Mizofonija: ko smrkanje, žvečenje in dihanje spravljajo ob pamet

Sindrom selektivne zvočne preobčutljivosti

Mizofonija izhaja iz grških besed μῖσος [mísos] in φωνή [foné], kar pomeni sovraštvo in zvok. V ohlapnem prevodu bi to pomenilo sovraštvo do zvoka. Izraz sta skovala avdiologa Pawel in Margaret Jastreboff, da bi stanje lažje razlikovali od drugih oblik zmanjšanega toleriranja zvoka, kot sta denimo hiperakuzija (preobčutljivost na določene frekvence) in fonofobija (strah pred zvoki).

Ko žvečenje in dihanje spravljata ob pamet 

Mizofonija je motnja, pri kateri lahko določeni zvoki sprožijo čustvene in fiziološke odzive, ki bi se nam lahko glede na okoliščine zdeli nenavadni in nerazumni. Osebe, ki trpijo za tovrstno motnjo, pogosto pravijo, da jih določen zvok spravlja ob pamet in da se pri tem ne morejo obvladati. Njihovi odzivi lahko segajo od nerganja, pritoževanja in besa pa do panike in potrebe po umiku. Nekateri so celo prepričani, da oseba, ki oddaja zanje moteč zvok, to počne namerno. Motnjo imenujemo tudi sindrom selektivne zvočne občutljivosti.

Osebe z mizofonijo pogosto poročajo, da jim največje težave delajo prav ustni zvoki, torej hrup, ki ga nekdo proizvede med jedjo, dihanjem ali žvečenjem. Podobne težave lahko sprožita smrkanje ob prehladu in ustvarjanje določenih zvokov z jezikom (npr. čiščenje zob po jedi), pa tudi zvok tipkanja po računalniški tipkovnici, zvok avtomobilskih brisalcev in podobni ponavljajoči se zvočni dražljaji. Nekatere osebe z mizofonijo imajo lahko pridružene tudi težave z vizualnimi dražljaji, ki spremljajo zvoke. Raziskovalci menijo, da je bistvo v tem, kako možgani filtrirajo zvoke, in da je ena od značilnosti ’mizofoničnih zvokov’ prav ponavljajoči se hrup. 

Kakšni so lahko odzivi?

Mizofonija je lahko zelo blaga (ko nas določen zvok zmerno moti) ali zelo huda (ko se ob zvoku ne moremo več brzdati). Pri blagi reakciji se navadno pojavljajo neprijetni občutki, tesnobnost, želja po umiku in gnus. Pri močnejši reakciji pa lahko doživljamo bes, sovraštvo, paniko, strah in čustveno stisko. V takih primerih lahko motnja resno poseže v družabno življenje, saj se skorajda ne moremo izogniti situacijam, ko ne bi bili izpostavljeni motečim zvokom. Znano je, da nekatere osebe razvijejo tesnobnost, ko se znajdejo v situacijah, v katerih so prisotni sprožilci. Takim ne preostane drugega kot izogibanje situacijam, v katerih ti zvoki nastjaajo (npr. restavracijam, skupnemu obedovanju, morda zabavam). 

Kdaj se mizofonija pojavi? 

Starost, ob kateri naj bi se pojavilo to vseživljenjsko stanje, ni znana, vendar nekateri poročajo, da so začeli simptome opažati med 9. in 13. letom. Čeprav raziskovalci še niso popolnoma prepričani, kaj povzroča to motnjo, naj bi bil vzrok delno duševne, delno telesne narave. Pri tem velja poudariti, da pri mizofoniji ne gre za občutljivost na glasnost zvoka, ampak nehoteno čustveno in fiziološko reakcijo na določene zvoke. Ker je sluh v tem primeru običajno normalen, je diagnozo precej težko postaviti; včasih mizofonijo zamenjujejo za anksioznost, bipolarno motnjo in obsesivno-kompulzivno motnjo. Zvok neposredno aktivira avtonomni živčni sistem v možganskem deblu in limbični sistem, ki je povezan s čustvi. To pa je neposredna povezava med zvokom in refleksno reakcijo. Kot kaže, se mizofonija pogosteje pojavlja pri osebah z višjo stopnjo tesnobe, stresa ali kompulzivnega vedenja.

Kako obvladati motnjo? 

Stanje sicer vpliva na vsakodnevno življenje, vendar se ga lahko oseba nauči obvladovati. Zdravljenje vključuje multidisciplinarni pristop, ki združuje zvočno terapijo z avdiologom in podporno svetovanje s poudarkom na strategijah spoprijemanja. Kot učinkovita naj bi se izkazala kognitivno-vedenjska terapija, pa tudi poseben protokol hipnoterapije. Pomembno vlogo ima tudi življenjski slog, ki mora vključevati redno telesno aktivnost, dovolj spanja in obvladovanje stresa. Za zamejitev neželenih zvokov nekateri priporočajo uporabo ušesnih čepkov ali slušalk.