Zanimiva dejstva o življenju Casanove

Moški mnogih talentov: bil je svetovni popotnik, violinist, diplomat in vitez

Giovanni Giacomo Casanova se je rodil v Benetkah 2. aprila 1725 in je bil prvi od šestih otrok. Njegovi starši, ki so bili igralci, so bili zelo veliko zdoma, zato je zanj skrbela babica po materini strani. Študiral je v Padovi, kjer se je zaljubil v Bettino Gozzi, sestro svojega učitelja, in prav ona naj bi ga naučila umetnosti zapeljevanja in ga vpeljala v spolnost. V Padovi je diplomiral iz prava, leta 1745 pa je postal violinist v gledališču sv. Samuela v Benetkah. V času službovanja je pred smrtjo rešil senatorja Bragadina, zato se ga je slednji odločil posvojiti.

Leta 1750 je obiskal Dresden, Prago, Dunaj in Pariz, kjer je živel zelo intenzivno življenje. Postal je diplomat in si ustvaril zvezo z Marcheso D’Urfe. A življenje je pokazalo tudi manj lepo stran. Po izgradnji hiše in nove tovarne tkanin je izgubil vse premoženje, kar pa ga ni odvrnilo od potovanj. Podal se je na Nizozemsko, v Švico, Nemčijo in London, zatem pa tudi v Rusijo in Španijo. Odločil se je razglasiti za viteza Seingalta in se nato leta 1774 vrnil v Italijo. Umrl je 4. junija 1798 v češkem Duxu, njegov grob pa se nahaja v tamkajšnjem gradu, ki je danes tudi ena od pomembnih znamenitosti.

Izobraževal se je v umetnosti magije 

Zahvaljujoč svoji babici, ki ga je vzgajala, se je Casanova začel zanimati za umetnost magije. Z magijo je povezana tudi skrivnostna dama s črno mačko, ki naj bi Casanovo pozdravila kroničnih krvavitev iz nosu. Kasneje se je po zaslugi senatorja Bragadina približal svetu alkimije in se odpravil iskat kamen modrosti. Zanimal se je za okultne znanosti in prostozidarstvo, predvsem pa za ezoterična bratstva. V njegovi biografiji najdemo tudi informacije o "teurgični" in "kabalistični" magiji, ki naj bi jo Casanova izvajal le zaradi želje po pozornosti množic. 

Casanova v avtobiografiji pripoveduje o vseh svojih srečanjih, tako poklicnih kot spolnih

V avtobiografiji, imenovani "Histoire de ma vie" (Zgodba mojega življenja), Casanova pripoveduje podrobnosti svojega življenja. V njej našteva vse svoje ljubezenske dogodivščine in omenja kar 120 žensk, ki mu jih je uspelo osvojiti. Opisuje tudi srečanja z Voltairjem in Rousseaujem, Mozartom, Friderikom II. iz Prusije ter Katarino II. iz Rusije. Originalni rokopisi danes pripadajo Francoski narodni knjižnici. Med letoma 1784 in 1789 je napisal okoli 3700 strani.

V Benetkah lahko obiščemo muzej, posvečen Casanovi

Nedaleč od kanala Grande, natančneje v palači Pessaro, najdemo prvi in tudi edini muzej, posvečen Casanovi. V tej gotski palači se zahvaljujoč digitalnim rekonstrukcijam z lahkoto preslikamo v preteklost. Casanova v virtualni različici pripoveduje svojo življenjsko zgodbo, skozi šest sob pa najdemo številne fotografije in digitalne reprodukcije v resnični velikosti. V muzeju si tako lahko ogledamo in preberemo o njegovi družini, potovanjih, srečanjih z znanimi osebnostmi, vrnitvi v Benetke in obdobju zapora. 

Za rešetkami Doževe palače 

25. julija 1755 je bil Casanova ujet in odpeljan v zapor, razlog pa sta bila čarovništvo ter pretirano svobodnjaško in razuzdano življenje. Zaprli so ga v zapor pod Doževo palačo, ki je bil prekrit s svinčenimi ploščami. V njem naj bi po podatkih ostal približno pet let, vendar sta s sozapornikom Marinom Balbijem leta 1756 izpeljala spektakularen pobeg. Takoj zatem se je odpravil v Pariz, kjer si je ustvaril finančni ugled in postal cenjen med aristokracijo. Kamorkoli je šel, se je zanašal predvsem na svojo karizmo in občutek za ljudi. A tudi v Franciji sreča ni trajala dolgo. Pred upniki je pobegnil leta 1760 in si nadel ime Chevalier de Seingalt (ki ga je ohranil do konca življenja) ter nato prepotoval južno Nemčijo, Švico, Savojo, južno Francijo, Firence (od koder je je bil ponovno izgnan) in Rim. Nekaj časa je preživel tudi v Londonu. Po številnih nadaljnjih pobegih in iskanju zatočišč so mu med leti 1774 in 1782 ponovno dovolili vrnitev na beneško ozemlje, deloval pa je kot vohun beneških državnih inkvizitorjev. 

Njegove priljubljene beneške lokacije

Med bivanjem v Benetkah je Casanova rad obiskoval predvsem tri lokacije, ki si jih lahko ogledate tudi sami. Srečanja s svojimi ljubicami je imel v hiši z imenom Sotoportego dei do Mori na ulici Via Campo S. Polo 429. Rad se je zadrževal tudi na območju današnje znamenite kafeterije Cafe Florian, kjer strežejo najdražjo kavo v Benetkah. Najdete jo na trgu svetega Petra. Večere pa je v družbi beneških plemičev rad preživljal v igralnici Ridotto, ki pa danes ne obstaja več. 

Dvorec Duchcov, Češka

Le dobro uro vožnje iz Prage traja, da prispemo v manj znano mestece Duchcov, ki ga pozna le malokdo. V njem stoji čudoviti dvorec, v katerem je Casanova preživel najbolj žalostna leta svojega življenja. Leta 1783 je zaradi osovraženosti celotne beneške aristokracije ponovno zapustil Benetke in se odpravil na Dunaj. Nekoliko kasneje pa je sprejel delo knjižničarja za grofa Waldsteina v mestu Duchcov (takraten Dux) na Češkem. Na omenjenem dvorcu je napisal svojo avtobiografijo z naslovom Zgodbe mojega življenja. Delo opisuje njegovo razuzdano življenje in sloves arhetipskega zapeljivca žensk. Umrl je prav tam, in sicer 4. junija 1798.