"Ljudem nisem jemal dragocenosti, ne denarja, ne nakita, ker ga nisem potreboval! Jemal sem tisto najdragocenejše - človeška življenja," je Aleksander Pičuškin povedal na sodišču, ko je v svoji stekleni kletki dobil priložnost za izjavo. "Sedaj sem preživel 500 dni v ječi in v tem času so policisti, odvetniki, strokovnjaki in priče odločali o moji usodi. Jaz sam pa sem odločal o usodi 63 ljudi. Bil sem sodnik, porota in tožilec. Odločal sem o njihovem življenju. Vse vaše funkcije sem opravil sam,“ se je pohvalil zloglasni zločinec, ki se morda ne bi razvil v pošast, če ga v otroštvu ne bi zaznamovala sicer precej običajna nezgoda. 

Od družabnega otroka do zlobnega najstnika

Aleksander Jurjevič Pičuškin se je rodil 9. aprila leta 1974 v mestu Mytishchi v Moskvi materi Natalyi in neznanemu očetu, ki je družino zapustil kmalu po malčkovem rojstvu. Čeprav ga je odsotnost očeta močno zaznamovala, je bil Aleksander zelo družaben otrok – vse do tistega usodnega dne, ko je kot štiriletnik padel z gugalnice, ta pa ga je nato, ko se je pobiral, še močno udarila v čelo. Pozneje so strokovnjaki domnevali, da je ta dogodek morda usodno poškodoval sprednjo možgansko skorjo njegovih še razvijajočih se možganov, saj kosti pri otrocih niso tako trdne kot pri odraslih. In za takšno poškodbo je znano, da povzroči slabo regulacijo impulzov ter težnjo k agresiji.

In prav to se je malčku zgodilo: postajal je vse bolj zloben, sovražno nastrojen in impulziven. Ker je bil v šoli ves čas tarča fizičnega in verbalnega ustrahovanja ter opazk vrstnikov, češ da je »retardiran«, se je mati odločila, da ga iz običajne šole prepiše na inštitut za vzgojo otrok s posebnimi potrebami. A škoda je bila že storjena: vrstniško nasilje je močno okrepilo njegov bes in sovražnost. Edini, ki ga ni dojemal kot zaostalega in nedoraslega, je bil njegov dedek po materini strani. Še več, ta je menil celo, da je Aleksander v resnici izjemno inteligenten mladi mož in da v posebni šoli zgolj zapravljajo njegove izvrstne prirojene talente. Ker se ni strinjal z materinimi odločitvami, je dedek Aleksandra še pred dopolnjenim desetim letom vzel k sebi in ga začel bodriti pri razvijanju intelektualnih sposobnosti.

Najbolj ga je pritegnil šah, zato ga je stari oče naučil igrati to miselno igro in ko je videl, da jo je povsem usvojil, ga je peljal v narodni park Bitsa na jugu Moskve, kjer se je še kot otrok meril z občutno starejšimi, ki so javno igrali na klopeh parka. Izkazalo se je, da je Aleksander izjemen šahist in da je z igranjem prvič v življenju našel kanal za sproščanje svoje agresije. Zbadljivkam vrstnikov ni bilo videti konca, a je Aleksander ob šahu povsem pozabil nanje in jih tudi sicer začel povsem ignorirati. Toda proti koncu najstniških let je dedek, edini človek, ki mu je bilo dejansko mar zanj, umrl in to je bil izjemen čustven udarec, od katerega si Pičuškin nikoli ni povsem opomogel. Mladenič je bil tako prisiljen, da se vrne živet k materi in po končani srednji šoli je dobil priložnost, da se vpiše na študij. Da bi se lažje soočil z bolečino ob izgubi dedka in pomiril svoje agresivne težnje, si je kupil psa in se začel vse pogosteje opijati z vodko.

Vzornika je našel v posiljevalcu, morilcu in kanibalu

Še naprej je igral šah, tako doma kot na medsebojnih obračunih z neznanci v parku Bitsa, kjer je za nasprotnike večinoma izbiral ljudi, s katerimi so ob igri skupaj popivali. In kljub alkoholu je bil še vedno dober, saj alkohol ni preveč intenzivno vplival na njegove miselne sposobnosti. Čeprav se je vselej držal bolj zase, se je Aleksandra soseda Svetlana Mortjakova spominjala kot prijetnega mladeniča, ki je bil vedno prijazen in je imel neverjetno rad živali. Nekoč naj bi ga našla v solzah na stopnicah pred domačim blokom, ker mu je poginila mačka. V približno enakem obdobju je začel Aleksander sicer razvijati še en, bolj zlovešč hobi, o katerem ni govoril z nikomer. Ko je vedel, da bo prišel v stik z otroki, je na pohajkovanje s seboj vzel kamero, jo vklopil in jim pred njo začel groziti. Tako naj bi posnel tudi svoj prvi umor leta 1992, ko je skozi okno stanovanja porinil Sergeia, fanta sosede Olge, v katero je bil zaljubljen.

Čeprav so Pičuškina zaslišali, so preiskovalci njegovo smrt pozneje klasificirali kot samomor in šele več kot desetletje pozneje je Aleksander, ko so ga aretirali, v televizijskem prenosu priznal, da je za Sergeijevo smrt odgovoren on. »Ta prvi umor je bil kot prva ljubezen, nepozaben,« je dejal takrat. Kmalu po letu 1992 naj bi nato pokončal še Olgo, katere truplo so pet let pozneje našli v parku Bitsa. K zločinom naj bi ga spodbudilo spremljanje primera Andreja Čikatila, ki je bil najbolj brutalni serijski morilec v zgodovini Sovjetske zveze in je bil zaradi mučenja, umora in kanibalizma 53 ljudi leta 1994 obsojen na smrt. Čeprav je po dveh žrtvah Pičuškin prenehal moriti, se je leta 2001 znova podal na morilski pohod – tokrat odločen, da pokonča več ljudi kot njegov vzornik Čikatilo ter se s tem za vselej zapiše v rusko zgodovino.

Aleksander Pičuškin je čez dan delal v trgovini z živili in veselo kramljal s stotinami strank, ki so se ustavile v prodajalni. Proste ure je rad preživljal v parku Bitsa, kjer je igral šah in oprezal za svojimi žrtvami. Njegove primarne tarče so bili predvsem starejši brezdomci, ki jih je v parku na samo zvabil s pretvezo, da jih vabi na kozarec vodke ob grobu njegovega poginulega psa. Sicer ni jasno, ali in kako je njegov pes poginil in ali je res pokopan v parku, zagotovo pa je bilo to zadnje počivališče za vse, ki so njegovo ponudbo sprejeli in ga spremljali v bolj odročno območje brezovega gozda. Pičuškin naj bi svoje žrtve najprej opil, nato pa jih je pokončal z več udarci v glavo s kladivom ali železno cevjo.

Nato je razbil prazno steklenico vodke in jo žrtvi porinil v zevajočo rano na glavi in ker je to večkrat ponovil, je dejanje sčasoma postalo njegov morilski podpis. Pozneje je postajal vse manj izbirčen in si je za tarče izbiral tudi mlajše moške, pokončal pa naj bi še tri ženske in celo otroka. Na začetku se je še trudil skriti žrtve in jih je vrgel v kanalizacijo in tako tiste, ki jih ni pokončal z udarci, enostavno utopil. Nato je postajal vse bolj pogumen in je umorjene ljudi puščal kar tam, kjer jih je pokončal, da so jih lahko hitro našli. Tako je javnosti šele leta 2003 postalo povsem jasno, da je na delu serijski morilec, ki so ga mediji poimenovali 'manijak iz parka Bitsa' ter 'Zver iz parka Bitsa'.

Nazadnje se je lotil sodelavke

Večino žrtev, ki jih ni zvabil na kozarec vodke, je Aleksander presenetil od zadaj in vselej zelo pazil, da med morijo ni poškropil krvi po svojih oblačilih. Trdil je, da se je med ubijanjem počutil kot bog, ki je imel moč odločati o tem, ali bodo ljudje živeli ali umrli. »Moril sem, da bi živel. Ker ko nekoga ubiješ, si še bolj želiš živeti,« je dejal pozneje na enem od zaslišanj. »Počutil sem se kot oče vseh teh ljudi, saj sem bil jaz tisti, ki jim je odprl vrata v drug svet. Umori so mi prinašali izjemno zadovoljstvo, primerljivo z orgazmom. Poleg tega je bilo super; šel sem v službo, kjer so vsi govorili o mojih umorih. V sebi sem se smejal.« Kot je povedal, se je z vsemi žrtvami najprej spoprijateljil. »Moral sem pobližje spoznati človeka, vsaj slišati njegov glas, se pogovoriti z njim, izvedeti, kakšne načrte in sanje ima.« Sanje, ki jih je nato z nekaj udarci enostavno izbrisal.

Čeprav se je o zveri iz parka Bitsa govorilo povsod in so tisto malo, kar so vedeli o njem, objavili v vseh časopisih ter televizijskih novicah, pa so ljudje še vedno izginjali kot po tekočem traku. Pičuškin pa je mirno nadaljeval s svojimi pokoli. Tudi sodelavci so ga vselej dojemali kot tihega, morda malce nenavadnega človeka, toda nikakor ne nevarnega. Vse dokler njegove zlobne narave spomladi leta 2006 na lastni koži ni občutila sodelavka Marina Moskaljova, ki je postala njegova zadnja žrtev. Pičuškin naj bi jo po službi povabil, da skupaj obiščeta grob njegovega psa v parku in na srečo je bila dovolj sumničava, da je vmes skočila domov in sinu pustila sporočilo, v katerem mu je napisala, kam in s kom gre ter dopisala še Pičuškinovo telefonsko številko.

Ko so v parku Bitsa našli njeno truplo, je imela enake poškodbe kot vse pretekle žrtve, umorjene na tistem območju. Preiskovalci so v njenem žepu našli vozovnico za podzemno železnico in pregledali posnetke nadzornih kamer moskovskega metroja ter ugotovili, da se je le nekaj ur, preden so jo našli, pripeljala na postajo v bližini parka in jo zapustila v družbi Pičuškina. To je potrdilo tudi pismo, ki jim ga je izročil sin in v katerem je bilo zapisano, da je šla s sodelavcem na sprehod v park. Aleksander se je seveda zavedal, da ga bodo lažje odkrili, če se bo lotil ljudi, ki jih je poznal, a je Marino vseeno umoril. Morda si je celo želel, da bi ga ujeli, saj je pozneje med zaslišanjem povedal, da bi ubijal v nedogled, če ga ne bi ustavili. 

15 let v samici

Oboroženi z vsemi dokazi so se policisti 16. junija leta 2006 odpravili na Pičuškinov dom v blokovsko naselje na jugu Moskve, kjer je živel z ostarelo materjo. Aretacijo je pospremil z nasmehom na obrazu in policiji samovoljno predal svoj dnevnik, v katerem je podrobno opisal zločine. Prosil je le, da njegovo mater pustijo pri miru. »Ni moja družina kriva, da sem začel moriti. Bila je normalna, čeprav smo imeli nekaj težav. Družba je tista, ki me je uničila,« je poudaril. Med preiskavo domovanja so našli igro šah, na šahovnici katerega je bilo kar 62 kvadratkov popisanih z datumi. Preiskovalcem je pozneje v priporu povedal, da je sprva nameraval umoriti 64 ljudi, torej toliko, kolikor je vseh kvadratkov na šahovnici. A pozneje naj bi si premislil in je enostavno prenehal šteti, koliko ljudi je pokončal.

Zločinov ni niti poskušal prikriti in je preiskovalce z veseljem odpeljal na prizorišča zločinov ter jim navdušeno kazal, kje in kako je zagrešil umore. Prav tako je razkril, da nekaterih žrtev ni pokončal s kladivom, temveč jih je pretepel in vrgel v kanalizacijo. Tri žrtve naj bi napad celo preživele, a na koncu niso pričale pred sodiščem; med njimi je bila takrat 19-letna Maria Viričeva, katere izjavo so diskreditirali, enako se je zgodilo tudi s 14-letnim brezdomcem. Tretji preživeli je utrpel tako hude poškodbe glave, da ni bil zmožen pričati proti Pičuškinu. Kljub vsem odkritjem in priznanjem je policija Pičuškina na podlagi pridobljenih dokazov lahko obtožila le 51 umorov in 3 poskusov umorov. Njegovo priznanje so predvajali na ruski državni televiziji. V njem je na dolgo razlagal o svoji potrebi po ubijanju. »Zame je življenje brez umorov to, kar je za vas življenje brez hrane,« je povedal. V času procesa ni pokazal niti kančka obžalovanja za svoja dejanja, a so izvedenci psihiatrične stroke ugotovili, da je priseben in pri zdravi pameti, trpi pa zaradi nesocialne osebnostne motnje in narcistične osebnostne motnje.

To je torej pomenilo, da se je umorov zavedal in jih skrbno načrtoval. Med sojenjem je bil, enako kot njegov vzornik Andrej Čikatilo, nameščen v stekleni kletki za lastno zaščito. 24. oktobra leta 2007 so Aleksandra Pičuškina spoznali za krivega 49 umorov in 3 poskusov umora. Rusko sodišče je prosil, ali lahko na seznam njegovih umorov dodajo še 11 žrtev, kar bi pomenilo, da je skupaj umoril 60 ljudi, 3 pa so uspeli ubežati smrti. Sodnik Vladimir Usov je potreboval kar debelo uro, da je prebral razsodbo. In kazen: dosmrtna zaporna kazen, od katere pa mora prvih 15 let preživeti v samici. Namestili so ga v zavod za prestajanje zaporne kazni Polar Owl v vasi Kharp severno od Sibirije, iz katere je praktično nemogoče pobegniti, saj ga poleg do zob oboroženih paznikov straži še veliko krdelo podivjanih nemških ovčarjev.

Kljub zločinom magnet za ženske

A čeprav je bil spoznan za krivega brutalnih umorov, je Pičuškin v času sojenja postal pravi magnet za ženske, ki so mu potem, ko so ga namestili v zapor, množično začele pošiljati ljubezenska pisma. Eno, ki sama sebe celo že imenuje Natalya Pičuškin, naj bi uslišal, ji odpisal in jo leta 2014 celo zaprosil za roko. Presrečna Rusinja je seveda privolila, a bolj malo je verjetno, da bo do poroke zares kdaj prišlo. Navsezadnje se danes 32-letna Natalya, ki prihaja iz Nyagana in dela v trgovini za otroke, ter 44-letni Aleksander še nikoli nista videla v živo, prav tako naj bi po njenih besedah oblasti v zadnjih letih prekinile tudi komunikacijo med njima. »Poslala sem mu več deset pisem. Vsa so ostala brez odgovora. Sedaj samo živim v upanju, da bova nekoč znova lahko komunicirala.«

Medijem je potožila, da njenega dragega v zaporu obravnavajo drugače kot preostale zapornike. »Vsem so dovoljeni zmenki, celo poroke, samo Aleksandru ne. Veliko preveč hrupa je okrog njega. Ne zanikam, da je najin primer drugačen, a zakaj se javnost na njegovo zgodbo odziva tako divje?« Natalya je bila v preteklosti devet let poročena z alkoholikom, a so jo morilci privlačili že od malih nog. Medtem ko so se njene prijateljice igrale s punčkami, je sama z največjim zanimanjem prebirala biografijo najbolj okrutnega serijskega morilca v ruski zgodovini Andreja Čikatila. »V srednji šoli sem si začela dopisovati z enkratnimi morilci. Bilo je zanimivo spoznati njihov svet. Potem to dopisovanje ni več bilo dovolj. Želela sem nekaj bolj vročega. Začela sem iskati resnične manijake. Želela sem jih razumeti, se pogovarjati z njimi. Skozi leta sem tako izvedela ogromno stvari o serijskih morilcih in danes sem na tem področju poučena kot enciklopedija na dveh nogah.«

Kot pravi, so manijaki zelo zanimivi ljudje, vsak od njih je edinstven in originalen. »To so ljudje z različnim pogledom na svet. Močno se razlikujejo od sivega povprečja, v katerem živimo. So boljši in pametnejši od vseh nas,« je prepričana. Pičuškina je prvič videla po televiziji med sojenjem. »Aleksandrova zgodba je sprožila velik odziv javnosti, zato sem začela skrbno prebirati vse, kar je bilo objavljeno o njem. In ko sem natančno preštudirala njegov primer, sem se odločila, da najdem naslov njegovega zapora in mu pišem.« Na njeno presenečenje ji je serijski morilec odpisal. »Tako sva se začela pogovarjati. Po dveh letih sem spoznala, da sem se zaljubila. Do drugih dopisovalcev nikoli nisem imela posebnih občutkov. Bila sem radovedna, kakšen je Saša (kot ga ljubkovalno kliče, op. pr.) v resnici. Izkazalo se je, da ni tako slab človek, kot so navajali mediji. Ne spomnim se, kdaj sem mu prvič izpovedala ljubezen. A vsekakor sem bila jaz tista, ki je storila prvi korak,« je dejala in poudarila, da mu je sicer pisalo na desetine žensk, večinoma iz tujine.

Želi si morilčevega otroka

Natalya je priznala, da so bili njeni sorodniki šokirani nad romanco na daljavo in nad tem, da ljubi pošast. Sama na kritike odgovarja: »Nisem manijak. Nimam prav nikakršnega interesa, da bi morila ljudi. A če me udariš, te bom udarila nazaj.« Strinja se, da je Pičuškin zagrešil strahotne zločine, a dodaja, da mu glede tega lahko očitajo zgolj sorodniki žrtev, ne pa ves svet. Na očitke, da se nobena ženska pri zdravi pameti ne bi zapletla s serijskim morilcem, Natalya odgovarja: »Veliko ljudi misli tako. Imam veliko sovražnikov, a tudi veliko podpornikov. In Saša me je, preden me je zasnubil, posvaril pred negativnimi posledicami. Povedal mi je, naj dobro premislim, preden mu odgovorim na njegovo snubitev. A nisem ga mogla zavrniti. Ne bojim se ga.«

Svojo obsedenost z obsojenim serijskim morilcev je podkrepila s tem, da si je njegovo podobo dala vtetovirati na roko. »Ljubim ga bolj kot življenje. V zadnjih letih res nisem dobila pisem od njega, a oba veva, da to ni odvisno od naju. Zaposleni v instituciji za prestajanje kazni ne želijo, da si dopisujeva.« Kot je povedala, je spoznala tudi njegovo mater, s katero se odlično razumeta. »Bila sem tako ganjena, takoj me je objela in me sprejela kot del družine in ni nasprotovala najini poroki. Je izjemna oseba in premore dovolj ljubezni za otroke, vnuke, snahe, vse. Iz najinega pogovora sem razbrala, da ima ne glede na vse še vedno izjemno rada svojega sina.« Kljub temu naj bi mu prenehala pisati pisma, saj jo to, da ni dobila odgovora, ubijalo. Zato se je odločila, da je bolje, če samo sebe prepriča, da nikoli ni imela sina. Da se umori nikoli niso zgodili.

V enem od intervjujev so Natalyo soočili tudi z besedami, ki naj bi jih medijem izrekel njen najdražji, in sicer da bi, če bi bil jutri izpuščen na prostost, najprej umoril nekaj ljudi, zgolj zato, da se znebi stresa, nato pa bi posilil katero koli žensko in spil nekaj vodke. »On ničesar ne pove brez razloga. Nekoč mi je povedal, da nikoli ne bi škodoval svoji družini. Verjamem mu. Glede posilstva pa sem prepričana, da se je samo šalil. Nikoli ni bil pristaš spolnega nasilja, zato ne verjamem, da bi to res storil.« Zaljubljena ločenka je povedala še, da si želi Pičuškinovega otroka, a se zaveda, da jima najbrž nikoli ne bodo dovolili fizične bližine. Ker se zaveda, da njen izbranec ne bo mogel biti oče otroka, je pripravljena tega poiskati na svobodi in pravi, da se serijski morilec s tem strinja. »Ne želim se počutiti manj vredno, zato potrebujem otroka. Ni težko najti donatorja sperme. Saša vse to razume in me podpira. Ve, da bom z dušo vedno pripadala njemu.«