Šest ljudi je bilo umorjenih na odmaknjeni kmetiji: morilec je nato storil nekaj nepredstavljivega

Bilo je 31. marca 1922, ko se je na osamljeni kmetiji Hinterkaifeck na Bavarskem zgodil eden najbolj skrivnostnih večkratnih umorov v nemški zgodovini. Na posestvu, oddaljenem od najbližje vasi, je živela družina Gruber. Tisto noč je nekdo brutalno umoril šest ljudi.

Žrtve so bili gospodar Andreas Gruber, njegova žena Cäzilia, njuna ovdovela hči Viktoria Gabriel, njena sedemletna hči Cäzilia, dveletni sin Josef in služkinja Maria Baumgartner, ki je na kmetijo prispela šele na dan zločina.

Po podatkih Bavarskega radia so bile žrtve ubite z močnim kmetijskim orodjem, podobnim krampu. Štirje družinski člani so bili najdeni v skednju, služkinjo so odkrili v njeni sobi, najmlajšega otroka pa v zibelki.

Toda zločin ni bil odkrit takoj. Minili so kar štirje dnevi, preden je kdo posumil, da se je na kmetiji zgodilo nekaj strašnega.

Ko so pozneje začeli sestavljati dogajanje pred tragedijo, so preiskovalci naleteli na podrobnosti, ki so primer naredile še bolj skrivnosten.

Gospodar Andreas Gruber naj bi že nekaj dni pred umori opazil nenavadne stopinje v snegu. Sledile so poti iz bližnjega gozda proti kmetiji, vendar naj ne bi bilo videti odtisov, ki bi vodili nazaj.

Poleg tega je pripovedoval o nenavadnih zvokih na podstrešju in časopisu, ki ga nihče od domačih ni poznal. Pojavljali so se tudi drugi znaki, da je nekdo morda opazoval posestvo.

O teh nenavadnih dogodkih je pozneje poročal tudi National Geographic Deutschland, ki je primer Hinterkaifeck ob obletnici zločina znova podrobno predstavil. Ali so bile sledi res povezane z morilcem, ni bilo nikoli mogoče zanesljivo dokazati.

Ko so 4. aprila 1922 na posestvo končno vstopili domačini, so odkrili prizor, ki je pretresel tudi izkušene preiskovalce. Toda poleg trupel jih je čakalo še nekaj nenavadnega.

Živali v hlevu so bile oskrbovane, dim naj bi se še dvigal iz dimnika, v hiši pa so bili znaki, da je nekdo uporabljal kuhinjo in zaloge hrane. Po ugotovitvah zgodovinarjev je bilo zelo verjetno, da je storilec po umorih ostal na posestvu še nekaj dni.

To pomeni, da je nekdo po brutalnem umoru šestih ljudi še naprej opravljal vsakodnevna opravila, kot da se ne bi zgodilo nič posebnega.

Preiskovalci so zato sklepali, da se je storilec po zločinu še zadrževal na kmetiji. Koliko časa je tam dejansko ostal in ali je bil ves čas sam, ni bilo nikoli dokončno pojasnjeno.

Preiskava je hitro postala zapletena. Družina Gruber je bila v okolici znana po svoji zadržanosti, njeni odnosi s sosedi pa niso bili vedno najboljši.

Med osumljenci se je znašel tudi Lorenz Schlittenbauer, sosed, ki naj bi imel razmerje z Viktorio. Prav on je bil eden od treh moških, ki so odkrili trupla.

Toda nobenega od osumljencev niso nikoli uspeli povezati z zločinom na način, ki bi omogočil obsodbo. Kot poudarja Bavarski radio, so se skozi desetletja pojavljale številne teorije, vendar nobena ni prinesla dokončnega odgovora.

Preiskava je bila za tisti čas obsežna, vendar so jo spremljale številne napake. Med drugim naj bi preiskovalci premalo pozornosti namenili posameznim dokazom in pričevanjem.

Uradni arhivi Bavarske navajajo, da je münchenska policija do leta 1930 opravila več kot sto preiskovalnih postopkov, vendar brez uspeha. Morilca niso odkrili, motiv pa je ostal nepojasnjen.

Posebej nenavadno je, da orožja, s katerim je bil zločin storjen, niso našli med prvotno preiskavo. Šele leta 1923, ko so kmetijo porušili, so v skritem prostoru pod tlemi odkrili morilsko orodje.

Tudi ta najdba ni pomagala razkriti identitete storilca.

Po tragediji na posestvu ni želel več živeti nihče. Leta 1923 so kmetijo Hinterkaifeck porušili, s tem pa je izginil tudi kraj, ki je postal prizorišče enega najbolj razvpitih nerešenih zločinov v Nemčiji.

Preiskava je bila uradno končana leta 1955. Številni dokumenti so bili pozneje izgubljeni, zlasti med drugo svetovno vojno, zato so možnosti za dokončno razjasnitev dogodkov še manjše.

Primer je skozi desetletja navdihnil številne knjige, dokumentarne oddaje in celo kriminalne romane. Med najbolj znanimi je roman Tannöd nemške pisateljice Andree Marie Schenkel.

Več kot stoletje po umorih ostajajo ključna vprašanja brez odgovora. Kdo je tiste noči vstopil na osamljeno kmetijo? Zakaj je umoril vseh šest ljudi? In predvsem: zakaj je po zločinu še več dni ostal tam, hranil živali in ostal v hiši?

Viri: Bayerischer Rundfunk, Generaldirektion der Staatlichen Archive Bayerns, Historisches Lexikon Bayerns, National Geographic Deutschland, Deutschlandfunk Kultur