Pokončal je skoraj 140 otrok, a bo kmalu odkorakal na prostost

Preden je Luis Garavito postal znan kot sproščen in spoštljiv zapornik, ki ga pazniki kolumbijskega zapora tako zelo hvalijo in obožujejo, je bil v javnosti znan kot 'La Bestia', kar v prevodu pomeni 'Zver'. Kar sedem let, med letoma 1992 in 1999, je namreč posiljeval, mučil in moril otroke po Kolumbiji in menda celo po bližnjem Ekvadorju. Čeprav je bil na koncu obsojen umorov 138 fantov, starih med 6 in 16 let, naj bi imel na vesti veliko več, morda celo okrog 400 mladih, nedolžnih žrtev. Oblasti si sicer prizadevajo dokazati, da je pod njegovimi rokami ugasnilo življenje veliko večjega števila otrok, a dokazovanje njegove krivde bo zaradi ohlajenih sledi zelo težko. Prav tako bo ob zastareli kolumbijski zakonodaji verjetno tudi brezpredmetno, saj velja, da zaporna kazen ne more biti daljša do 40 let.

Alkohol in zlorabe

A da bi vsaj poskušali razumeti njegove srhljive in sprevržene zločine, se je potrebno vrniti dobrih 60 let v preteklost. 25. januarja leta 1957 se je revnima kolumbijskima zakoncema na obrobju Génove v departmaju Quindío na zahodu Kolumbije rodil sin, ki sta ga poimenovala Luis Alfredo Garavito Cubillos. Bil je prvi izmed sedmih sinov, rojenih v družino, v kateri je bilo veliko alkohola in nasilja. Na poznejših zaslišanjih je Luis pogosto poudaril, da sta ga starša že od malih nog konstantno psihično in fizično zlorabljala – pogosto naj bi bil tepen, večkrat tudi spolno zlorabljen. Fizično naj bi se mnogokrat nad njim znesla tudi bližnja soseda – povsem brez razloga, za zabavo. Tako ne čudi, da je pri 16 letih šolo obesil na klin in zbežal od doma v upanju na novo, boljše življenje.

V naslednjih letih se je veliko selili po državi in opravljal različna priložnostna dela. Čeprav je bil veliko na poti, je imel dekle, ki je imelo iz preteklega razmerja majhnega otroka, s katerim naj bi se Luis po njenih besedah odlično razumel. Med prijatelji je bil znan kot prijazen možakar, ki pa je rad in popival ter bil zelo hitre jeze. Prav zaradi tega (in dejstva, da je bil pogosto zdoma), je bilo njuno razmerje bolj platonske narave. A dekleta to ni preveč motilo.

Žrtve je na samo zvabil s pomočjo preobleke in sladkih obljub

Leta 1992 je bila Kolumbija sredi več desetletij dolge državljanske vojne, ki se je začela v poznih šestdesetih letih in za seboj pustila pravo opustošenje: veliko Kolumbijcev je ostalo brez strehe nad glavo, zato so si bili prisiljeni zatočišče poiskati na ulicah. Med brezdomci je bilo zlasti veliko otrok; njihovi starši so bodisi umrli, bodisi jih zapustili ali izginili neznano kam. Te nedolžne nesrečne duše so bile lahke tarče, saj so bile prepuščene same sebi. Nihče ni opazil, če so izginile, nihče jih ni pogrešal. Garavito se je tega še kako dobro zavedal in to v naslednjih sedmih letih s pridom izkoriščal.

Čeprav ni imel (pre)velikega razloga za to, je bil pri načrtovanju svojih zločinov zelo previden. Njegove žrtve so bile jasno definirane glede na starost, spol in družbeni status. Izbiral je zatirane osirotele fantke brez družine in doma, stare med 6 in 16 let, ki so tavali po ulicah in iskali hrano ali pozornost. Ko je našel ustrezno tarčo, je pristopil do nje in jo zvabil stran od prenatrpanih ulic. To mu je običajno uspelo tako, da je mlajšim fantkom obljubil darila ali sladkarije, starejšim pa denar ali dobro plačano službo.

Da bi zvenel bolj prepričjivo in verodostojno, se je (še posebej, ko se je odločil ponuditi službo) oblekel v različne karakterje, ki med ljudmi niso vzbujali posebne pozornosti in so jim otroci zlahka zaupali: duhovnika, kmetovalca, preprodajalca drog, starejšega moškega ali uličnega prodajalca. Običajno je iskal fanta, ki bi mu pomagal pri delih okrog hiše ali pa bi zanj prodajal na ulici. Preobleke je večkrat menjaval, na istem kraju se nikoli ni pojavil v enakih oblačilih, da ne bi zbujal preveč pozornosti in postal sumljiv med domačini.

Odrezal jim je moda in jim jih zatlačil v usta

Ko je izbrane fante enkrat zvabil stran od mestnega vrveža, jih je povabil na sprehod in jih spodbudil, da so z njim delil svojo življenjsko zgodbo. S tem si je zagotovil njihovo zaupanje. V resnici je na ta način samo izkoristil čas, da jih je zvabil dovolj daleč stran od ljudi in jih utrudil – med dolgotrajno hojo so otroci namreč postali ranljivi in nepozorni. Nato jih je napadel. Utrujene in presenečene fante je z lahkoto obvladal ter jim najprej zvezal roke. Potem jih je slekel do golega ter jih dolgo časa mučil in posiljeval. V zadnjične odprtine jim je rinil različne dolge in pogosto tudi ostre predmete ter jih z njimi zbadal po celotnem telesu.

Glede na policijska poročila naj bi si Garavito nadimek 'Zver', ki mu ga je v času sojenja nadela javnost, resnično pošteno zaslužil. Trupla žrtev, ki so jih odkrili, so bila so polna ugrizov po celotnem telesu, predvsem po genitalijah. Številnim med njimi je odrezal moda in jim jih zatlačil v usta, trpinčenje pa je običajno končal tako, da jim je z nožem prerezal vrat ali jih z izvijačem zabodel do smrti. Več trupel naj bi tudi razkosal. Preiskovalci so na vseh krajih zločinov našli prazne steklenice lubrikantov in žganih pijač, iz česar je bilo razbrati, da je mučil, posiljeval in moril močno opit.

Mladi fantje so začeli množično izginjati s kolumbijskih ulic, a ker so v tem času v državi vladale kaotične razmere, so izginotja več let ostajala povsem neopažena. Šele pet let zatem, ko je Luis Garavito umoril svojo prvo žrtev in so se po celotni državi začela pojavljati okostja otrok, je policija postala pozorna na izginjanje otrok, ki pa jih nihče ni prijavil. A tudi to še ni bilo dovolj, da bi zagnali preiskavo dogodkov – ta se je zgodila šele potem, ko so konec leta 1997 v bližini mesta Pereira odkrili množično grobišče, v katerem so našli posmrtne ostanke kar 36 fantkov. Jasno je postalo, da gre za dogodke, ki zahtevajo temeljita pojasnila. Preiskovalci so kmalu zatem ugotovili, da umori niso omejeni samo na določeno območje v državi.

Ob truplih pustil naslov dekleta

Februarja leta 1998 so pohodniki na pobočju hriba v bližini Genoe našli trupli dveh povsem golih otrok, ki sta ležali eno poleg drugega. Naslednji dan so preiskovalci le nekaj metrov stran naleteli na golo trupelce še enega fantka. Vsi trije so imeli zavezane roke, hude podplutbe na hrbtu, genitalijah, nogah in zadnjicah, razkosane zadnjične odprtine in prerezane vratove. V bližini so našli tudi morilno orožje – oster mesarski nož. Med preiskovanjem območja okrog treh najdenih trupel, so policisti naleteli na sporočilo, na katerem je bil napisan neznan naslov.

Izkazalo se je, da gre za domovanje dekleta Luisa Garavita. Zaslišali so jo in policiji je omenila svojega fanta, in dodala, da ga ni videla že več mesecev, vendar pa ima pri njej spravljenih še nekaj stvari, ki jih je spakirala v škatle in jih brez težav lahko odnesejo. V njih so preiskovalci med drugim odkrili fotografije mladih fantkov ter dnevnike, v katerih so bili podrobno opisani umori, ki jih je zagrešil. Poleg tega so odkrili tudi račune, pisane na naslov, na katerem naj bi imel prijavljeno stalno bivališče. Nemudoma so se odpravili tja, a je bilo stanovanje prazno. Preiskali so ga od stropa do tal, vendar niso našli ničesar, kar bi ga neposredno povezovalo z umori otrok.

Prijeli so ga, a niso vedeli, da gre za serijskega morilca

V naslednjih dneh so intenzivno preiskovali in nadzorovali tako okolico njegovega domnevnega domovanja, kot kraje, s katerih so množično izginjali otroci. Preiskovalci so namreč sumili, da se bo prej ali slej podal na lov za novimi žrtvami. Žal iskalna akcija ni obrodila sadov; o Garavitu, ki se je pogosto selil in je imel bogato zgodovino težav z zlorabljanjem alkohola ter psihičnimi boleznimi, ni bilo ne duha ne sluha. Vse do 22. aprila leta 1999 ...  

Približno teden dni po začetku iskalne akcije je policija v sosednjem mestu zaradi suma posilstva aretirala neznanega moškega. Brezdomec, ki je sedel na pločniku, je opazil, da mlademu fantu sledi neznan moški, ki ga je kmalu tudi dohitel. Začela sta se prerivati in ker je menil, da je situacija resna, se je odločil vmešati. S tem, ko je brezdomec poklical policijo, je fantku verjetno nevede rešil življenje. Policija je napadalca namreč aretirala zaradi suma poskusa posilstva in ga odpeljala v pripor. Ker so menili, da bi mladeniča verjetno umoril, če ne bi posredovali, so ga zaslišali tudi glede lokalnih umorov. A niso vedeli, da imajo v resnici pred seboj ravno najbolj okrutnega serijskega morilca tistega časa. Luis Garavito se je namreč predstavil pod drugačnim imenom, saj je bilo laganje o imenu in izvoru del njegove stalne kriminalne prakse.

Skorajda po nesreči so lokalni policisti torej aretirali 'Zver', ki so jo iskale oblasti po vsej državi. Po nekaj dneh podrobnejših preiskav je vendarle postalo jasno, da je priprta oseba prav Garavito, ki pa je ob soočenju z obtožbami posilstev in umorov vztrajno trdil, da je nedolžen in ni želel dati vzorca svoje DNK. Za kolumbijsko pravosodno ministrstvo samo njegovo priznanje tako ali tako ne bi bilo dovolj za sestavo obtožnice, potrebovali so trdne dokaze. Po vnovičnem pregledu poročil se je preiskovalcem porodila ideja, kako mu lahko dokažejo storjene zločine. Garavito je namreč imel redko bolezen oči, ki je prizadela samo moške določene starostne skupine. Nositi je moral očala, ki so bila posebej zasnovana za tovrstno edinstveno stanje. In ravno takšna očala so našli ob množičnem grobišču.

Izdala so ga očala

'Zver' je bila sicer znana po tem, da je za seboj puščala nemalo sledi: od praznih steklenic žganih pijač do spodnjic, včasih celo čevlje in seveda DNK na žrtvah. A brez odvzete DNK in potrditve, da ima posebno bolezen oči, Garavitu zločinov niso mogli dokazati. Zato so preiskovalci za vse zapornike v zavodu, kjer je bil priprt, odredili obvezni pregled oči. Tako je bil prisiljen v sodelovanje in ni niti sumil, da je v resnici pomemben samo njegov rezultat. Ko je iz svoje celice odšel na pregled, so vanjo vstopili forenziki in vzeli vzorce njegove DNK z vzglavnika in bivalnega prostora. DNK, ki so jo našli pri žrtvah, se je ujemala z DNK, najdeno v Garavitovi celici. Prav tako je pregled oči potrdil, da očala, najdena na kraju zločina, ustrezajo njegovi specifični bolezni.

Takoj zatem so ga kolumbijske oblasti ponovno soočile z obtožbami in tokrat predložile tudi vse dokaze. Garavitu ni preostalo drugega, kot da se preda. Priznal je, da je zlorabil 147 mladih fantov, jih umoril, njihove posmrtne ostanke pa zakopal v neoznačene grobove. Za policijo je v priporu celo narisal zemljevid grobišč, da bi ti vedeli, kje iskati žrtve in glede na njegove skice je umoril še veliko več otrok – po nekaterih navedbah celo med 300 in 400. V uradno vloženi obtožnici so mu oblasti na koncu očitale 172 umorov fantkov po vseh Kolumbiji, dokazali so mu jih lahko 138. Lokalni mediji so ga opisali kot »najhujšega serijskega morilca na svetu«, čeprav ta nečastni naziv uradno po Guinessovi knjigi rekordov še vedno pripada še enemu Kolumbijcu, Pedru Alonsu Lópezu, imenovanemu tudi 'Pošast iz Andov', o katerem smo že pisali. Kljub temu pa bi glede na domnevno resnično število žrtev Garavito na vrhu seznama lahko zamenjal svojega sodržavljana – če bo preiskovalcem kdaj uspelo dokazati, da jih je resnično zagrešil.

Bo čez dve leti že na prostosti?

Garavito je bil torej spoznan za krivega mučenja, posilstva in umora 138 otrok, za vsakega so mu dosodili nekaj manj kot 14 let zaporne kazni, kar skupaj nanese 1.853 let in devet mesecev za rešetkami. Toda najvišja možna zaporna kazen v Kolumbiji je 40 let in ker je sodeloval pri preiskavi ter pomagal najti večino trupel otrok, so mu kazen znižali na vsega 22 let bivanja za rešetkami maksimalno zastraženega kolumbijskega zapora na neznani lokaciji, kjer je zaradi strahu za lastno življenje ločen od sojetnikov. Kolumbijski zakoni sicer navajajo, da morajo posamezniki, ki storijo hujša kazniva dejanja zoper otroke, za rešetkami preživeti vsaj 60 let. A glede na to, da je Luis Garavito vzoren zapornik, ki kaže znake spremembe, bo najverjetneje na prostost lahko odkorakal že leta 2021.

To je pri ljudeh po državi naletelo na ostre kritike. Številni so prepričani, da niti 40 let zaporne kazni ni dovolj za zločinca, kakršen je Garavito – kaj šele pičlih 22. Nekateri so prepričani, da bi moral v zaporu preživeti vse življenje, drugi menijo, da bi bila zanj pravična le smrtna kazen – a kolumbijski pravni sistem ne omogoča nobene izmed teh dveh možnosti. Leta 2011 je skupina politikov zato začela s sestavo predloga spremembe zakonodaje, ki bi sodiščem dovoljevala, da ljudem, obsojenim hujše zlorabe ali umora otrok, izrečejo dosmrtno zaporno kazen.  Televizijski voditelj in novinar Guillermo Preto La Rotta, v kolumbijskih medijih znan tudi kot Pirry, je leta 2006 opravil intervju z Garavitom v njegovi zaporniški celici. Kot je povedal, je ta med pogovorom poskušal minimalizirati svoja dejanja in je izrazil namero, da bo začel s politično kariero ter pomagal zlorabljenim otrokom – torej ravno tem, ki jih je še pred dobrima dvema desetletjema veselo posiljeval in pobijal.