Najbolj bizarne psihiatrične metode v zgodovini

Dokazov o nečloveškem ravnanju z duševno bolnimi skozi zgodovino je veliko. A čeprav je z današnjega zornega kota lahko obsojati prvotne posege, nam pogled nazaj kljub vsemu pomaga razumeti razvoj psihiatričnega področja. Strokovnjaki menijo, da se bodo v vsaki generaciji pojavljali novi pogledi na vzroke in mehanizme psihiatričnih bolezni, sveže ideje pa bodo vedno vodile do odkrivanja novih, naprednejših načinov zdravljenja.

Moralna obravnava: spoštovanje duševno bolnih

V dolgi zgodovini psihiatričnega zdravljenja obstajajo tudi odstopanja od tedanjih praks. Azili za duševno bolne so bili v tedanjem času skoraj neločljivo povezani z zapori. Zanimiv je bil pristop francoskega zdravnika Philippeja Pinela, ki je bil leta 1792 imenovan za nadzornika azila v Bicetre Insane v Parizu in je v veliki meri zaslužen za teorijo ’moralne terapije’. Ta naj bi vključevala povrnitev dostojanstva duševnim bolnikom. Moralna terapija je obsegala vzpostavljanje zaupanja med zdravnikom in pacientom, zmanjševanje dražljajev in spodbujanje rutine. S spodbudnimi rezultati si je Pinel pridobil sloves tudi v drugih državah, a je napreden pristop zaradi vojne, družbenih sprememb in utrjenih predsodkov bil v rabi le malo časa. Kljub omejitvam je imelo spoštljivo ravnanje z duševno bolnimi transformativni učinek v zahodni Evropi. Večji del sodobne psihiatrije ima korenine v tem moralnem pristopu.

Mistični rituali: eksorcizem in molitev 

Zaradi nerazumevanja bioloških vzrokov duševnih bolezni so motnje razpoloženja, shozofrenijo in druge duševne težave v nekaterih kulturah obravnavali kot znak demonske obsedenosti. Posledično so mistične rituale, kot so izganjanje hudiča, molitev in drugi verski obredi, velikokrat uporabljali za lajšanje trpljenja posameznika, njegove družine in skupnosti. 

Lobotomija: motnje v nevronskih povezavah

V preteklosti so s pomočjo psihokirurgije posegali v možgane, da bi tako oblikovali nove vzorce razmišljanja in vedenja ter pacienta osvobodili zablod, obsesij, živčnih napetosti in podobnih motenj. Eno redkih psihiatričnih zdravljenj, ki je prejelo Nobelovo nagrado, je tudi lobotomija. To je bila prva psihiatrična obravnava, namenjena lajšanju trpljenja s pomočjo posegov v možganske povezave, ki bi lahko povzročale določene simptome. Strokovnjaki so kmalu odkrili, da metoda ni dovolj učinkovita, da bi upravičila tveganja. Lobotomije so bile jasen dokaz, da je treba metode za zdravljenje duševnih bolezni najprej temeljito testirati, preden se jih tudi uporabi. Strokovnjake so lobotomije vodile k novim raziskavam povezav med nevrologijo in duševnimi boleznimi, kar se je kasneje potrdilo z dokaj uspešnimi metodami, kot so možganska stimulacija in elektrokonvulzivna terapija, ki so jih uporabljali za težje oblike obsesivno-kompluzivne motnje, depresije in manije. 

Krvavitev, bruhanje in čiščenje

Starogrški zdravnik Klavdij Galen je verjel, da skoraj vse bolezni izvirajo iz neravnovesja v telesu. V 17. stoletju je angleški zdravnik Thomas Willis to idejo prilagodil duševnim motnjam. Trdil je, da za duševnimi motnjami stoji ’notranji biokemični odnos’. Krvavitve, prečiščevanja in celo izzvano bruhanje naj bi pomagali odpraviti neravnovesja in s tem izboljšati zdravljenje telesnih in duševnih bolezni. 

Mesmerizem

V zgodnjih 70. letih je avstrijski zdravnik in teolog Franz Friedrich Anton Mesmer predstavil pojem ’živalski magnetizem’, kasneje imenovan mesmerizem. Mesmer je teoretiziral, da se števila obolenja zgodijo zaradi naravno prisotnih magnetnih polj, zato je bolnikom dajal velike odmerke železa, ki jih je vodil skozi telo s pomočjo strateško postavljenih magnetov. Druge različice so zahtevale sedenje v banji, napolnjeni s kemikalijami ter železnimi palicami, ki jih je položil na prizadete predele telesa. Sčasoma je Mesmer trdil, da ima magnetno moč in da lahko s sugestivno energijo rok zdravi paciente. Imel je izjemen dar za dramatične predstavitve, kar je dopolnil s čarovniškimi oblačili, zato je povsem očaral sloj pariške visoke družbe. A njegova zgodba se zaključuje pri skeptičnemu kralju Ludviku XVI., ki je ustvaril kraljevo komisijo znanstvenikov. Mesmer je bil sicer  razkrinkan, a so njegove metode kljub temu predstavljale temelje kasnejšega psihospiritualizma.

Rotacijska terapija

V začetku 19. stoletje so pri zdravljenju duševnih bolezni začeli uporabljati centrifugalno silo. Kot je znano, pripisujejo rotacijsko terapijo Erazmu Darwinu, Charlesovemu dedku, ki je predlagal vrtenje na stolu, kar naj bi pomagalo pri ’zastoju’ možganov. Metoda se je razširila po Evropi, zdravniki pa so poročali o blagodejnih učinkih na bolnike s histerijo in boljše spanje pri maničnih bolnikih. Kljub temu ni zapisov iz tistega časa, ki bi potrjevali biomedicinske učinke težnega pospeška pri duševnih bolnikih.

Trepanacija: vrtanje lukenj v lobanjo

Verjetno je ena najzgodnejših oblik zdravljenja duševnih bolezni prav trepanacija. Gre za poseg, ki je vključeval vrtanje lukenj v lobanjo in odstranitev fragmenta lobanjske kosti. Arheološki dokazi kažejo, da so trepanacijo izvajali že v mezolitiku z uporabo kamnitega orodja in skoraj na vseh koncih sveta. Natančne motive naših starih prednikov je sicer zabrisal čas, čeprav je imela operacija zelo verjetno obredni ali duhovni namen. Pisni dokazi o medicinski uporabi so se prvič pojavili v 5. stoletju pr. n. št. V Hipokratovem delu o poškodbah glave je trepanacija opisana kot zdravljenje lobanjskih poškodb v času vojne. Uporaba trepanacije se je v srednjem veku in renesansi razširila za zdravljenje duševnih bolezni in epilepsije (obe združeni pod krovnim izrazom ’norost’) 4ur.com verjeli so, da bo odstranjen delček kosti omogočil, da ’zlo’ pobegne. Razstavljeno lobanjo z luknjami iz časa bronaste dobe, ki so jo našli v palestinskem Jerihu, si je mogoče ogledati v Muzeju znanosti v Londonu.

Zdravljenje histerije

Hipokrat, znan tudi kot oče zahodne medicine, je postavil teorijo o duševnih boleznih pri ženskah. Starogrški zdravilec je ženske psihiatrične simptome pripisoval histeriji ali ’premikanju maternice po telesu’, zdravljenje pa je vključevalo izpostavljenost izrazito neprijetnim vonjavam, namenjenim odganjanju maternice iz zgornjih delov telesa. Platon je predlagal, da se bolnice preprosto poročijo in zanosijo, kar je po njegovem mnenju zagotavljalo pravilno umestitev maternice v telesu. V krščanski dobi se je pojavila nova ideja o nastanku histerije – demonska obsedenost. 

Hidroterapija

Mnogi psihiatri z začetka 20. stoletja, zlasti tisti iz londonskih azilov, so zagovarjali zdravilno moč vode. Menili so, da lahko zelo vroče ali zelo hladne prhe in kopeli zdravijo duševne bolezni, vključno z nespečnostjo, samomorilnimi mislimi, agresijo in manično depresijo. Kopeli so lahko trajale tudi več dni in so potekale na zatemnjenih in pomirjujočih krajih.

Terapija z inzulinsko komo: preoblikovanje možganov

Terapija je bila videti tako, da so pacienta s pomočjo inzulina privedli do šoka. Namerno ustvarjanje kome z nizkim krvnim sladkorjem je bilo v 30. letih prejšnjega stoletja priljubljena metoda za zdravljenje duševnih bolezni. Verjeli so namreč, da dramatična sprememba ravni inzulina spremeni nevronske povezave v možganih. Kome so trajale vsaj eno do največ štiri ure. Tovrstno zdravljenje je bilo prisotno nekaj desetletij, pri čemer so mnogi zdravniki poročali o pozitivnih rezultatih.  Stopnja umrljivosti je bila od 1 do 10 odstotkov. Z uvedbo klorpromazina v 50. letih prejšnjega stoletja, ki je bil varnejša, cenejša in učinkovitejša alternativa, so metodo z inzulinom sčasoma ukinili. 

Vročinska terapija: ena bolezen za zdravljenje druge

Psihiater Julius Wagner-Jauregg je zaslovel z zdravljenjem duševnih bolezni s pomočjo povišane telesne temperature, kar mu je leta 1927 prineslo celo Nobelovo nagrado za medicino. Že stari Grki so ugotavljali, da vročina v nekaterih primerih bolnika ozdravi drugih simptomov. V poznih 90. letih 20. stoletja so namerno vzpodbujali vročino, da bi tako zdravili duševne bolezni. Avstrijski psihiater Julius Wagner-Jauregg je tako bolnika s sifilisom dodatno okužil še z malarijo, vročina pa je posledično ozdravila psihozo, ki jo je po takratnih domnevah povzročil sifilis. 

Osamitev bolnikov

Azili so bili v preteklosti ustanove, kamor so zapirali ljudi z duševnimi motnjami – tako zaradi postopkov zdravljenja kot tudi zaradi umika od družine in skupnosti. Prenatrpanost teh institucij je povzročila prva vprašanja glede kakovosti obravnave bolnikov in vse večjo ozaveščenost o pravicah ljudi z duševno motnjo. V manj razvitih državah je področje še vedno problematično in nekoliko spominja na zgodovinske obravnave, a na srečo se izvaja vse več nadzora nad metodami in kakovostjo oskrbe duševnih bolnikov.