Jang Šinhaj (znan tudi kot Jang Džija in Jang Liu) se je rodil 29. julija leta 1968 v vasici Džumadian v kitajski provinci Henan kot najmlajši izmed štirih otrok. Njegova družina je bila ena najrevnejših v širši okolici, živeli pa so na izolirani kmetiji, saj so se jih sosedje zaradi slabega slovesa izogibali. Za to naj bi bil kriv dedek, ki je bil zelo mlad obsojen na smrt, ker naj bi brez vednosti oblasti mladim fantom obljubljal denar za to, da gredo prostovoljno v vojno, iz katere se jih večina nikoli ni vrnila. Zaradi svojih dejanj je bil zelo osovražen med sovaščani, ki so po več letih truda proti njemu vendarle uspeli nabrati dovolj dokazov za tožbo. Sodišče ga je po hitrem postopku obsodilo na smrt, le mesec dni pozneje pa je zaradi šoka in žalosti umrla tudi njegova soproga. Jangov oče je tako pri 15 letih ostal povsem sam, osovražen in pozabljen od vseh.

Pravi čudež je bil, da je Jangov oče vendarle našel soprogo, ki se je bila pripravljena poročiti v družino s tako slabim slovesom in mu roditi štiri otroke. Jang Šinhaj je bil najmlajši med njimi in čeprav je kot majhen fantek kazal znake izjemne inteligence, ta nikoli zares ni prišla do izraza, saj je bil močno zaprt vase, nikoli se ni družil z vrstniki, govoril je le, če je bilo to nujno potrebno. Ker ni čutil potrebe po izobraževanju, je pri 17 letih šolo obesil na klin, a namesto, da bi se vrnil domov in pomagal na kmetiji, se je odločil potepati po državi. Da bi preživel, je občasno opravljal razna fizična dela, ki pa so bila zelo slabo plačana. In ker je bil zaslužek dovolj zgolj za skromno, a pošteno življenje, s katerim se Jang ni želel zadovoljiti, je začel krasti.

Izučila ga nista niti delovno taborišče niti zapor

Leta 1988 so ga prvič zalotili pri kraji in ga za nekaj mesecev poslali v delovno taborišče. A to ga ni niti malo spremenilo in tako je leta 1991 sledila ponovna kazen – spet zaradi kraje. Tudi v drugo dodeljena kazen Janga ni spodbudila k temu, da bi se poboljšal. Ravno nasprotno: poleg ropanja je postajal tudi vse bolj nasilen in leta 1996 so ga na sodišču v Džumadianu zaradi posilstva obsodili na pet let zaporne kazni. Nekako mu je uspelo na prostost priti že v začetku leta 2000. Nikoli ni bilo znano, zakaj so se ga oblasti odločile predčasno izpustiti, saj je glede na to, kar je sledilo, bolj malo verjetno, da je začel nenadoma kazati znake obžalovanja in željo po tem, da se poboljša.

Po le nekaj mesecih na svobodi se je Jang Šinhaj podal na okruten morilski pohod, ki je trajal tri leta. 19. septembra leta 2000 je v vasici Guodžuang v Henanu umoril dva človeka, že dva tedna pozneje pa je v sosednji provinci Anhui pokončal tri ljudi in posilil eno žensko. A to je bil šele začetek. Nikoli ni podal jasnega razloga, zakaj je začel moriti. Trdil je, da je imel zgolj močno željo po ubijanju. Toda lokalnim časopisom je uspelo izbrskati, da naj bi ga čez rob pognala zavrnitev dekleta. Ko je namreč po dvakratnem delovnem taborišču pristal za rešetkami zaradi posilstva, naj bi njegova ljubezen dojela, da se nikoli ne bo spremenil, in ga zapustila. Zaradi te neprijetne izkušnje naj bi se Jangu družba začela gnusiti in odločil se je, da se ji maščuje.

Najokrutnejši serijski morilec v zgodovini Kitajske tega sicer nikoli ni potrdil; sojetnikom v priporu naj bi zaupal, da je ubijanje zanj "zelo običajna stvar, nič posebnega". Tudi pred sodniki je dejal, da je imel neizmerno željo po ubijanju in mu ni bilo mar, ali si njegove žrtve zaslužijo življenje ali smrt. "Ko sem ubijal ljudi, sem čutil poželenje. To me je navdihnilo, da jih umorim še več. Ni mi mar, ali bi si zaslužili živeti ali ne. To ni moja skrb ... Nimam nikakršne želje, da bi bil del družbe. Družba ni moja skrb." Lahko bi domnevali, da je bila njegova želja po ubijanju podzavestno motivirana z nejasnim občutkom za krivico in izdajstvo, toda tak zaključek ne bi bil nič drugega kot golo ugibanje.

Pred smrtjo ga je rešila nova hiša

Jangovi umori so bili brutalni in glede na potek dogodkov je svoja dejanja načrtoval vsaj nekaj ur vnaprej in veliko časa posvetil temu, kako preprečiti, da bi ga odkrili in ponovno zaprli. Čeprav so njegovi umori bili videti kot gola naključja, ni ubijal impulzivno kot žival, ki jo ženejo (preživetveni) nagoni. Zelo dolgo policija tako ni imela pojma, koga sploh išče, saj je Jang pri različnih umorih nosil različne številke in vrste čevljev, obutev in oblačila pa je po vsakem končanem morilskem pohodu zažgal ali jih vrgel v reko in si kupil nova. Vsakokrat je zamenjal tudi morilno orožje: moril je s sekirami, lopatami, noži ter kladivi, torej z običajnimi predmeti in orodji, ki jih ima doma tako rekoč vsak podeželski človek.

Vse našteto je močno oteževalo delo policije, saj se preiskava nikakor ni premaknila z mrtve točke, število žrtev pa se je iz tedna v teden vztrajno povečevalo. V večini primerov si je Jang za tarče izbiral bogatejše kmečke družine, v domove katerih je vlomil ponoči in jih med spanjem vse pokončal. Tako je poskrbel, da za seboj ni pustil nikakršnih prič, ki bi ga lahko izdale. Oktobra leta 2002 je denimo z lopato pokončal očeta ter šestletno deklico, nosečo mater, ki ji je prizanesel, pa je posilil in jo nato hudo pretepel. Le slaba dva meseca pozneje je ponovno udaril, tokrat v vasici Liudžuang v okrožju Šiping v Henanu, kjer se je lotil družine kmetovalca Liuja Džanveja.

Liu je bil v poznih tridesetih letih in družini je s tisto malo prihranki uspel zgraditi novo hišo. Dela so bila praktično zaključena in Liu, njegova starša, soproga, hčerka in sin so načrtovali, da se bodo v novo domovanje preselili 9. decembra. Ker je bilo v tistem času v Henanu na delu veliko tatov, se je Liujev 68-letni oče odločil, da ničesar ne bo prepustil naključju, zato je že teden dni prej spal na tleh sveže prebarvane nove hiše in stražil. Čeprav se je zdelo, da je sreča v družini Liuja končno popolna, pa je usoda zanje imela pripravljeno nekaj nepredstavljivo grozljivega. V noči na 6. december leta 2002 je Jang Šinhai okrog enih zjutraj vlomil v njihovo staro hišo in s kladivom pokončal Liuja Džanveja, njegovo soprogo, sina in hčerko. Nato je kladivo zakopal v enega izmed grobov na bližnjem pokopališču, okrvavljena oblačila pa je vrgel v reko ter se povsem hladnokrvno peš odpravil v dve uri oddaljeno mesto Luohe, kjer naj bi takoj zjutraj kupil novo kladivo.

Mati je napad sicer preživela, a ji je Jang zadal tako hude poškodbe, da ni mogla govoriti, od celega telesa pa je lahko premikala zgolj veke. Ko se je Liujev oče naslednje jutro vrnil k družini, je bila hiša preplavljena s krvjo. Pozneje se je večkrat spominjal grozljivega pogleda na svojo vnukinjo, ki jo je našel ležati v mlaki lastne krvi z več globokimi luknjami v glavi. Soprogo, ki je še kazala znake življenja, je nemudoma odpeljal v bližnjo bolnišnico, kjer pa je čez deset dni podlegla hudim poškodbam glave. Tako je ostal sam v novi hiši, ki ga je obvarovala pred okrutnim napadom. Ni jasno, ali so preiskovalci kdaj našli morilno orožje in v reko odvržena oblačila. Javnosti so oblasti namreč posredovale izjemno malo informacij umorih Janga Šinhaja, ker so bila njegova okrutna dejanja odraz slabih razmer pri zagotavljanju javnega reda in miru in to ravno v času, ko so oblasti skušale dokazati, da je stopnja okrutnih kaznivih dejanj v državi veliko pod svetovnim povprečjem, čeprav so dejstva kazala ravno nasprotno sliko.

Izdalo ga je nenavadno vedenje

Jang bi verjetno lahko nemoteno nadaljeval z umori, če 3. novembra leta 2003 ne bi bil na obisku v zabaviščnem parku v mestu Cangdžou v Hebeiju ravno v trenutku, ko se je policija tam odločila izvesti rutinski inšpekcijski pregled. Možem v modrem se niti približno ni sanjalo, da bodo med nadzorom naleteli na enega najbolj okrutnih serijskih morilcev v zgodovini Kitajske in do tega ne bi prišlo, če se Jang med racijo ne bi začel nenavadno obnašati in postajati vse bolj živčen ter nasilen. Ker se je policistom zdel sumljiv, so ga pridržali in preiskali. Zaslišali so ga in mu odvzeli vzorec DNK in le nekaj ur pozneje se je izkazalo, da ga zaradi suma storitve kaznivega dejanja umora iščejo v kar štirih okoliških provincah.

Ko so Janga Šinhaija aretirali in je postalo jasno, da je policija dalj časa preiskovala barbarske umore več družin v štirih kitajskih provincah, so obveščeni opazovalci – večinoma novinarji – sumili, da je vlada cenzurirala medije, predvsem zato, ker oblasti državnim medijem niso dovolile poročati o lokalnih umorih, da bi tako ohranile ugoden vtis o varnostnih razmerah v državi.  Tako ni bilo težko domnevati, da slika, ki so jo ljudem poskušali vsiliti državni organi, niti približno ni bila podobna resničnemu stanju in da je bila resnica veliko bolj mračna od uradne različice. O Jangovi aretaciji je prvi poročal Yanzhao Metropolitan Daily, sledilo pa mu je več spletnih portalov po vsej državi, ki pa nadaljnjega procesa nato niso več spremljali. Uradni mediji pa so se celo odločili, da sploh ne bodo poročali o umorih, ki jih je zagrešil Jang Šinhaj, in to kljub velikemu številu žrtev, njegovi barbarski naravi in intenziteti umorov. Tako številni prebivalci niso niti vedeli, da je med njimi živel in sejal smrt serijski morilec.

Policija je o dogodkih in storilcu tudi po aretaciji vneto molčala. Šele po obsodbi so vendarle objavili njegovo zgodbo in potrdili nekatere podrobnosti o zločinih. Javnost je tako izvedela, da naj bi Jang pokončal "najmanj 65 ljudi" in da "primer, kljub temu da se je aretacija odvila v Hebeiju, vključuje več provinc" ter da bi povsem mogoče lahko govorili o "najhujšem morilskem pohodu v zgodovini Kitajske". A medtem ko so domači mediji sprejemali tišino, ki so je bili deležni s strani oblasti, so približno v istem času mediji v Združenih državah Amerike podrobno poročali o zločinih in sojenju ameriškemu serijskemu morilcu Garyju Ridgwayu, ki je priznal, da je v osemdesetih letih v Seattlu umoril 48 žensk. Njegovo zgodbo si lahko preberete TUKAJ! Pri kitajskih novinarjih oster kontrast poročanja ni ostal neopažen in verjeli so, da je oblast v zvezi s tem primerom utišala vse državne medije zato, ker so bili višji državi funkcionarji zaskrbljeni, da bi poročila o grozljivih umorih metala slabo luč na državno varnost in splošno stanje v državi.

Ekspresno sojenje

Glede na informacije, ki so bile posredovane javnosti, je policiji uspelo Jangovo DNK povezati s tisto, ki so jo našli na več prizoriščih zločinov na širšem območju države. Po nekaj ostrih zaslišanjih je tako ta vendarle priznal, da je v zadnjih treh letih moril in posiljeval. 49 ljudi naj bi umoril in jih 17 posilil v provinci Henan, 10 naj bi jih pokončal v Hebeiju, kjer je posilil tudi tri ženske. Šest umorov in dve poslistvi naj bi zagrešil v Anhuiju ter dva umora in eno posilstvo v Šandongu. Še nekaj ljudi naj bi med napadi hudo ranil, a jim je masaker uspelo preživeti. Pozneje so ugotovili, da se je med posilstvom ene izmed žrtev okužil z virusom HIV. Tožilci so proti njemu imeli dovolj trdih dokazov za vložitev obtožnice. V javnosti se ga je prijel vzdevek 'pošastni morilec'.

In če smo natančni, o sodnem procesu novinarji niti niso mogli poročati, saj je trajal manj kot eno uro. Dan pred tem je za tesno zaprtimi vrati skoraj cel dan potekalo zaslišanje prič, ki so bile žrtve posilstva Janga Šinhaja, naslednji dan pa naj bi se sestali zgolj za izrek kazni. In ta je bila pričakovana: Janga Šinhaja je mestno ljudsko sodišče Luohe v Henanu 1. februarja leta 2004 spoznalo za krivega umora 67 ljudi, ki jih je zagrešil v 26 ločenih morilskih pohodih, v katerih je poleg tega resno poškodoval še dodatnih 10 ljudi in posilil 25 žensk. Sledila je obsodba na smrt. Takoj po razglasitvi je Jang dejal, da se na odločitev sodišča ne bo pritožil. Usmrtitev so izvedli presenetljivo hitro – 14. februarja je bil Jang usmrčen s strelom v glavo. Identitete žrtev in podrobnosti o tem, kako jih je pokončal, javnost nikoli ni izvedela.