Se lahko Černobil ponovi? To so reaktorji, ki vzbujajo skrb.

Čeprav nas je jedrska nesreča v Černobilu naučila marsikaj, pa veliko stvari še vedno ostaja ovitih v tančico skrivnosti. Tip ruskega reaktorja, kakršen je eksplodiral v Ukrajini in jih je v Rusiji še kar nekaj – gre za kanalni reaktor velike moči (RBMK), pri katerem se lahko menja gorivo med obratovanjem in uporablja manj obogateno gorivo – so strokovnjaki po nesreči izpopolnili in odpravili usodne napake v dizajnu. Mnogo reaktorjev je namreč na račun nižjih stroškov ostalo brez določenih delov. Kljub temu da so jim naknadno dodali manjkajoče elemente, dvom o zadostni varnosti ostaja.

Svetovna jedrska zveza (World Nuclear Association) ima na seznamu še 10 aktivnih sovjetskih reaktorjev tega tipa, reaktor Leningrad 1 v Saint Petersburgu pa je po 45 letih delovanja konec leta 2018 odšel v zaslužen v pokoj. Štirje reaktorji RBMK se nahajajo v zahodnem ruskem mestu Kursk, prizorišču največje tankovske bitke v 2. svetovni vojni, trije ostajajo v Saint Petersburgu, kjer živi preko 5 milijona ljudi, še trije pa so v Smolensku, kjer je leta 2010 blizu vojaško-civilnega letališča strmoglavilo letalo Tupoljev Tu-154M, ki je prevažalo takratnega predsednika Poljske Lecha Kaczyńskega in 95 drugih predstavnikov poljske vlade. Eden od teh bo deloval še vse do leta 2050, preostalim pa licenca poteče med letoma 2021 in 2031.

Čeprav so ruski strokovnjaki izpopolnili delovanje in za tretjino pohitrili vstaljanje kontrolnih palic v reaktor ter začeli uporabljali bolj obogaten uran, da reaktorju ni treba delati na tako visokih obratih za obračanje turbin, številni jedrski znanstveniki ne spijo mirno. ''Obstajali so elementi dizajna, ki jih ni bilo moč popraviti, ne glede na to, kaj pravijo Rusi,'' razlaga Edwin Lyman, vodja projekta jedrske varnosti (Nuclear Safety Project) pri Zvezi zaskrbljenih znanstvenikov (Union of Concerned Scientists), ki dvomi, da je Rusom uspelo dvigniti nivo varnosti reaktorjev na nivo, ki ga zagotavljajo lahkovodni reaktorji v Zahodnem svetu. Za razliko od slednjih, RBMK uporablja grafitne bloke za upočasnitev nevtronov, ki pomagajo ustvarjati elektriko. To omogoča t. i. pozitivni koeficient praznine, zaradi česar je reaktor nestabilen pri nižji moči.

RBMK reaktorji – z nekaj izjemami so jih gradili zgolj v nekdanji Sovjetski zvezi – so bili izdelani za 30 let, a so se ruske oblasti odločile, da mnogim podaljšajo življenjsko dobo. Leta 2015 so tako polovico jedrske energije prispevali reaktorji, ki so jim podaljšali licenco za obratovanje.

Tuji strokovnjaki opozarjajo, da jedrski reaktorji, ki so prišli v uporabo v sedemdesetih letih 20. stoletja, predstavljajo grožnjo, medtem ko Rusi zatrjujejo, da RBMK-ji sledijo mednarodnim standardom za varnost. Rusija danes 19 odstotkov električne energije pridobiva z jedrsko energijo, do konca stoletja pa želi ta odstotek povišati na 80 odstotkov.