Življenje Alfreda Hitchcocka

Alfred Hitchcock se je rodil 13. avgusta 1899 v Londonu, umrl pa je 29. aprila 1980 v Bel Airu v Kaliforniji. Bil je priznan filmski režiser, ki je imel izjemno produktivno kariero, saj je ustvaril neverjetne filme za tisti čas, pa tudi televizijske oddaje. Odraščal je v londonskem East Endu, in sicer v četrti, kjer je svojčas pustošil znameniti morilec Jack Razparač. Čeprav je imel še dva sorojenca, je svoje otroštvo doživljal kot precej osamljeno. Njegov oče William Hitchcock je bil pri vzgoji izjemno strog – nekoč naj bi ga poslal na lokalno policijsko postajo s pismom, naj ga zaradi neprimernega vedenja za nekaj časa zaprejo, kar je dežurni narednik tudi storil. Tudi stroga katoliška mati Emma Jane Hitchcock ni bila popustljiva. V primeru neubogljivosti je moral po več ur stati ob vznožju njene postelje, kar je kasneje uporabil tudi v filmu Psiho. Očitno je bilo to dovolj, da je Alfred razvil strah pred zaprtimi prostori, kasneje pa še strah pred neupravičenim kaznovanjem, kar je izražal tudi v svojem delo.

Obiskoval je jezuitsko šolo St. Ignatius College, kasneje pa se je vpisal na londonsko univerzo, na kateri je obiskoval umetniške tečaje. Kasneje je v podjetju Henley’s dobil službo risarja in oblikovalca v oglaševanju. Med delom se je začel ukvarjati tudi s pisanjem, njegove članke pa so objavljali v interni publikaciji. Že v svojih prvih delih je navduševal z izjemnimi sposobnostmi ustvarjanja dramatike, zasukov in čustvenih elementov. Leta 1920 je vstopil v filmsko industrijo, saj je v podjetju Famous Players-Lasky Company oblikoval naslovne kartice za neme filme. Čez nekaj let je postal pomočnik režiserja. Leta 1925 je režiral svoj prvi film in začel snemati trilerje, s katerimi je zaslovel po vsem svetu.  Leta 1939 je odšel v Hollywood, kjer je za prvi film Rebecca dobil oskarja.

Ustvaril je več kot 50 celovečernih filmov, vključno s klasikami, kot so Psiho, Ptiči, Človek, ki je preveč vedel, Vrtoglavica, Dvoriščno okno, Kliči M za umor, Blaznost in številni drugi. Ena od njihovih opaznih značilnosti so blondinke v ženskih vlogah. Njegova dela so postala znana po upodobitvah nasilja, njegovi fascinantni filmski zapleti pa so predstavljali orodje za razumevanje zapletenih psiholoških značajev. Kasneje je začel nastopati v lastnih filmih in televizijskih programih, dal je tudi veliko intervjujev, zato je postal prava kulturna ikona. Leta 1979 mu je Ameriški filmski inštitut podelil nagrado za življenjsko delo. Le eno leto kasneje, 29. aprila 1980, je umrl v spanju. Njegova življenjska partnerica, pomočnica in najbližja sodelavka Alma Reville, znana tudi kot Lady Hitchcock, pa je umrla le dve leti kasneje. Z ženo sta imela tudi hčer, Patricio Hitchcock.

Nedvomno je imel zanimivo življenje, o katerem pa krožijo tudi nekoliko manj znanja dejstva. Izbrskali smo nekaj najzanimivejših. 

1. Hitchcock bi moral enega od filmskih prizorov posneti v Disneylandu, a ga je Disney grobo zavrnil zaradi "tistega gnusnega filma". Verjetno ni treba dolgo ugibati, da gre za filmsko mojstrovino Psiho.

2. Kot otrok je imel težave s kompulzivnim prenajedanjem. Glede na članek, ki ga je leta 2013 objavil Telegraph, se je najraje prenajedal z  ocvrtimi ribami in velikimi količinami slanine. Psihologi menijo, da si je zaradi stroge katoliške vzgoje ustvarjal obroč maščobe, ki je ga je (seveda v metaforičnem pomenu) varovala pred tegobami sveta. 

3. Vse življenje se je bal policije, njegova fobija pa izhaja iz zgoraj omenjene otroške travme, ko je moral nekaj časa preživeti za rešetkami.

4. Imel je še en vseživljenjski strah: gledanje svojih filmov. »Strah me je lastnih filmov. Nikoli si jih ne grem ogledati. Ne vem, kako ljudje prenesejo gledanje mojih filmov,« je dejal v intervjuju leta 1963.

5. Poleg naštetega pa je trpel še za enim, povsem neracionalnim strahom. »Strah me je jajc. No, to je huje kot strah. Tista bela okrogla stvar brez lukenj … Ste že videli kdaj kaj odvratnejšega, kot je rumenjak, ki se razlije? Kri je rdeča, rumenjak pa je rumen, odvratno. Nikoli ga nisem okusil,« je dejal. 

6. Nekoč je skušal pokupiti vse kopije izvirnega romana Psiho, da pred projekcijo filma nihče ne bi vedel razpleta. Snemal je na zaprti sceni, igralce in sodelavce pa je prisili, da so podpisali sporazum, v katerem so morali obljubiti, da konca filma ne bodo nikomur razkrili.

7. Ko je leta 1979 osvojil nagrado za življenjsko delo, se je s prijatelji pošalil, da bo kmalu umrl. Leto kasneje je zares umrl.