Morbidna stran viktorijanskega božiča

Pripovedovanje srhljivih zgodb o duhovih

Konec 19. in v začetku 20. stoletja je bila v času božiča zelo priljubljena tradicija pripovedovanja srhljivih zgodb o duhovih. Mrzle in dolge noči so veljale kot najbolj primeren čas za izmenjavo mračnih zgodb, ki so si jih pogosto pripovedovali kar ob kaminu. Predstavljate si lahko vzdušje, ko so le ob soju ognja, ki je na stenah risal njihove sence poslušali številne zgodbe, med katerimi je najbolj znan primer pisatelja Charlesa Dickensa iz leta 1843 z naslovom Božična pesem. V praznični klasiki, prvotno naslovljeni kot Božična zgodba o duhu, pisatelj opisuje štiri duhove, ki so obiskali pohlepnega in zagrenjenega Ebenezerja Scroogeja, da bi prestrašili in pozdravili njegovo pohlepno in temno dušo. Ljubitelji tovrstnega žanra se bodo verjetno razveselili dejstva, da je bila v lanskem letu po knjigi posneta tudi serija v treh delih. Tradicija pripovedovanja zgodb o duhovih je vztrajala vse do začetka 20. stoletja, ko so mračne in grozljive zgodbe objavljale tudi takratne publikacije.

Morbidne novoletne voščilnice

Praznični čas pri nas povezujemo tudi s tradicionalnim pošiljanjem voščilnic, ki jih mnogi izdelajo sami. Ta lepa tradicija sicer izvira iz viktorijanske dobe, ko so bile voščilnice v veliki meri povezane s precej nenavadnimi, celo bizarnimi motivi. Danes so v ospredju motivi Božička, jelk, okraskov in podobnih prazničnih simbolov, v tistem času pa so bile na voščilnicah grozljive podobe orjaških žuželk, zloveščih klovnov, svetega Nikolaja, ki ugrablja otroke, mrtvih ptic, otrok v loncu in podobne morbidnosti. Prvo božično voščilnico je na zahtevo bogatega prijatelja Henryja Coleja oblikoval angleški slikar John Callcott Horsley. Ugotovil je namreč, da mu pisanje želja vzame preveč časa in prepričan je bil, da bo enotna voščilnica s praznično podobo veliko hitrejši način, da pošlje znancem in prijateljem dobre želje. Njegova ideja je bila med ljudmi odlično sprejeta, zato so leta 1843 za prodajo natisnili prvih 1000 voščilnic. Kmalu se je njihova zasnova spremenila tudi po zaslugi različnih slikarjev, ki so imeli drugačno vizijo božične voščilnice, med motivi pa so kasneje najbolj prevladovale rože in drugi simboli pomladi in novega življenja.

Stekleni obesek kisla kumarica 

V viktorijanskem božičnem drevescu se je pogosto skrival steklen okrasek v obliki kisle kumarice, ki naj bi prinašal srečo. Tisti, ki je na božični dan v drevescu prvi odkril ta nenavaden okrasek, je lahko prvi odvil svoje darilo. Pravijo, da je tradicija steklene kisle kumarice izhajala iz srednjeveške zgodbe o treh španskih fantih, ki so za božič potovali domov. Utrujeni od dolge in naporne poti so se ustavili v krčmi, kjer so prespali, pri tem pa jih je oropal zlobni gostilničar in jih zaprl v sod kislih kumaric. Na srečo se je v gostilni ustavil tudi sveti Nikolaj in jim rešil življenje. Obstaja pa še druga različica zgodbe, ki pravi, da so tri španske fante ugrabili zlobni prodajalci, jih razkosali s sekiro in jih skrili v sod kislih kumaric. Sveti Nikolaj jih je zaradi čistosti njihove vere z molitvijo uspel priklicati nazaj med žive.

Nevarne igre

V viktorijanskih časih so bile med prazniki zelo priljubljene tudi salonske družabne igre, s katerimi so si popestrili praznike. A nekatere med njimi so bile tudi rahlo nevarne in včasih nepremišljene. Ena takšnih je igra z imenom ’snapdragon’, ki je vključevala rozine in posodo ruma. Med igro so v posodi zmešali rum in rozine ter vse skupaj prižgali, da je v skledi zagorelo. Naloga je bila iz sklede izvleči goreče rozine in jih takšne tudi pojesti. Druge igre so bila precej podobne današnjim na veselicah in porokah. Ena takšnih je bila ’zamenjaj sedež’, kjer je moral poraženec poljubiti vse dame v sobi. Gospodom se je seveda kazen zdela nadvse zabavna in prijetna, ne pa tudi njihovim gospem. Zaradi ljubosumja so tako pogoste prevzela kazen namesto njih in v njihovem imenu poljubile vse prisotne dame. 

Ostrige za najrevnejše

Vrsta mesa, ki so ga za mizo postregli v viktorijanski dobi je bila v veliki meri odvisna od bogastva družine. Medtem ko so premožnejši v času praznikov jedli predvsem govedino in purana, si revni niso mogli privoščiti tako dragega mesa, zato so se morali zadovoljiti z nečim manj ekstravagantnim – na primer z gosmi. A tudi te so bile za nekatere revne družine predrage. V tem času so ostrige veljale za najugodnejšo jed, saj so jih prodajali kot hitro hrano na ulicah (tudi vložene). Večje ostrige so dajali tudi v enolončnice in pite, pogosto pa so jih jedli ob kozarcu piva. Pravili so jim tudi ’beljakovine za revnega človeka’, zato so bile pogosto osrednji del božične večerje manj premožnih.