Čeprav je večina držav ukinila smrtno kazen, saj ta sodeč po raziskavah ni bolj učinkovito sredstvo za odvračanje od kaznivih dejanj, smrtna kazen prestopnikom še vedno grozi na številnih koncih sveta. Nekoč so bile (javne) usmrtitve stalna praksa, danes pa naj bi v razvitih državah izpolnjevale pogoj, da ne sme biti okrutna in nenavadna.

V ZDA in Vietnamu vam tako grozi smrtonosna injekcija, v Egiptu, Jordaniji, Iraku, Pakistanu, Bangladešu, Singapurju, Kuvajtu in na Japonskem obešanje, v Severni Koreji, Somaliji in Združenih arabskih emiratih vas ustrelijo, na Kitajskem vam grozita injekcija ali usoden strel, v Savdski Arabiji vas obglavijo, v Iranu pa ste za določene zločine javno obešeni.

V antičnih časih zločinci, ki so storili določena dejanja, niso imeli te ''sreče'', saj jim je pretila še precej bolj kruta, predvsem pa mukotrpna smrt.

Usmrtitev s sloni

Starodavne usmrtitve so bile pogosto zelo krute, a le redkokatera se lahko primerja s kaznijo za najhujše prestopnike v srednjeveški Aziji. Tam so namreč zločincem lobanjo zdrobili sloni ali jih prebodli s svojimi okli. Ta metoda je bila še posebej popularna v srednjeveški Indiji, kjer so ti sesalci ubijali barabe vse do 19. stoletja. Najpogosteje so sloni zločinca pokončali tako, da so mu z nogo stopili na glavo ali trup. Sloni veljajo za precej inteligentne živali in nekoč so jih menda izurili, da so zločinca razkosali z rezili na oklih.

Sežig

Čarovnice so v srednjem veku sežigali na grmadah, še prej, v antični Grčiji, pa so ljudi za kazen skuhali v bronastem biku v naravni velikosti. Prestopnika so skozi posebna vratca strpali v lupino skulpture, pod njo zakurili ogenj in ga obsodili na počasno in bolečo smrt. Tovrstna usmrtitev naj bi služila kot zabava za mimoidoče. Bik je imel v nosu ozke kovinske cevi, zato so opazovalci lahko slišali tuljenje žrtve, ki je umirala na obroke.

Nabijanje na kol

Nabijanje na kol je bila posebej priljubljena metoda oz. oblika smrtne kazni Vlada III. Drakule, moža, ki je navdihnil lik grofa Drakule in se ga je zaradi izredno krutih kazni v 15. stoletju prijel vzdevek Vlad Nabadalec. Vojne ujetnike in zločince je imel navado nabosti na kol in pustiti umreti pred svojim gradom. Čeprav zgodovina tega ne izpričuje, so zgodovinarji prepričani, da je bila metoda precej bolj kruta kot zgolj nabijanje skozi želodec. Tradicionalna metoda naj bi bila, da so ošilili kol in žrtev napičili na mestu danke oziroma vagine. Smrt naj bi bila karseda kruta in počasna, svoje pa naj bi opravila teža telesa in ošpičen kol, ki naj bi počasi prodiral skozi telo. Kol naj bi na plano pogledal na mestu ramen, vratu ali grla.

Usmrtitev z žago

Čeprav se sliši žaganje človeka na pol zelo kruto dejanje, ki so ga zmožni le redki, je bila ta metoda nekoč v rabi po svetu. Obdolženega so pred žaganjem pogosto obrnili in obesili na glavo. Rabelj se je tako rezanja lotil pri genitalijah. S tem, ko je bila oseba obrnjena na glavo, se je kri zbirala v možganih in ohranjala žrtev živo karseda dolgo. Najpogosteje so kazen izvajali v srednjeveški Evropi, v budizmu pa je tovrstna kazen predvidena v Narakah, ki je stanje zavesti v budizmu in svet pekla v Triloki, kjer glede na zla dejanja v prejšnjem življenju oz. na težo prestopkov trpijo bitja različne muke, dokler se ne rodijo v drugo obliko bivanja.

Odiranje

Odiranje kože je bila še ena pogosta praksa mnogih kultur, ko gre za smrtno kazen. Žrtev so pred odiranjem privezali, da se ni mogla premikati. Pri postopku je pogosto sodelovalo več ljudi hkrati. Smrt je nastopila iz večih razlogov: izgube krvi, šoka, okužbe ali podhladitve. Usmrtitev je lahko trajala od nekaj ur do nekaj tednov.