegova želja, da bi ga upepelili, toda patolog iz Princetona, Thomas Harvey, je med obdukcijo odstranil njegove ’slavne’ možgane in jih shranil v upanju, da bo nekega dne razkril skrivnost genija. Po tem, ko je pridobil dovoljenje Albertovega sina, je dal Harvey možgane razrezati in jih razposlal različnim znanstvenikom. Od 80. let prejšnjega stoletja je bilo izvedenih kar nekaj študij o tem, vendar je bila večina zavrnjena ali diskreditirana. Leta 1999 je skupina raziskovalcev s kanadske univerze objavila kontroverzen članek, v katerem je razkrila, da je imel Einstein nenavadne gube na temenskem delu – to je del možganov, ki je povezan z matematičnimi in prostorskimi sposobnostmi.