Na novoletno jutro je pokončal celo družino

Medtem ko večina serijskih morilcev začne moriti zaradi (spolnega) nasilja, razuzdanega življenja ali prisotnosti alkohola v družini, so Petra Manuela nasilnega očitno naredile številne selitve, ki jih je bil deležen kot otrok. Travmatična izkušnja vrnitve iz Združenih držav Amerike na Škotsko naj bi bila kriva, da je še pred dopolnjenim desetim letom starosti začel ustrahovati lokalno prebivalstvo in vlamljati v hiše, njegovi nasilni nagoni pa so se z leti (in s časom, preživetim po zaporih) stopnjevali do te mere, da je postal najokrutnejši serijski morilec v zgodovini Škotske.

Že v zgodnjem otroštvu je bil rezident prevzgojnih domov

Peter Thomas Anthony Manuel se je rodil 13. marca leta 1927 škotskima priseljencema v New York Cityju. Kmalu po njegovem rojstvu se je družina preselila v Detroit, nato pa so se leta 1932 vrnili na rodno Škotsko v mesto Birkenshaw v Lanarkshiru. Za Petra so bile te selitve precej travmatične, pika na i pa je bil vstop v osnovno šolo, kjer so ga vsi zmerjali s prišlekom, ki ima nenavaden naglas. Posledično je nesamozavestni Peter postal šolski izobčenec in ker ni našel primernejšega načina, da bi se dokazal pred vrstniki, je začel krasti po domovih v okolici šole. Pri desetih je bil pri lokalni policiji tako že znan kot tatič in vlomilec.

Škoda, saj je bil zelo brihten otrok, ki bi si brez težav zagotovil mesto v gimnaziji. Če le ne bi tako zgodaj začel riniti v vse večje težave. Ko oblasti niso več mogle tolerirati njegovih vse pogostejših in vse bolj drznih tatinskih podvigov, so ga obsodili vloma v devet hiš in ga poslali v prevzgojni dom, iz katerega pa je, problematičen kot je bil, kmalu pobegnil. Ko so ga izsledili, so ga poslali v drugi prevzgojni dom, a je tudi iz tega večkrat pobegnil. Pri 14 letih je med enim izmed svojih pobegov začel kazati zgodnje znake 'zveri iz Birkenshawa', kakršna je pozneje postal. V policijskem poročilu je bilo zapisano, da ga je »policija ujela med vlomom v eno izmed hiš v neposredni bližini šole, ki jo je obiskoval, iz katere je želel odtujiti žensko torbico. Lastnica ga je videla, kako je prišel iz njene spalnice s sekiro v roki in je od šoka doživela živčni zlom.«

Manj kot leto dni pozneje je bil Peter obtožen treh vlomov in kraj ter ene zlonamerne telesne poškodbe: ko je kradel v eni izmed hiš, je v spalnici naletel na žensko, ki je mirno spala v svoji postelji. Ker se je bal, da se bo zbudila v napačnem trenutku, je s palico večkrat udaril po njej in ji povzročil pretres možganov ter številne notranje krvavitve. Pri 15 letih je bil obtožen nesramnega napada na ženo enega izmed uslužbencev na šoli. S palico naj bi jo udaril po glavi, jo zvlekel v gozd, z nje strgal oblačila in jo poskušal posiliti. Pri tem naj bi jo tako hudo ranil, da so ji v bolnišnici 'podarili' osem šivov. A Petra so naj koncu leta 1943 obsodili zgolj nasilnega ropa, saj za posilstvo ni bilo dovolj dokazov. Ponovno so ga poslali v prevzgojni dom, toda tokrat v Borstal v Anglijo, kjer je ostal do leta 1945. Tudi tam je večkrat pobegnil, zato se ga je v tamkajšnjih policijskih poročilih prijel vzdevek 'spolzka stranka'. Pri 18 letih se je vrnil v Birkenshaw na Škotskem, da bi živel s starši.

Pri 18 je posilil več kot ducat žensk

V naslednjih mesecih je nadaljeval z vlamljanjem v hiše, zagrešil več spolnih napadov ter posilil več kot ducat žensk, in ker je bil sedaj že polnoleten, ga je sodišče marca leta 1946 obsodilo na leto dni zaporne kazni zaradi vlomov ter dodatnih osem let zaradi posilstev, ki jih je zagrešil medtem, ko je bil še na pogojni kazni. Iz psihiatričnih poročil tistega časa je mogoče razbrati, da je Peter vso krivdo takrat valil na policijo, za katero je menil, da je priredila dokaze, da bi bil obsojen. Prepričan je bil, da mu podtikajo zločine in se tudi pri prihodnjih obtožbah večkrat skliceval na te trditve. Preiskovalec, ki ga je poslal za zapahe, se je pisal Muncie  – in Manuel tega nikoli ni pozabil.

Sodna poročila razkrivajo, da je Manuel medtem, ko je bil v zaporu, policistu McKenzieju na policijsko postajo Lanarkshire poslal pismo, v katerem je zagrozil: »Prisežem, da bo plačal. Naslednjič, ko ga vidite, ga spomnite, da ima ženo in otroke. Razumel bo moj namig.« Ker na postaji ni bilo nobenega policista s priimkom McKenzie, so preiskovalci predvidevali, da je bilo sporočilo namenjeno prav Muncieju. A to še ni bilo vse: dolga leta mu je pošiljal tudi božične in rojstnodnevne čestitke, da bi ga opominjal nase in bi bil prepričan, da ga ni pozabil.

Oktobra leta 1952 je Peter Manuel končno odkorakal na prostost. Glede na poročila v sodnih spisih o njegovem zasebnem življenju v tistem času se zdi, da ga je zapor končno spravil k pameti. Začel je delati za britanske železnice in poskušal zaživeti pošteno življenje. Ki pa je trajalo vsega dve leti in pol, dokler delodajalci niso odkrili njegove kriminalne preteklosti in ga nemudoma odpustili. Razočaran Peter se je vrnil živet k staršema in da ne bi začel ponovno misliti na vlamljanje v hiše, mu je oče nemudoma priskrbel službo v podjetju, ki je Škotsko oskrbovalo s plinom, in v katerem je delal tudi sam. A očetova prizadevanja so bila zaman. Peter je bil sicer znan kot marljiv delavec, a kaj, ko ni znal brzdati svojih nasilnih nagonov.

Posilstvo, vlomi, zapor ... in morilski pohod!

Leta 1955 je bil obtožen, da je na poti z zabave sledil 29-letni Mary McLauchlan, jo na polovici poti napadel, jo zvlekel na polje in posilil. Policija ga je priprla, a ko je prišlo do sojenja na sodišču Airdrie Sheriff, je Peter pripravil tako dober zagovor in ga podprl s številnimi dokazi, da ga je moralo sodišče oprosititi vseh obtožb. Imeli so namreč samo Maryjino pričanje. Po njenih besedah naj bi ji grozil, da ji bo odsekal glavo. Glede na njeno izpoved naj bi Manuel užival v njenem strahu in jo na polju zadrževal kakšno uro ter ji do potankosti razlagal, kako jo bo umoril, medtem ko jo je otipaval in poljubljal. Do spolnega odnosa torej ni prišlo, s tem pa ni bilo razloga za zaporno kazen. Peter jo je tako odnesel samo z opominom. A ta je veljal samo do oktobra istega leta, ko je bil obtožen in obsojen večjega števila vlomov in tatvin. Po štirih letih na svobodi je tako ponovno moral za zapahe, kjer pa je ostal samo mesec dni.

A očitno se je v tem obdobju Petru Manuelu za zidovi zapora zgodilo nekaj, kar je poskrbelo, da je na prostost prišel kot 'Zver iz Birkenshawa'. Po dobrem mesecu dni proslavljanja svobode je 2. januarja leta 1956 se je takrat 17-letna Anne Kneilands odpravila k prijateljici, pri kateri naj bi se dobili s fanti in se odpravili na ples. A fant, s katerim naj bi šla na zabavo, je imel mačka od žura preteklega dne in se ni pojavil ob dogovorjeni uri, zato se je razočarano dekle namesto na ples odpravilo proti domu. Peter naj bi jo zasledoval, jo v East Kilbridgeu napadel, zvlekel na igrišče za golf, jo brutalno posilil, nato pa do smrti pretepel z železno palico.

Strokovnjaki so pozneje menili, da je umor posilstvu verjetno začel dodajati zato, ker ni hotel tvegati, da bi žrtve pustil žive. Zavedal se je, da lahko spregovorijo in ga ponovno pošljejo za rešetke. Truplo uboge Anne so našli šele čez nekaj dni, še dodatni dve leti pa so potrebovali, da so Petra privedli pred sodišče. Čeprav je bil prvotno eden izmed osumljencev, četudi je bil znan kot spolni napadalec, ki je v domačem okolju postavljal cevi in omrežne napeljave za plin in čeprav je 4. januarja na delo prišel s praskami na obrazu ter zmečkanimi in strganimi oblačili, Lanarkshireska policija ni imela dovolj dokazov, da bi vložila obtožnico proti njemu. Njegov oče mu je zagotovil lažen, a trden alibi – in s tem je bila zgodba – vsaj začasno – končana, Peter pa je lahko nadaljeval z morilskim pohodom.

V drugo je 'pospravil' kar tri

Ponovno je moril šele devet mesecev pozneje, a si je takrat dal duška in pokončal kar tri žrtve. 17. septembra leta 1956 je vlomil v domovanje 45-letne Marion Watt, njene 16-letne hčerke Vivienne in 41-letne sestre Margaret Brown v High Burnsideu ter vse pokončal s strelnim orožjem. Soprog nesrečne Marion, William Watt, je bil v tistem času na vikend ribolovu s prijatelji v Ardrishaigu. Čeprav je Peter v tistem času vlomil v več hiš v okolici in so ga policisti dejansko sumili napada, so ob vrnitvi z dopusta aretirali gospoda Watta in ga obtožili umora lastne družine. Ponoči naj bi se domnevno pripeljal domov in pokončal družino, zabrisal sledi ter se še pred jutrom vrnil k prijateljem ter si tako zagotovil trden alibi.

Glede na to, da je bil znan po tem, da je imel v zakonu številne afere, je imel popoln motiv za okrutno dejanje. A še bolj kot to sta ga bremenili dve priči, ki naj bi ga tiste noči videli na poti med dopustom in domom. Prvi je bil voznik trajekta, ki je trdil, da je Williama ponoči videl prečkati morje v obe smeri (čeprav to ni bila najkrajša pot do doma), drugi pa je bil motorist, ki je trdil, da ga je srečal na poti. Obe priči sta ga tudi pravilno identificirali in tako je bila policija prepričana, da je kriv.  Več kot dva meseca je preživel v priporu Barlinnie, a so ga morali na koncu zaradi pomanjkanja dokazov vendarle izpustiti, saj ne bi mogli proti njemu sestaviti dovolj trdne obtožnice.

Voznik trajekta se namreč ni mogel spomniti znamke in vrsta vozila, s katerim naj bi potoval gospod Watt, v njegovem avtomobilu ni manjkalo gorivo in na nobeni bencinski črpalki se niso mogli spomniti, da bi ga videli dotočiti gorivo. Tudi motorist se ga je spomnil le bežno, na identifikaciji pa naj bi ga prepoznal po načinu, kako je držal cigareto. Prav tako preiskovalcem ni uspelo najti morilnega orožja in Williamovih krvavih oblačil, pa čeprav so preiskali celotno območje v bližini hotela, kjer je bil nastanjen. Pravi storilec je vse našteto namreč odvgel v vodo nedaleč stran od kraja zločina. Pravzaprav je Williamu na svobodo pomagal priti kar Manuel, ki je njegovemu odvetniku napisal več pisem, v katerih je trdil, da je kolega zapornik priznal krivdo za kaznivo dejanje in zapisal podrobnosti, ki jih je lahko poznal samo morilec. Medtem se je Manuel dejansko znašel v istem zaporu, ko so ga ponovno obsodili zaradi vloma. A ko so ga novembra leta 1957 izpustili na prostost je bil ponovno pripravljen na ubijanje.

Je moril tudi v Angliji?

Takoj naslednji mesec se je Peter odpravil iskat delo v angleški Newcastle in prav tam naj bi 8. decembra leta 1957 umoril taksista Sydneyja Dunna, ki so ga kmalu zatem našli mrtvega v močvirju Northumberland s strelnimi raninami in prerezanim vratom. A medtem se je Manuel že vrnil v Lanarkshire in tega umora nikoli ni priznal, niti mu zanj niso sodili. Čeprav je res, da je imel dva dni pred umorom razgovor za službo v Newcastlu, bi se lahko takoj zatem vrnil domov. Za ne preveč verodostojni sta se izkazali tudi priči, ki sta ga sicer pravilno identificirali, nato pa trdili, da je imel storilec irski naglas, ne škotskega. A Manuela so kljub temu 17 dni po njegovi usmrtitvi spoznali za krivega tega umora, saj so v vozilu preminulega taksista našli gumb, ki je padel z ene izmed njegovih jaken. Kljub temu nikoli ni bilo povsem gotovo, da je policija našla in obtožila pravega človeka.

Ni pa nikakršnega dvoma o Petrovi krivdi pri naslednjem umoru. 17-letna Isabelle Cooke se je 28. decembra leta 1957 odpravila s svojega doma v Mount Vernonu proti gimnaziji, kjer se je odvijal novoletni ples. Na poti bi se morala srečati s fantom, ki bi jo pospremil na zabavo, a jo je ta čakal zaman. Manuel ji je namreč sledil od doma, jo kmalu zatem napadel, posilil in zadavil, njeno truplo pa zakopal na bližnjem polju. Čeprav so oblasti sprožile obsežno iskalno akcijo, policiji ni uspelo najti njenega trupla.

Ko jih je umoril, se je preselil k njim

Potem je v zgodnjih jutranjih urah novega leta Manuel udaril še zadnjič. Vlomil je v hišo družine Smart in s streli pokončal 45-letnega Petra, njegovo tri leta mlajšo soprogo Doris in njunega 10-letnega sinčka Michaela, metem, ko so mirno spali po proslavljanju novega leta. A na poznejše presenečenje mnogih se Petru tokrat ni mudilo s kraja zločina. Kar pet dni naj bi ostal v hiši Smartovih in se pretvarjal, da je tam doma. Kuhal in jedel naj bi v njihovi kuhinji ter skrbel celo za njihovega mačka in mu dajal hrano. Vse to vedoč, da zgoraj v spalnici ležijo tri trupla. Usodno napako naj bi naredil peti dan, ko je iz denarnice umorjenega gospoda Smarta vzel sedem povsem novih papirnatih bankovcev za pet funtov, se usedel v njihov družinski avtomobil in odpeljal do bližnjega puba.

Na poti je celo ponudil prevoz nič hudega slutečemu policistu, ki je, kot mu je povedal med kratko vožnjo, preiskoval izginotje Isabelle Cooke. Še več, Peter naj bi preiskovalcu celo namignil, da pogrešane ne išče na pravem mestu. Videti je bilo, da je začel postajati vse bolj drzen. Natakar v enem izmed pubov v Glasgowu je postal pozoren, ko je sumljiva stranka uporabila nove bankovce za plačilo pijače – to je bilo v tistem času namreč sila nenavadno. Policija je sledila serijskim številkam novih bankovcev in, glej ga zlomka, na silvestrovo jih je v banki naročil in dvignil Peter Smart.  6. januarja so tako oditeli do njihove hiše, kjer pa so jih pričakala samo še prestreljena trupla.

Odločil se je, da se bo branil sam

Čeprav je dotlej kar nekaj preiskovalcev sumilo, da bi za okrutnimi umori lahko stal prav Peter Manuel, pa mu zločinov niso mogli dokazati – vse dokler ni uporabil povsem novih bankovcev pokojnega Petra Smarta. 14. januarja so tako policisti potrkali na vrata družine Manuel v Birkenshawu z nalogom za aretacijo in ga bremenili umora družine Smart ter vloma v domovanje družine McMunn, ki naj bi se zgodil 4. januarja. Ob prihodu policistov je Peter spal, a ga je glasno govorjenje zbudilo in ko je prišel do vrat ter videl, da policisti očetu naštevajo razloge za pripor, je postal verbalno nasilen. »Ničesar niste našli proti meni. Ne morete me kar odpeljati,« naj bi se drl. Že nekaj minut pozneje se je v spremstvu policije mirno odpravil do policijske postaje in do večerja je bil uradno obtožen umora družine Smart ter vloma v hišo družine McMunn.

Manuel se je sprva branil, da je nedolžen. A policija je kmalu našla vzvod, kako ga prisiliti k priznanju: priprli so tudi njegovega očeta in ga obtožili sodelovanja. To je serijskemu morilcu dokončno razvezalo jezik: priznal je osem umorov – nikoli ni prevzel odgovornosti za umor taksista. Naslednji dan je policiste odpeljal na polje, kjer je zakopal truplo Isabelle Cook. Ko so prispeli, naj bi enemu izmed policistov dejal: »Tukaj nekje sem jo zakopal. V bistvu mislim, da celo stojite na njej!« Petru so sodili na višjem sodišču v Glasgowu. Na veliko presenečenje in začudenje mnogih je odpustil svoje odvetnike ter se odločil braniti povsem sam. Po besedah sodnika Lorda Camerona se je kot nedolžen branil z »izjemno spetnostjo«, a to vseeno ni bilo dovolj, da bi ubežal kazni.

Poskušal je dokazati, da se je v primeru Smartovih oče Peter odpravil na morilski pohod in zagrešil vse umore, ki mu jih očitajo, na koncu pa si je sodil sam. Njemu naj bi kot družinskemu prijatelju že veliko prej zaupal ključe domovanja in ga povabil, da kadar koli prenoči pri njih. Ko je videl, da mu porota ne verjame, je začel igrati na karto neprištevnosti. Prepričan je bil, da bo igranje norosti ključnega pomena pri njegovi osvoboditvi, zato je začel navidez nekontrolirano trzati, se nagibati sem ter tja in zmedeno gledati okoli sebe. Uprizoril je celo predstavo medtem, ko je poskušal dokazati, da je nor, a mu tudi to ni ravno uspevalo.

Psihopat, ki je končal na vislicah

Sodnik je zanj vseeno odredil specialistični pregled in Peter je zdravnikom povedal, da mu je kot otroku v glavo priletel delec bombe, ki je eksplodirala v njegovi neposredni bližini, pozneje pa naj bi ga v številnih nesrečah pri delu večkrat stresla elektrika. Vse to naj bi privedlo do lukenj v spominu in hudih psihičnih težav. Toda zdravniki niso našli nikakršnih sledi epilepsije, niti kakršne koli stare poškodbe glave ali neobičajnega nevrološkega stanja. So pa bili prepričani, da je Peter Manuel psihopat. Že leta 1951 je dr. G. E. Swinney zaključil: »Gospod Manuel je agresivni psihopat. Morda bi bilo mogoče na začetku njegovega prvega prestajanja zaporne kaznu z njim še opraviti kakšno konstruktivno delo, sedaj pa je to povsem nemogoče.« V poznejših poročilih je bilo znanstveno potrjeno, da je psihopat in da so imeli »številni zločini, ki jih je zagrešil, nenormalne vidike«, a več zdravstvenih in psihiatričnih pregledov je potrdilo, da je pri zdravi pameti in sposoben za sojenje, zato ni bilo razloga za drugačno obravnavo.

Kljub impresivnim predstavam, ki jih je Peter Manuel uprizoril tekom sojenja, je porota na koncu  potrebovala samo tri ure razprave, da ga je spoznala za krivega sedmih umorov – primer umora Anne Kneilands so zaradi pomanjkanja dokazov ovrgli. Maja leta 1958 ga je tako višje sodišče v Glasgowu obsodilo na smrt. Manuel se je na odločitev sodišča pritožil, a je bila njegova pritožba mesec dni pozneje zavrnjena in tako so ga 11. julija leta 1958 v zaporu Barlinnie obesili. Njegove zadnje besede naj bi bile »Dajte radio na glas in odšel bom čisto potiho.« Umrl je ob 8:05 zjutraj. Čeprav je bil obsojen sedmih umorov, so številni prepričani, da jih ima na vesti vsaj 15. A ne glede na to, je jasno eno: v 30-letnem življenju je ta sadistični morilec konstantno travmatiziral svojo lokalno skupnost in ubil skoraj tretjino vseh ljudi, ki so bili na Škotskem umorjeni v obdobju med letoma 1956 in 1958.