Medicinske sestre tik pred smrtjo pogosto slišijo isto besedo

Ljudje so lahko stari 20, 50 ali 90 let, toda v zadnjih urah življenja se v njihovem vedenju včasih pojavi nekaj presenetljivo podobnega. Hospicni delavci in medicinske sestre pripovedujejo o bolnikih, ki začnejo klicati osebo iz svojega otroštva – pogosto prav mamo.

Nekateri jo samo pokličejo po imenu. Drugi govorijo, kot da je ob njih. Nekateri celo pogledajo proti praznemu delu sobe, iztegnejo roko ali povedo svojcem, da je nekdo prišel.

Za svojce je takšen trenutek lahko zelo čustven. Za raziskovalce pa je zanimiv predvsem zato, ker se podobne izkušnje pojavljajo pri ljudeh, ki se med seboj sicer zelo razlikujejo.

O tem pojavu se veliko govori med ljudmi, ki delajo v paliativni oskrbi. Hospicne medicinske sestre so ob umirajočih pogosto v času, ko svojci še ne vedo povsem, kaj lahko pričakujejo, zato opazijo vedenjske spremembe, ki se lahko ponavljajo.

Med pričevanji se pojavlja tudi klicanje matere. Nekateri bolniki naj bi jo klicali kljub temu, da je umrla že pred več desetletji.

Podobne pripovedi je mogoče najti tudi med izkušnjami hospicnih delavcev, vendar za zdaj ni dovolj kakovostnih znanstvenih dokazov, da bi lahko rekli, da je mama univerzalno najpogostejša zadnja beseda umirajočih.

Kljub temu je motiv zanimiv. Zakaj bi se človek ob koncu življenja vračal prav k podobi matere?

Ena od možnih razlag je povezana z najzgodnejšimi spomini. Mama je za številne ljudi ena prvih oseb, s katerimi vzpostavijo čustveno vez. Glas, obraz, dotik in občutek varnosti se lahko povežejo z najzgodnejšim obdobjem življenja.

Še bolj nenavaden del teh pričevanj so ljudje, ki trdijo, da v zadnjih dneh ali urah življenja vidijo pokojne sorodnike.

To ni le tema zgodb iz hospicov. Fenomen so proučevali tudi raziskovalci.

Zdravnik Christopher Kerr in njegova ekipa sta več let raziskovala tako imenovane izkušnje ob koncu življenja – zelo žive sanje in vizije, ki jih doživljajo umirajoči. Njihove ugotovitve temeljijo na podatkih več kot 1200 bolnikov in njihovih družin.

V raziskavah je velik delež bolnikov opisal vsaj eno takšno izkušnjo. Pogosto so se v njih pojavljali družinski člani ali prijatelji, tudi tisti, ki so že umrli.

Pomembno pa je, da raziskovalci teh izkušenj ne enačijo preprosto s halucinacijami ali zmedenostjo. Kerr in njegovi sodelavci poudarjajo, da jih bolniki pogosto doživljajo kot izjemno resnične in pomembne.

V nekaterih primerih človek govori s pokojnim partnerjem, očetom, sestro, prijateljem ali drugim bližnjim.

Takšne izkušnje so lahko za bolnika zelo pomirjujoče. Raziskave Christopherja Kerra kažejo, da so izkušnje ob koncu življenja pogosto povezane z občutkom tolažbe, sprejemanja in notranjega miru.

Vendar znanost iz tega ne more sklepati, da človek dejansko vidi osebo, ki je umrla.

To je pomembna razlika.

Raziskovalci lahko proučujejo, kaj ljudje doživljajo, precej težje pa lahko odgovorijo na vprašanje, kaj je povzročilo takšno izkušnjo.

Predstavljajte si starostnika, ki leži v hospicu. Njegova mama je umrla pred pol stoletja. Nenadoma pogleda proti vratom in reče, da jo vidi.

Svojci ga lahko začnejo popravljati:

"Tam ni nikogar."

Toda pri paliativni oskrbi je pomembno predvsem vprašanje, kako se bolnik zaradi tega počuti.

Če ga izkušnja pomirja, strokovnjaki pogosto svetujejo, naj ga svojci poslušajo in mu dovolijo govoriti o tem, kar doživlja, namesto da bi se z njim prepirali o tem, ali je videno resnično. Pri komunikaciji ob koncu življenja je pomembno, da se človeka posluša in upošteva njegov doživljaj.

To ne pomeni, da mora družina potrditi nadnaravno razlago.

Pomeni predvsem, da človeku v njegovih zadnjih trenutkih ni treba vzeti občutka miru samo zato, ker drugi ne vidijo iste stvari.

Ena od možnih razlag je, da se ob koncu življenja ponovno pojavijo globoko zasidrani spomini in čustvene povezave.

Če je bila mati za človeka pomembna figura varnosti, ni presenetljivo, da se lahko njena podoba pojavi v trenutku, ko je človek najbolj ranljiv.

Toda raziskave še ne ponujajo dokončnega odgovora.

Kerr in njegovi sodelavci opozarjajo, da so izkušnje ob koncu življenja zapleten pojav. Lahko se pojavljajo med spanjem ali budnostjo, bolniki pa jih pogosto opisujejo kot bolj resnične od običajnih sanj.

Človeško telo in možgani lahko v procesu umiranja doživijo številne spremembe. Znanost lahko nekatere od njih razloži, vendar pri subjektivnih izkušnjah umirajočih ostaja še veliko odprtih vprašanj.

Zato je zgodba o besedi mama zanimiva predvsem kot opažanje ljudi, ki so vsak dan ob umirajočih – ne kot dokaz, da vsi ljudje pred smrtjo izgovorijo isto besedo.

Morda gre za spomin na prvo osebo, ki je človeku pomenila varnost. Morda za posledico sprememb v delovanju možganov. Morda za nekaj, česar današnja znanost še ne zna v celoti pojasniti.

Ena stvar pa je dobro dokumentirana: ljudje ob koncu življenja pogosto poročajo o zelo živih sanjah in vizijah, v katerih se pojavljajo njim pomembne osebe. In za številne od njih te izkušnje niso strašljive, temveč pomirjujoče.

Viri: PubMed, Journal of Palliative Medicine, University at Buffalo Research Connect, PubMed Central (PMC)