Gradnja jantarjeve sobe se je začela leta 1701, prvotno pa je bila postavljena v palači Charlottenburg, domu Friderika Viljema I. Idejno jo je zasnoval nemški baročni kipar Andreas Schluter in počasi sestavljal danski oblikovalec jantarja Gottfried Wolfram. Po šestih letih ustvarjanja sta delo nadaljevala mojstra Wolfram Turau in Ernst Schacht iz Gdanska. Ko je bila soba končana, si jo je prišel ogledat tudi sam Peter Veliki, ki je bil nad njo tako navdušen, da mu jo je pruski kralj Friderik Viljem I. izročil v dar in s tem utrdil prusko-rusko zavezništvo proti Švedski.

Jantarjevo sobo so tako v Rusijo odposlali v 18 velikih zabojih, tam pa so jo znova postavili v Zimski hiši v Sankt Peterburgu kot del evropske umetniške zbirke. A tudi tam ni obstala dolgo. Leta 1755 je carica Elizabeta ukazala, naj sobo preselijo v palačo v Carskem selu. Italijanski oblikovalec Francesco Bartolomeo Rastrelli je po ponovni selitvi tako ustvaril še večjo in prostornejšo jantarjevo sobo in dodal še dodaten jantar, dobavljen iz Berlina. Po vseh drugih prenovah je prostor na koncu obsegal 180 kvadrantih metrov, v njem pa je žarelo šest ton jantarja in drugih poldragih kamnov. Jantarjeve plošče so bile dopolnjene z zlatimi lističi, zgodovinarji pa omenjajo, da je bila soba vredna 142 milijonov današnjih dolarjev. Sobo so kasneje uporabljale številne pomembne osebe – Elizabeta je v njej meditirala, Katarina Velika je gostila obiske, Aleksander II. pa jo je uporabljal kot prostor za trofeje.

Nacistično plenjenje

22. junija 1941 je Adolf Hitler sprožil operacijo Barbarossa, v kateri je tri milijone nemških vojakov po Sovjetski zvezi uplenilo na tisoče umetniških zakladov, vključno z znamenito jantarjevo sobo, za katero so nacisti utopično verjeli, da so jo naredili za Nemce. Ko so nacisti dosegli Puškin, so uradniki in kustosi Katarinine palače z različnimi triki skušali zavesti nemške vojake in prikriti jantarjevo sobo, a jim to ni uspelo. Ti so v 36 urah sobo razdejali, njeno opremo pa zapakirali v 27 zabojev ter poslali v nemški Königsberg (današnji Kaliningrad). Tam je bila ponovno postavljena v grajskem muzeju na baltski obali. Direktor muzeja Alfred Rohde je bil velik ljubitelj jantarja, a so mu konec leta 1943 svetovali, naj jantarjevo sobo razstavi in zapre, čeprav ni znano, ali je to tudi storil. Že avgusta prihodnjega leta so bombni napadi uničili mesto in skupaj z njim tudi grajski muzej. S tem se za znamenito sobo izgubila vsaka sled, zaradi česar so se o njej pojavile številne teorije.

Zarote, uroki in gradnja

Kar težko je verjeti, da bi lahko zaboji z več tonami jantarja preprosto izginili, zato so številni zgodovinarji skušali razrešiti to skrivnost. Po prvi teoriji naj bi bili zaboji uničeni v bombardiranju leta 1944, a se vsi s tem ne strinjajo. Nekateri menijo, da je jantar še vedno v Kaliningradu, spet drugi so prepričani, da so zaboje naložili na ladjo in jih potopili na dno Baltskega morja. Leta 1997 je skupina nemških detektivov, ki se ukvarjajo z zgodovinskimi dragocenostmi, dobila namig, da se je nekomu uspelo dokopati do plošče iz jantarjeve sobe. V Bremnu naj bi res našli eno od mozaičnih jantarjevih plošč, vendar njen lastnik ni poznal njenega izvora. Ena od najbolj skrajnih teorij pa pravi, da je Stalin imel še eno jantarjevo sobo in da so Nemci v resnici ukradli njen ponaredek.

Druga, zelo nenavadna zgodba vključuje 'prekletstvo' jantarjeve sobe, saj so mnoge osebe, ki so bile z njo povezane, umrle. Upravnik muzeja Rohde in njegova žena sta denimo umrla zaradi tifusa, ravno ko je KGB raziskoval jantarjevo sobo. General Gusev, ruski obveščevalec, je umrl v prometni nesreči, potem ko se je z novinarji pogovarjal o jantarjevi sobi. Nekdanji nemški vojak Georg Stein, eden od lovcev na jantarjevo sobo, je bil leta 1987 umorjen v bavarskem gozdu. Naključja?

No, kakor koli že, zgodovina replike jantarjeve sobe je zagotovo znana. Obnova se je začela leta 1979 v Carskem selu in bila končana leta 2003. Vredna je 11 milijonov dolarjev. Nova soba, posvečena ruskemu predsedniku Vladimirju Putinu in tedanjemu nemškemu kanclerju Gerhardu Schroderju, je v združitveni slovesnosti obeležila 300-letnico Sankt Peterburga. Soba je še vedno na ogled javnosti v Državnem muzejskem rezervatu Carsko selo, ki se nahaja le streljaj od Sankt Peterburga.