Moški so ji padali pred noge, na koncu je končala pred strelskim vodom

Mata Hari se je rodila 7. avgusta 1876 v mestu Leeuwarden na Nizozemskem. Po nesrečnem zakonu s častnikom nizozemske vojske Rudolfom MacLeodom in osebnih tragedijah je zapustila domovino ter odšla v Pariz, kjer si je ustvarila povsem novo identiteto. Po podatkih francoskega Service historique de la Défense si je nadela umetniško ime Mata Hari, ki v malajščini pomeni oko dneva oziroma sonce, ter začela nastopati kot eksotična plesalka.

Njeni nastopi niso temeljili le na plesu. Obiskovalcem je pripovedovala zgodbe o odraščanju v vzhodnjaških templjih in skrivnostnih obredih. Danes zgodovinarji menijo, da je šlo predvsem za premišljeno samopromocijo, saj je Evropa na začetku 20. stoletja gojila veliko zanimanje za eksotiko in oddaljene kulture.

Z uspehom je Mata Hari postala del pariške visoke družbe. Med njenimi znanci so bili diplomati, vojaški častniki in vplivni politiki iz različnih držav. Prav ta poznanstva so med prvo svetovno vojno vzbudila zanimanje obveščevalnih služb.

Po ugotovitvah mednarodne enciklopedije 1914–1918 Online je sprejela denar nemške obveščevalne službe, hkrati pa je poskušala sodelovati tudi s Francozi. Večina sodobnih raziskovalcev zato meni, da ni bila vrhunska vohunka, temveč oseba, ki je verjela, da lahko svojo družbeno mrežo izkoristi za zaslužek, ne da bi razumela, kako nevarno igro igra.

Francoske oblasti so Mato Hari aretirale februarja 1917 in jo obtožile vohunjenja za Nemčijo. Sojenje je hitro preraslo v eno največjih medijskih zgodb tistega časa. Časopisi so jo prikazovali kot usodno žensko, ki naj bi z zapeljevanjem pridobivala najstrožje vojaške skrivnosti.

Toda poznejše raziskave kažejo precej drugačno sliko. Zgodovinarji opozarjajo, da neposrednih dokazov o tem, da bi Nemčiji posredovala pomembne vojaške informacije, skoraj ni bilo. Številni dokumenti, ki jih hranijo francoski vojaški arhivi, kažejo predvsem na to, da je bila obtožba precej šibkejša, kot je javnost verjela v času vojne.

Kljub pomanjkljivim dokazom je vojaško sodišče Mato Hari spoznalo za krivo in jo obsodilo na smrt. Usmrtili so jo 15. oktobra 1917 pred strelskim vodom v Vincennesu pri Parizu. Oblasti so trdile, da je s svojim vohunjenjem povzročila smrt več deset tisoč vojakov, vendar zgodovinarji danes tej oceni večinoma ne pripisujejo verodostojnosti.

Po navedbah zgodovinskega portala History številni raziskovalci menijo, da je bila Mata Hari v obdobju vojne histerije predvsem priročen grešni kozel, s katerim so francoske oblasti želele pokazati odločen boj proti domnevnim izdajalcem.

Njena zgodba se z usmrtitvijo ni končala. Navdihnila je številne knjige, gledališke predstave in filme, med katerimi je najbolj znana hollywoodska upodobitev iz leta 1931 z Greto Garbo v glavni vlogi. Prav ta film je dokončno utrdil podobo Mate Hari kot usodne vohunke, čeprav sodobne zgodovinske raziskave kažejo precej bolj zapleteno resničnost.

Sto petdeset let po njenem rojstvu ostaja odprto vprašanje, ali je bila Mata Hari spretna vohunka, prevarantka, dvojna agentka ali zgolj ženska, ujeta v vrtinec prve svetovne vojne. Prav ta nejasnost je razlog, da njena zgodba še danes navdušuje zgodovinarje in ljubitelje zgodovine po vsem svetu.

Viri: Service historique de la Défense, 1914–1918 Online – International Encyclopedia of the First World War, History