Sledilcem je naročil, naj pokončajo vse, ki jih bodo našli v hiši!

Film Quentina Tarantina 'Once Upon a Time .. in Hollywood', ki je luč sveta ugledal pred nekaj tedni, je bil zagotovo eden najbolj pričakovanih filmov tega poletja. Ne le zato, ker v glavnih vlogah natopata slavna Leonardo DiCaprio in Brad Pitt, temveč tudi in predvsem zaradi zgodbe; dogajanje je namreč postavljeno v poletje leta 1969, ko je zloglasni vodja lastnega kulta Charles Manson svojim pripadnikom naročil serijo umorov, ki naj bi bili uvod v rasno vojno ter začetek prevlade njegove komune svetu. Dogodek je močno odmeval po celotnih Združenih državah Amerike in širše, saj je skupina napadalcev med drugim brutalno umorila tudi visoko nosečo soprogo slavnega režiserja Romana Polanskega Sharon Tate. A zgodba o Maningovih krivih poteh se je začela še veliko prej – tako rekoč že ob rojstvu.

Očeta ni poznal, mama je bila večkrat pijana kot trezna

Pisalo se je leto 1933, ko je takrat komaj 15-letna Kathleen Manson-Bower-Cavender (dekliško Maddox) v domačem Cincinnatiju v ameriški zvezni državi Ohio spoznala privlačnega Colonela Walkerja Hendersona Scotta, ki je prihajal iz Catlettsburga v ameriški zvezni državi Kentucky, a je v Ohiu občasno delal v lokalnih mlinih in imel med ljudmi sloves prevaranta. Tega mlada Kathleen ni vedela in zaradi neizmerne karizme je brez težav podlegla njegovim čarom ter se zaljubila vanj. Colonel jo je prepričal, da je vojaški polkovnik, čeprav je bil 'Polkovnik' zgolj njegov vzdevek. Ko mu je Kathleen nekaj mesecev pozneje zaupala, da je noseča, naj bi se ji zlagal, da so ga vpoklicali v vojaške vrste, odšel in prekinil vse stike z njo.

Mladenka je tako ostala povsem sama, a se je odločila vseeno donositi nezakonskega otroka. Avgusta leta 1934, le tri mesece pred Charlesovim rojstvom, se je Kathleen poročila z Williamom Eugeneom Mansonom, 12. novembra pa se ji je v lokalni bolnišnici rodil fantek, ki ga je najprej poimenovala samo Maddox, nekaj tednov pozneje pa mu je vendarle nadela tudi ime: Charles Miles Manson. Eugene je otroka vzel za svojega in iz njegovega rojstnega lista je mogoče razbrati, da je delal v kemični čistilnici. Čeprav se je zdelo, da so vse težave rešene, pa je bila Kathleen vse prej kot vzorna mati; dojenčka je brez slabe vesti pustila pri varuški in z bratom Lutherjem hodila na večdnevna pijanske pohode. Soprog tega ni mogel dolgo mirno gledati, zato je 30. aprila leta 1937 vložil zahtevo za ločitev in ženo obtožil »hudega zanemarjanja družine«.

Kathleen je bilo za ločitev očitno povsem vseeno, a ji je kmalu začelo primanjkovati denarja. 1. avgusta leta 1939 sta se zato s pijansko prijateljico Julio Vickers po celovečernem popivanju z bogatašem Frankom Martinom odločili, da ga bosta oropali. Kathleen je na pomoč poklicala brata Lutharja, a ker so bili vsi trije precej neizkušeni tatovi, so jih po vsega nekaj urah na begu našli in aretirali. Sedem tednov pozneje je bil Luthar obsojen na 10, Kathleen pa na 5 let zaporne kazni. Malega Charlesa, ki je čez noč ostal povsem sam, je sodišče dodelilo stricu in teti v Zahodni Virginiji, kje je ostal do leta 1942, ko so Kathleen zaradi vzornega vedenja odobrili pogojni izpust. Manson je pozneje prvih nekaj tednov po ponovni združitvi z mamo označil za najsrečnejše obdbobje v njegovem življenju.

Že kot otrok je začel krasti in ropati

Skupaj sta se preselila v Charleston v Zahodni Virginiji, da bi začela na novo. Charles je začel obiskovati šolo, a je nenehno šprical pouk, njegova mati pa je hitro ponovno zapadla v kremplje alkohola in večere preživljala opita. Aretirana je bila zaradi velike kraje, a je na koncu niso obsodili. Zatem sta se s sinom preselila v Indianapolis, kjer je začela obiskovati srečanja anonimnih alkoholikov. Tam je srečala gospoda Lewisa, s katerim se je že avgusta leta 1943 po vsega nekaj tednih razmerja poročila. Charles je tudi v novi šoli stalno izostajal od pouka in začel krasti doma ter po bližnjih trgovinah. Leta 1947 se je mati odločila, da sinu najde začasen rejniški dom, a ji ni uspelo najti primernega, zato se je odločila, da ga bo poslala v šolo za fante Gibault v zvezni državi Indiana – šlo je za ustanovo, v kateri so se izobraževali prestopniki, vodili pa so jo katoliški duhovniki. Manson je po vsega nekaj mesecih pobegnil in se vrnil k materi, a ga je ta ponovno odpeljala v Gibault.

Deset mesecev pozneje je Charles ponovno pobegnil v Indianapolis, a se tokrat ni vrnil k materi, temveč je najel sobo in se preživljal z nočnim ropanjem trgovin. Kmalu je bil aretiran, a ga je milostljivi sodnik namesto v zapor poslal v prevzgojni dom Boys Town v zvezni državi Nebraska. Po štirih dneh sta z Blackiejem Nielsonom, ki je bil prav tako nameščen v domu, ukradla avtomobil in na neznan način prišla do pištole. Uporabila sta jo za rop trgovine z živili in igralnice ter se odpeljala v mesto Peoria v zvezni državi Illinois. Zatočišče sta našla pri Nielsonovem stricu, ki je bil poklicni tat in ju je z veseljem vzel pod streho ter ju vzel za roparska vajenca. Dva tedna pozneje je bil Manson med nočnim napadom na lokalno trgovino ponovno aretiran. V preiskavi, ki je sledila, so ga povezali z dvema predhodnima oboroženima ropoma in ga poslali v strogo varovano prevzgojno šolo v Indiani.

Pozneje je Charles trdil, da so ga drugi učenci tam posilili, k čemur naj bi jih spodbudili uslužbenci ustanove. Prav zato naj bi v tistem času razvil samoobrambno tehniko, ki jo je pozneje poimenoval »nora igra«. Ko se fizično ni mogel braniti, je začel vreščati, se spakovati in nenadzorovano mahati z rokami, da bi napadalce prepričal, da je znorel. Po številnih neuspelih poskusih mu je skupaj s še dvema fantoma februarja leta 1951 vendarle uspelo pobegniti. Ubežniki so v ukradenem avtomobilu skušali pobegniti v Kalifornijo, a so jih v zvezni državi Utah aretirali. Na poti so oropali več bencinskih servisov in vozili ukraden avtomobil, zaradi česar so Mansona poslali v Washington na nacionalno prevzgojno šolo za fante. Ob prihodu so preverili njegove sposobnosti in ugotovili, da je nepismen, njegov IQ pa je znašal 109, kar je bilo nekoliko nad nacionalnim povprečjem. Psiholog, ki je prevzel njegov primer, je ugotovil, da je agresivno asocialen.

Po številnih prevzgojnih domovih je končal v zaporu

Po priporočilih psihiatrov so Mansona oktobra leta 1951 premestili v Natural Bridge Honor Camp, ustanovo z minimalno zastraženostjo. Tam ga je kmalu obiskala teta in upravnike prosila, naj ga izpustijo v njeno varstvo, saj da mu bo nudila streho nad glavo in mu pomagala pri socializaciji ter iskanju službe. Ustregli so ji in naslednjih nekaj mesecev se Charles res ni znašel v policijskih zapisnikih; vse do januarja leta 1952, ko je mlademu fantu grozil z nožem in ga posilil. Ker je bil na pogojnem izpustu, so ga po hitrem postopku premestili v zvezno poboljševalnico v zvezni državi Virginia. Tam je zagrešil nadaljnih osem hudih disciplinskih prekrškov, od katerih so bili trije homoseksualne narave. Sledila je premestitev v poboljševalnico v Ohiu, od koder je bil maja leta 1954 zaradi vzornega vedenja izpuščen ter predan v skrbništvo teti in stricu v McMecenu.

Januarja leta 1955 se je še ne 21-letni Manson po vsega nekaj tednih zveze poročil z bolničarko Rosalie Jean Willis. 0krobra istega leta je v Ohiu ukradel avtomobil in se s tri mesece nosečo soprogo odpeljal v kalifornijski Los Angeles, kjer se je zaradi kraje spet znašel za rešetkami. Po psihiatrični oceni so mu dosodili pet let pogojne kazni, a je marca naslednje leto tudi v Indianapolisu ukradel avtomobil, zato so ga ponovno aretirali. Njegova pogojna kazen je bila preklicana; obsojen je bil na tri leta zapora na Terminal Islandu v Kaliforniji. V času prestajanja zaporne kazni mu je Rosalie povila sina, ki ga je poimenovala Charles Manson Jr. Soproga in mama Kathleen, ki sta po rojstvu otroka zaživeli pod isto streho v Kaliforniji, sta Mansona prvo leto redno obiskovali v zaporu, marca leta 1957 pa ga je Rosalie nenadoma prenehala obiskovati. Mati mu je zaradi nenehnega spraševanja po njej na koncu priznala, da njegova žena živi z drugim moškim. Charlesa je to povsem vrglo iz tira, zato je manj kot dva tedna pred predvidenim zaslišanjem za pogojni izpust poskušal pobegniti iz zapora in ukrasti avtomobil. Ker so ga dobili, je bila pomilostitev preklicana, zaporna kazen pa podaljšana še za nadaljnih pet let.

Na prostosti je zdržal vsega dve leti

Septembra leta 1958 je bil Manson ponovno pogojno izpuščen, a je Rosalie že uspela izvesti enostransko ločitev. Charles ni žaloval, temveč se je romantično zapletel s šele 16-letnim dekletom, ki je imelo bogate starše in ga je v nadaljnih mesecih oskrbovalo z denarjem. Septembra leta 1959 je bil ponovno obsojen zaradi poskusa vnovčenja ponarejenega čeka, a ga je pred zaporom rešila mlada prostitutka Leona, ki je sodišče prepričala, da sta z Mansonom noro zaljubljena in načrtujeta poroko, zato bi zapor povsem pokvaril njune načrte. Še pred koncem leta se je par resnično poročil, saj je prostitutka Charlesu zagrozila, da bo v nasprotnem primeru pričala proti njemu. Po poroki je Manson Leono in njeno prijateljico odpeljal v Novo Mehiko ter postal njun zvodnik, zaradi česar je bil ponovno večkrat aretiran in junija leta 1960 izročen v domači Los Angeles.

Ker je po kalifornijskih zakonih kršil pogojni izpust, so mu odredili desetletno zaporno kazen. V naslednjem letu se je ves čas trudil vložiti pritožbo na preklic pogojnega izpusta, a brez uspeha. Leta 1961 so ga premestili v državni zapor na McNeil Islandu v Washingtonu, kjer se je pod mentorstvom Alvina 'Creepyja' Karpisa, vodje tolpe Barker-Karpis, začel učiti igrati na kitaro, prav tako pa je vzpostavil tudi stik s Philom Kaufmanom iz produkcijske hiše Universal Studios v Hollywoodu. Nenadoma si je zaželel postati glasbenik in tekstopisec ter postati slaven in prepričan je bil, da mu bo ob pomoči pravih stikov to tudi uspelo. Da bi bila bližje sinu, se je Charlesova mati Kathleen preselila v Washington in se v bližini zapora zaposlila kot natakarica.

Verjel je, da lahko zavlada svetu

Leta 1963 se je tudi drugi soprogi Leoni uspelo ločiti od Mansona, med ločitvenim postopkom pa je izjavila, da imata s Charlesom sina Charlesa Lutherja, za katerega je zahtevala polno skrbništvo. Manson ji ni nasprotoval in je dal jasno vedeti, da mu je za otroka povsem vseeno. Junija leta 1966 so ga ponovno premestili na Terminal Island, kjer naj bi ga pripravili za predčasno izpustitev. Ta se je zgodila 21. marca leta 1967. Po prihodu na prostost je Manson uporabil svoje karizmatične veščine ter začel okrog sebe zbirati skupino privržencev, ki so jo v glavnem sestavljale mlajše hipijevske ženske s širšega območja Kalifornije, ki so slepo sledile njegovim prepričanjem in ukazom. Z nekaj več kot 100 privrženci se je preselil na odročni ranč v Kaliforniji ter ustvaril kvazi komuno, ki jo je poimenoval 'Manson Family', oziroma v prevodu 'Mansonova družina'. Šlo je za ljudi, ki so verjeli njegovim pol religioznim pol norim idejam o rasnem konfliktu. Skupaj z njim so verjeli v apokaliptično vojno, prepričal pa jih je tudi, da bodo z brutalnimi umori pospešili proces in na koncu prevzeli Ameriko.

Pesmi angleške skupine Beatles je interpretiral kot napovedi njegove lastne božanskosti in rasne vojne, ki naj bi jo hotel sam bog v njegovi podobi. Privržence je napeljeval h kriminalnim dejanjem; ta so vključevala številne zločine in po nekaterih ugotovitvah kar 35 umorov. 'Mansonova družina' je bila julija leta 1969 denimo vpletena v umor glasbenega pedagoga in doktorskega študenta na univerzi UCLA Garyja Hinmana, vsedržavni 'sloves' pa si je pridobila mesec pozneje, ko je na 4 lokacijah izvedla serijo 9 brutalnih umorov, med katerimi je najbolj zagotovo odmeval primer visoko noseče soproge slavnega režiserja Romana Polanskega Sharon Tate.

Dvodnevni morilski pohod, ki je zahteval 9 življenj

9. avgusta leta 1969 je Manson enega izmed svojih sledilcev, Charlesa 'Texa' Watsona poslal, naj razstreli hišo, ki se je nahajala na 10050 Cielo Drive v Benedict Canyonu v bližini Beverly Hillsa. Mislil je namreč, da v njej še vedno prebiva glasbeni producent Terry Melcher, ki ni želel podpisati pogodbe za izdajo njegovega glasbenega prvenca, zato Manson Watsonu naročil, "naj uniči vse v hiši". A vila je medtem zamenjala prebivalce in v tistem trenutku jo je najemal znani režiser Roman Polanski. Sam je bil tisto usodno noč na snemanju novega filma v Evropi, doma pa je bila njegova visoko noseča soproga Sharon Tate, ki je na večerji gostila tri prijatelje: frizerja slavnih Jaya Sebringa, scenarista Wojciecha Frykowskega in bogato dedinjo družbe Folger Coffee Abigail Folger. Watsonu so se pri napadu pridružile še tri članice komune, in sicer Susan Atkins, Linda Kasabian in Patricia Krenwinkel.

Skupina je nalogo vzela skrajno resno: brutalno so umorili vse, ki so jih našli v hiši; tudi visoko nosečo Sharon, čeprav je rotila, naj jo pustijo živeti zaradi otroka. Skupno naj bi jo zabodli kar 16-, scenarista Wojciecha Frykowskega pa kar 51-krat. Prizanesli niso niti Sebringu in Folgerjevi, zabadali pa so tako z noži, kot tudi z vilicami. Ko so se po končanem delu odpravili iz vile, so pred njo naleteli na komaj 18-letnega Stevena Parenta, ki je na posestvu skrbel za hišo za goste, ter ga pokončali s streli. Manson ni bil zadovoljen z rezultatom pokola, zato se je naslednji večer pridružil četverici, s seboj pa so vzeli še Leslie Van Houten ter Steva 'Clema' Grogana in se skupaj odpravili na še en morilski pohod do hiše v Los Felizu. Umorili so direktorja lokalnega nakupovalnega centra Lena LaBianca ter njegovo soprogo Rosemary. Prizor je bil brutalen, saj naj bi tudi po smrti zakoncema LaBianca zadali nešteto vbodnih ran. Krenwinklova je nato s krvjo umorjene Rosemary na steno napisala 'Rise' (Vstajenje) in 'Death to pigs' (Smrt prascem), na hladilnik pa 'Healter Skelter' (naslov skladbe Mansonove priljubljene skupine The Beatles).

Umori so močno odmevali po vsej državi, a to Mansona ni spodbudilo k temu, da bi za nekaj časa poniknil. V naslednjih tednih so člani  njegove 'družine' zagrešili še številne druge napade, rope, kriminalna dejanja ter celo poskus umora ameriškega zveznega predsednika Geralda Forda v Sacramentu. Nato so jim oblasti vendarle prišle na sled, jih razkrinkale in vse po vrsti aretirale. Manson je v priporu imel dovolj časa za glasbeno ustvarjanje in marca leta 1970 je izšel njegov prvi album LIE, na katerem je bila tudi skladba 'Cease to Exist' ('Prenehaj obstajati'), ki so jo pozneje Beach Boysi posneli in izdali s spremenjenim besedilom in naslovom 'Never Learn Not to Love' ('Nikoli se ne nauči ne ljubiti'). A zapor je Mansonovi glasbi bolj škodil kot koristil; v naslednjih nekaj mesecih je bilo namreč prodanih le okrog 300 primerov albuma, katerega naklada je znašala 2 tisoč izvodov.

Najprej smrtna kazen, nato doživljenjski zapor

Manson se je pred poroto znašel 29. marca leta 1971 in bil zaradi naklepanja umorov obsojen na smrt, prav tako njegove pomočnice Susan Atkins, Patricia Krenwinkel in Leslie Van Houten. Tudi Tex Watson je bil obsojen na smrt, a so mu sodili pozneje, ker so ga morali prej izročiti iz Teksasa. Ker so leto pozneje smrtno kazen v Kaliforniji prepovedali, so bili Manson, Atkinsonova, Krenwinklova, Van Houtenova in Watson obsojeni na dosmrtno zaporno kazen. Vsi so večkrat zaprosili za pogojni izpust in milejšo kazen, a so bile vse njihove prošnje zavrnjene.  Manson je bil znan po svoji karizmi in je lahko govoril brez konca. Kot je povedal nekdanji zaporniški svetovalec Edward George, ki se je z njim srečal za rešetkami, je šlo za človeka z izjemnim spominom. »Bil je oster. Lahko je bil svetnik, lahko je bil sladek in prijazen, v nekem trenutku pa se je spremenil v podivjanega manijaka. Zelo dobro je vedel, kako manipulirati z ljudmi, kako jih vrteti okrog prsta.«

A tudi kot zapornik je bil Charles Manson daleč od umirjenega. Več kot 100-krat je prekršil pravila – paznike je pljuval v obraz, osebje polival z vročo kavo, zažgal je vzmetnico in netil prepire ter pretepe, kljub hudim zločinom pa je imel tako zunaj kot znotraj zapora še vedno precej oboževalcev. Čeprav je bil kriv krutih umorov, se je znašel v središču medijske pozornosti. Sledila mu je modna industrija, pristal je na naslovnici revije Rolling Stone ... In Manson je v 'slavi' izjemno užival. Leta 1974 se je pridružil scientološki cerkvi potem, ko je v času prestajanja zaporne kazni dodobra preštudiral različna verstva. Opravil je okrog 150 ur revizij, preden je scientologijo nato – kako ironično! - razglasil za »preveč noro« vero za njegov življenjski slog.

Leta so minevala in Mansona je staranje vendarle nekoliko umirilo. Ne pa tudi dogajanja okrog njega. Leta 2009 je losangeleški tekstopisec Matthew Roberts namreč objavil posredne dokaze, ki so nakazovali, da je morda Mansonov biološki sin. Njegova mati je trdila, da je bila pripadnica 'družine Manson', ki naj bi jo zapustila sredi leta 1967 potem, ko naj bi jo Manson posilil. Vrnila se je k staršem, kmalu ugotovila, da je zanosila in 22. marca leta 1968 rodila Matthewa ter ga dala v posvojitev. Manson je izjavil, da bi bil lahko oče omenjenega otroka, saj je priznal, da je imel spolno razmerje z njegovo biološko materjo. DNK analiza je nato leta 2012 pokazala, da nista v sorodu. Tudi poznejši poskusi Robertsa, da bi dokazal resnično biološko vez z Mansonom so bili neuspešni.

Ljubezen za rešetkami

Tudi v ljubezni je imel Manson za rešetkami kar nekaj sreče. Leta 2014 je v javnost celo pricurljala novica, da je zaročen s takrat 26-letno Afton Elaine 'Star' Burton in da naj bi 7. novembra dobila dovoljenje, da se poročita. V zaporu ga je redno obiskovala devet let in bila administratorka večih spletnih strani, na katerih so razglašali njegovo nedolžnost. Poročno dovoljenje je poteklo 5. februarja leta 2015 in v tem času se par ni poročil. Kot je pozneje odkril novinar Daniel Simone, naj bi bila poroka odpovedana, saj naj bi Manson izvedel, da se želi Burtonova z njim poročiti zgolj zato, da bosta lahko po njegovi smrti s prijateljem Craigom 'Gray Wolfom' Hammondom njegovo truplo uporabila kot turistično atrakcijo in mastno služila z njim.

Po navedbah novinarja naj bi Manson verjel, da nikoli ne bo umrl in naj bi možnost poroke izkoristil za to, da sta ga Burtonova in Hammond redno obiskovala v zaporu ter ga zasipala z darili. Burtonova je na svoji spletni strani sicer zapisala, da do poroke nikoli ni prišlo zgolj iz logističnih razlogov. Manson naj bi namreč zbolel za neko okužbo in naj bi dva meseca preživel v zaporniški zdravstveni ustanovi, kjer ni smel sprejemati obiskov. Zapisala je, da je upala, da bodo poročno dovoljenje obnovili in se bo vendarle lahko poročila s svojo domnevno veliko ljubeznijo. A se to nikoli ni zgodilo.

11. aprila leta 2012 so Mansonu zavrnili že 12. prošnjo za pogojni izpust oziroma milejšo kazen. A sam se zaslišanj že od leta 1997 ni več udeleževal. Strokovni senat je na zaslišanju leta 2012 ugotovil, da ima Manson »zgodovino nenadzorovanega vedenja« ter »številne duševne težave«, kot so shizofrenija in paranoične blodnje, zato predstavlja preveliko nevarnost za soljudi, da bi ga lahko pomilostili. Poleg tega ni kazal znakov obžalovanja, ni razumel obsega svojih zločinov, niti sočustvovanja s človeškim trpljenjem. Na podlagi vseh ugotovitev je senat sklenil, da bo naslednjič za pogojni izpust lahko zaprosil šele leta 2027, a tega dne ni dočakal. 1. januarja leta 2017 je v kalifornijskem državnem zaporu v Corcoranu namreč začel krvaveti iz prebavil, zato so ga odpeljali v bolnišnico Mercy Hospital v središču mesta Bakersfield. Neimenovani vir je takrat za Los Angeles Times povedal, da je Manson resno bolan, TMZ pa je poročal, da je po mnenju zdravnikov prešibek za operacijo. Pet dni pozneje se je vrnil v zapor, odgovorni pa medijem niso razkrili nikakršnih podrobnosti o morebitnem zdravljenju, ki ga je bil deležen.

Borba za njegovo truplo

15. novembra leta 2017 je neimenovani vir iz zapora medijem izdal, da so Mansona ponovno odpeljali v bolnišnico. Kalifornijsko ministrstvo za izvrševanje kazenskih sankcij v skladu z zveznimi in državnimi zakoni o varovanju zasebnosti v zdravstvu tega nikoli ni potrdilo. Charles Manson je nato štiri dni pozneje, 19. novembra leta 2017, v bolnišnici umrl zaradi zastoja srca, ki je bil posledica odpovedi dihal ter raka debelega črevesja.

Po smrti so kar trije ljudje zaprosili za njegove posmrtne ostanke in osebne stvari: vnuk Jason Freeman, kolega iz pisateljskih vrst Michael Channels, ki je imel oporoko iz dne 14. februarja 2002, ter prijatelj Ben Gurecki, ki je imel prav tako oporoko, napisano januarja leta 2017. Mansonovo truplo so po smrti zato morali zamrzniti vse do 12. marca lani, ko je sodišče odločilo, da ga lahko prevzame vnuk Jason Freeman. Teden dni pozneje je sledil obred, ki se ga je udeležilo le okoli 30 ljudi. Truplo naj bi v tem času že tako močno razpadlo, da so morali uporabiti veliko ličil, da je bil Manson vsaj približno spodoben na pogled, na rokah pa je imel rokavice, saj naj bi roke že povsem razpadle. Truplo so nato kremirali in njegov pepel raztrosili v bližnjem gozdu.

Viri, uporabljeni pri raziskovanju: Menshealth.com, Wikipedia, History.com, Smithsonianmag.com, Crimemuseum.org, Los Angeles Times, Time.com, Thoughtco.com, Theguardian.com, Charlesmanson.com, Biography.com, Businessinsider.com, Today.com, Thewrap.com