Gary Heidnik je bil okrutni ameriški morilec, ki je ugrabil in mučil šest žensk ter dve od njih v primežu svoje agonije tudi umoril. Zadrževal jih je v majhni vdolbini domače kleti, jih konstantno spolno zlorabljal, silil, da so se mučile med seboj in celo zmlel dele telesa ene od žrtev ter z njimi nahranil preostale talke. Istočasno je bil vodilni mož lastega cerkvenega kulta, ki ga je poimenoval 'Združena cerkev božjih ministrantov' (Unites Church of the Ministers of God). Vsako nedeljo so se zbirali na njegovem domu, da bi ga poslušali, kako pripoveduje o svojih pogledih na Sveto pismo in biblično dogajanje. Medtem pa so pod njihovimi nogami nič krive ženske čakale na svojo bridko usodo ...

Polulane rjuhe je moral obesiti skozi okno

Gary Michael Heidnik se je rodil 22. novembra leta 1943 očetu Michaelu in materi Ellen, ki sta živela na obrobju mesta Cleveland v ameriški zvezni državi Ohio. Nekaj let pozneje se mu je pridružil mlajši bratec Terry, leta 1946 pa sta se starša ločila. Otroka sta ostala pri materi, a ju je sodišče štiri leta pozneje zaradi družinskih težav dodelilo očetu ter njegovi novi soprogi. Garyju otroštvo ni prizanašalo. Oče naj bi ga po lastnih besedah pogosto čustveno zlorabljal, poniževal, pretepal in trpinčil, zaradi česar je deček dolgo močil posteljo. Oče ga je kaznoval tako, da ga je prisilil polulane rjuhe obesiti skozi okno v svoji sobi, da so sosedje videli, kaj je storil. Pozneje je oče vse sinove obtožbe sicer ostro zanikal.

Tudi v šoli Heidnik ni bil ravno uspešen. Na veliko se je izogibal vrstnikov ter se bal vzpostaviti očesni kontakt. Ko ga je sošolka nekega dne povprašala, ali je naredil domačo nalogo, jo je nadrl in ji zabrusil, da ni vredna pogovora z njim. Bil je žrtev medvrstniškega nasilja in poniževanja, ker je imel zaradi domnevnega padca z drevesa nekoliko nenavadno obliko glave. A ne glede na vse težave naj bi imel zelo visok inteligenčni kvocient, ki pa ga nikoli ni znal pravilno izkoristiti. Pri 14 letih ga je oče vpisal na vojaško akademijo v zvezni državi Virginia, ki jo je dve leti pozneje pustil in preostali dve leti dokončal na javni srednji šoli. Nato se je pri 17 letih pridružil vojaškim vrstam, kjer se je v uvodnih 13 mesecih usposabljanja izkazal kot izjemen vojak.

Po dokončanem usposabljanju je zaprosil za številne posebne položaje in čeprav se je želel pridružiti vojaški policiji, so ga na koncu poslali na zdravniško usposabljanje v Teksas, od koder so ga kmalu premestili v vojaško bolnišnico v zahodno Nemčijo. Avgusta leta 1962 se je začel pritoževati zaradi vse pogostejših glavobolov, vrtoglavice in težav z vidom. Obiskal je nevrologa, ki je ugotovil, da ima gastroenteritis tr simptome shizoidne osebnostne motnje, zaradi česar je moral začeti jemati trifluoperazin. Oktobra istega leta so ga zato premestili v vojaško bolnišnico v Filadelfiji v Pensilvaniji, kjer so ga nekaj mesecev pozneje častno odpustili iz vojaške dolžnosti.

Materina smrt ga je pahnila v sektaštvo

Kmalu po odpustu je Heidnik naredil izpit za zdravstvenega tehnika in se vpisal na univerzo v Pensilvaniji, ki jo je obiskoval le en semester. Nato se je zaposlil kot tehnik zdravstvene nege na psihiatričnem oddelku veteranske bolnišnice v Coatesvilleu, a so ga zaradi stalnih zamud, bolniških odsotnosti in grdega obnašanja do pacientov hitro odpustili. Naslednja leta je bil večkrat sprejet v psihiatrično bolnišnico in vsaj 13-krat je poskušal storiti samomor, podobno se je godilo tudi bratu Terryju. Leta 1970 je njegova mati Ellen, ki so ji ugotovili kostnega raka in je trpela za posledicami alkoholizma, storila samomor.

Materina smrt je Garyja močno prizadela in odločil se je, da bo življenje posvetil nadzoru nad ljudmi. Ugotovil je, da mu bo najhitreje in najlažje uspelo skozi religijo. Leta 1971 je tako ustanovil lastno cerkev v Filadelfiji s samo petimi privrženci in 1.500 ameriškimi dolarji začetnega kapitala. A kmalu je za svoj kult zbral že več kot 500 tisoč dolarjev. Naučil se je manipulirati z ljudmi, zato ni trajalo dolgo, da je uspel ženske zvabiti v svojo cerkev, ki je imela sedež kar na njegovem domu, in jih tam zapirati v klet. V iskanju življenjske sopotnice je uporabil agencijo za organizacijo zmenkov, kjer je spoznal svojo bodočo soprogo, Filipinko Betty Disto, s katero si je dve leti dopisoval, preden jo je zaprosil za roko. Betty je septembra leta 1985 pripotovala v Ameriko in že dobre tri tedne pozneje postala gospa Heidnik.

Njun zakon je razpadel skoraj tako hitro kot se je začel; vsega je bilo konec, ko ga je zalotila v postelji s tremi drugimi ženskami. V kratkotrajnem zakonu je sicer soprogo večkrat zlorabljal in jo silil, da ga je opazovala med seksom z drugimi ženskami. Betty se je januarja leta 1986 ob pomoči filipinske skupnosti v Ameriki uspelo ločiti od Garyja, septembra istega leta pa je rodila sina, ki ga je poimenovala Jesse John Disto, za katerega oče ni vedel, dokler leto pozneje ni zahtevala plačevanja skrbništva. Poleg tega je imel Heidnik še dva otroka z dvema različnima ženskama; Gail Lincow mu je povila sina Garyja mlajšega, Anjeanette Davidson, ki je bila duševno omejena, pa mu je že leta 1978 rodila hčerko Maxine Davidson, ki je bila nemudoma oddana v posvojitev. Obe partnerki sta se sicer pritoževali nad devinantnimi spolnimi praksami in težnjami, ki naj bi jih nad njima izvajal Heidnik.

V kleti je zadrževal šest prostitutk

Gary Heidnik se je v policijski kartoteki prvič znašel leta 1976 zaradi hudega napada in posedovanja orožja brez ustreznih dovoljenj ter streljanja na lastnika hiše, ki naj bi mu dal nepremičnino v najem. Sledile so obtožbe zaradi posilstev in ugrabitev, a je namesto v zaporu kazen vsakokrat odslužil na psihiatričnem oddelku bolnišnice. Sledila je obtožba soproge Betty Disto zaradi posilstva in zlorabe, a je bil Heidnik oproščen vseh obtožb. 25. novembra leta 1986 pa je Gary ubral novo pot in ugrabil Josefino Rivera. Skoraj nemogoče je verjeti, da jo je na koncu celo spremenil v svojo sodelavko in sostorilko pri svojih zločinih. Rivera je bila, tako kot večina njegovih žrtev, prostitutka. V svoje stanovanje jo je zvabil tako, da si jo je naročil za spolne usluge. Medtem ko se je po končanem 'delu' oblačila, se ji je približal od zadaj in jo začel daviti. Nato jo je odvlekel v klet, jo vklenil v okove in luknje v ključavnici verig zadelal s hitro delujočim lepilom.

Kot je povedala pozneje, se ji je v tistih trenutkih pred očmi odvilo celo življenje. »Kot da bi imela pred seboj filmski projektor, ki je prikazoval moje življenje,« je povedala. Heidnik jo je nato surovo pretepal, dokler ni prenehala vpiti na pomoč. Vrgel jo je v majhno vdolbino na tleh kleti ter vse skupaj pokril z deskami. Edina svetloba, ki je prišla do nje, je bila tista med režami desk. V naslednjih treh mesecih je na podoben način ugrabil še pet žensk. Vse je zadavil do nezavesti, jih zvlekel v klet, vklenil v verižne okove in jih vrgel v luknjo, iz katere jih je eno po eno potegnil samo v primerih, ko si jih je zaželel pretepsti, posiliti ali kako drugače mučiti. »Vsakokrat, ko te ločijo od zunanjega sveta, mučitelj postane tvoje edino upanje za preživetje,« je Rivera priznala pozneje.

Sama je 'prestopila' na ugrabiteljevo stran in ta ji je nasedel ter jo sčasoma postavil za nadrejeno vsem ostalim ugrabljenim ženskam. To je bil njegov način, kako ženske nahujskati drugo proti drugi. Če je ubogala vse njegove ukaze in počela točno to, kar ji je naročil, je dobila vročo čokolado in hot dog, prav tako ji je dovolil spati v kleti namesto v ozki in zadušljivi luknji. A jasno ji je dal vedeti, da bo v primeru, če samo enkrat ne bo poslušala ter ubogala njegovega ukaza, nepreklicno izgubila vse dane privilegije. Rivera je torej zelo dobro vedela, kako nevarno je lahko zanjo biti neposlušna. Ko ga je katera od ujetnic razjezila, jo je hudo kaznoval; bodisi z mučenjem bodisi s stradanjem ali ustrahovanjem. Eni od njih naj bi po pričanju preživelih okrog glave nalepil lepilni trak in ji nato v uho počasi potiskal izvijač, samo, da bi jo opazoval, kako se muči, ko poskuša vpiti in jokati.

Dve talki sta podlegli mučenju

Rivera je spoznala, da mora sodelovati v tovrstnih mučilnih seansah, če ne želi izgubiti privilegijev, ki jih je bila deležna od svojega ugrabitelja. Gary naj bi nekoč luknjo v kleti napolnil z vodo in svoje žrtve mučil z električno energijo. Deborah Dudley, ena izmed ujetnic, naj bi pri tem sprevrženem ritualu celo umrla. A Heidnik naj bi se na njeno smrt odzval sila brezbrižno: »Super, mrtva je. Sedaj bo vsaj dokončno mir v kleti,« naj bi dejal, ko je videl, da je podlegla mučenju. Še hujša naj bi bila smrt Sandre Lindsay, duševno zaostale ujetnice, ki jo je Heidnik v klet zaprl tik za Rivero. Ker ni mogla prenesti izživljanja, jo je Heidnik kaznoval tako, da jo je več dni stradal. Ko ji je nato vendarle poskušal dati nekaj hrane, se ni več premikala. Odrešil jo je okov, a se je samo sesedla skupaj.

Toda ugrabitelja niti za trenutek ni zagrabila panika, prav tako naj ne bi bilo mogoče začutiti niti kančka obžalovanja. Njeno shirano mrtvo telo naj bi odnesel v stanovanje, jo razkosal, njena rebra spekel v pečici, glavo skuhal v loncu na štedilniku (zaradi neznosnega smradu naj bi sosedje celo poklicali policijo, a jim je pojasnil, da je smrad posledica zažganega kosila), noge in roke pa je pospravil v zamrzovalno skrinjo. Njeno kuhano meso naj bi zmlel, ga pomešal s pasjo hrano in z njim nahranil druge ujetnice. Tiste, ki so uspele preživeti in se rešiti okrutnega ujetništva, bo dejstvo, da so pojedle svojo sotrpinko, najbrž preganjalo vse življenje, a v bistvu niso imele ravno veliko izbire. Lahko so zaužile, kar so dobile, ali pa čakale na gotovo smrt. »Če takrat ne bi jedla, me danes ne bi bilo tukaj,« je novinarjem dejala ena izmed preživelih žrtev Jacqueline Askins.

Dekleta je na koncu vendarle rešila Josefina Rivera. Heidnik jo je namreč začel uporabljati kot vabo za nove potencialne ujetnice. V svoji kleti si je želel še več žensk, zato je bila Rivera ves čas ob njem. Nekega dne je uspela izkoristiti trenutek njegove dobre volje in ga prepričati, da jo samo za nekaj minut izpusti, saj da si izjemno močno želi videti svoje domače. Po dolgotrajnem prigovarjanju je ugrabitelj vendarle privolil in dogovorila sta se, da jo bo počakal na bencinski črpalki. Rivera je odšla za vogal, od tam pa stekla do prve telefonske govorilnice, iz katere je poklicala na policijo ter jim povedala za kraj, kjer se dogajajo strašljive grozote. Heidnika so policisti prestregli na bencinski črpalki, ga aretirali, nato pa se podali v hišo groze, da osvobodijo prestrašene in povsem izčrpane ujetnice.

Nihče ga ni mogel rešiti pred smrtno obsodbo

Te so po štirih mesecih ujetništva in mučenja znova stopile med ljudi in imele možnost dihati svež zrak. Heidnik se je sicer poskušal na vse pretege izogniti kazni; najprej je trdil, da so bile ženske že v kleti, ko se je vselil v stanovanje, nato je poskušal s pretvarjanjem, da je neprišteven. A sodišče ga je 1. julija leta 1988 vseeno spoznalo za krivega dveh umorov prve stopnje in ga obsodilo na smrt. Januarja leta 1989 se je poskušal ubiti v svoji celici, v kateri je čakal na usmrtitev, njegova družina pa si je medtem na vse mogoče načine prizadevala, da bi ga rešila pred smrtno kaznijo. Neuspešno. 6. julija leta 1999 so mu vbrizgrali smrtonosno injekcijo in s tem je postal zadnji zapornik v Pensilvaniji, ki ga je doletela smrtna kazen.

Desetletje prej, ko je bil še v zaporu, je bila njegova zapuščina v pop kulturi zavarovana, ko so zasnovali lik Buffalo Billa v knjižni uspešnici ter poznejšem filmu 'Ko jagenčki obmolknejo'. Kar zadeva sektaštvo, je vprašanje, koliko so njegovi privrženci dejansko vedeli o dogajanju v hiši. A tudi potem, ko je bil Heidnik aretiran in obtožen, so nadaljevali s srečanji ter sestankovanji. Heidniku naj bi vsaj en moški iz sekte, Tony Brown, pomagal pri mučenju žensk. O sebi je govoril kot o Heidnikovem najboljšem prijatelju. Bil naj bi v hiši, ko je ta do smrti stradal Lindsay in nato razkosal ter skuhal njene posmrtne ostanke. A Brown naj bi bil dejansko duševno moten in zaostal. Kot je dejal njegov odvetnik, je bil žrtev manipulacije, ki je ustrezala profilu – bil je reven, zaostal in črn. Sosedi so policistom potrdili, da je bil tudi večji del njegove kongregacije duševno zaostal. Morda je še hujše od tega, da je ubijal, mučil, posiljeval in kanibaliziral svoje žrtve to, da je Heidnik uspel prepričati ljudi, da so mu pri tem celo pomagali.