Sadist, morilec, pisatelj, zapeljevalec žensk in resocializirani kriminalec; vse to je bil Jack Unterweger, Avstrijec, ki je moril prostitutke doma in v tujini. Prvič je bil umora obsojen leta 1974, a je bil leta 1990 izpuščen na prostost kot šolski primer spreobrnitve. Postal je novinar in prava zvezda avstrijskih medijev, a čez nekaj mesecev je začel ponovno moriti. Potem, ko je bil obsojen za še devet nadaljnjih umorov, se je še iste noči obesil v svoji zaporniški celici. A zakaj je tudi 25 let po samomoru še vedno velika pop zvezda med avstijskimi kriminalci?

V zaporu že pred rojstvom

Johann 'Jack' Unterweger se je rodil 16. avgusta leta 1950 v Judenburgu na avstrijskem Štajerskem, kot nezakonski otrok dunajske natakarice Theresie Unterweger in neznanega ameriškega vojaka, ki je na evropskih tleh delal kot pripadnik okupacijskih sil. Takrat še najstnica Theresia naj bi šarmantnega Američana spoznala med obiskom Trsta, Johann pa naj bi bil rezultat njunega bežnega razmerja. Ni jasno, ali je tujec sploh vedel, da je mladenka v veselem pričakovanju. Nekateri viri navajajo, da se je Theresia poleg gostinstva ukvarjala tudi s prostitucijo; to je trdil tudi njen lastni sin, saj ga po njegovem prepričanju ne bi bilo na svetu, če mati ne bi skočila med rjuhe z vsakim, ki jo je v to nagovoril z nekaj denarja.

Ne glede na to, ali to drži ali ne, je jasno, da gospodična Unterweger ni bila ravno vzorno dekle. Celo med nosečnostjo naj bi bila obsojena goljufije in je morala nekaj mesecev preživeti v zaporu. Izpustili naj bi jo le nekaj tednov pred rokom poroda in odšla je k prijateljici v Gradec ter tam rodila zdravega fantka. Toda mali Johann še ni dopolnil treh let, ko je morala mati ponovno v zapor, fantka pa je center za socialno delo poslal živet k dedku na avstrijsko Koroško. Žal pa tudi tam življenjske razmere zanj niti približno niso bile primerne: dedek se je po ločitvi od babice ponovno poročil, vnuka je konstantno pretepal, skorajda ves čas je bil pijan in se potepal po vasi. Tako ne čudi, da je mali Johann že pri petih letih redno užival domačo slivovico. Dedek ga je večkrat vzel s seboj na roparski pohod, na katerem sta kradla živino.

Leta 1966 so fanta zalotili pri kraji v lokalni trgovini v St. Veitu in ga za tri dni strpali v zapor. Zatem so ga za leto dni poslali v zvezni prevzgojni dom v Kaiserebersdorfu. Ko so ga izpustili, se je preživljal z občasnimi priložnostnimi deli. Med drugim je delal kot natakar, pa kot zvodnik in bil zaradi različnih tatvin ter nasilja nad ženskami več v zaporu kot na prostosti. Med letoma 1966 in 1975 je bil obsojen kar 16-krat, večinoma zaradi spolnih napadov. Leta 1973 naj bi v Salzburgu zvezal, pretepel in s kovinsko palico posilil mlado lokalno prostitutko in jo živo vrgel v jezero Salzachsee. Alibi mu je takrat zagotovilo tedanje dekle, a je leta pozneje, ko je Unterweger že sedel, priznalo, da je bil lažen.

Od zapornika do svobodnega umetnika

11. decembra leta 1974 je v nemškem mestu Herborn, kamor se je odpravil, da bi obiskal svoje takratno dekle Barbaro Scholz, Johann zagrešil svoj prvi umor. Med sprehodom po mestu sta srečala sosedo, takrat 18-letno Margret Schäfer. Barbara je fantu namignila, da se ukvarja s prostitucijo in odločila sta se, da jo oropata. Strpala sta jo v avto in ji pobrala vse dragocenosti. Nato so se skupaj odpeljali do gozda; Barbara je počakala v avtu, medtem ko je Jack Margret odgnal v gozd, jo tam posilil ter zadavil z njenim nedrčkom in jo pustil golo ležati v grmovju. Dobro leto dni pozneje so ga oblasti uspele povezati z grozljivim dejanjem in ga aretirale. Na sodišču je povedal, da je v Margret videl svojo mater, kar ga je močno ujezilo, saj ji je močno zameril, da ga je zapustila. Zato jo je najprej tolkel, kolikor je mogel, nato pa jo je zadavil z njenim nedrčkom. Vse skupaj naj bi podprle še velike količine alkohola in drog. A sodišče tega ni videlo kot morebitno olajševalno okoliščno, zato je bil Johann 31. maja leta 1976 obsojen na doživljenjsko zaporno kazen. Še isti dan so ga odpeljali v zapor Stein v Spodnji Avstriji.

Med prestajanjem kazni se je Unterweger začel intenzivno izobraževati, saj ni imel končane niti srednje šole. Začel je veliko brati in pozneje tudi pisati; najprej kratke zgodbe in pesmi, nato pa  dramska dela in romane. V zaporu je ustanovil tudi lastno založbo in izdajal literarno revijo Wortbrücke. Kmalu se je razvil v visoko spoštovanega 'zaporniškega poeta', katerega talent ni ostal neopažen niti v zunanjem svetu. V njegovi celici so visele drage slike, po tleh je imel perzijske preproge in dnevno je dobival na desetine ljubezenskih pisem žensk, ki so bile močno očarane nad njim. Spisal je celo avtobiografski roman, v katerem je opisal svoje bedno otroštvo in padec v roke kriminala in si s tem pridobil še več posluha in občudovanja eminentnih kulturnikov ter pomembnih politikov.

Ti so leta 1985 začeli kampanjo za pomilostitev in izpustitev Unterwegerja iz zapora ter začeli podpisovati celo peticijo zanj. Trdili so, da gre za šolski primer uspešne zaporniške rehabilitacije in živ dokaz, da zapor lahko dejansko spremeni človeka, ne glede na to, kaj je v življenju zagrešil.Takratni avstrijski predsednik Rudolf Kirchschläger je peticijo zavrnil, saj naj bi sodniška določila velevala, da mora doživljenjsko obsojeni posameznik v kaznilnici preživeti vsaj 15 let. Pisatelji, umetniki, novinarji in nekateri politiki (večinoma socialisti) so se še naprej močno zavzemali za njegovo pomilostitev; med njimi tudi pisatelja in nobelovca Elfriede Jelinek in Günter Grass, pa novinar in publicist Peter Huemer in urednik revije Manuskripte Alfred Kolleritsch. Njihova prizadevanja so obodila sadove: 23. maja leta 1990 je Johann 'Jack' Unterweger po 15 letih in štirih mesecih za zapahi vendarle odkorakal na prostost.

Morilsko slo je uspel brzdati zgolj 4 mesece

Visoka družba ga je sprejela z odprtimi rokami: odkrito so mu dvorili in mu jedli z roke, njegovo avtobiografijo so začeli celo učiti v šolah. Jack se je preselil na Dunaj, kjer so ponudbe za delo kar deževale, saj so ga vsi želeli v svoji ekipi. Postal je novinar, poleg tega je pisal predstave in romane, njegove zgodbe za otroke so pripovedovali na radijskih postajah. Dobil je celo priložnost voditi lastno televizijsko oddajo, v kateri je bilo govora o rehabilitaciji kriminalcev. Prav tako je delal kot novinar javne avstrijske televizije, kjer je poročal celo o ozadjih umorov, za katere je bil pozneje obsojen. Organiziral je bralne večere v Avstriji in tujini, bil je dobrodošel gost vseh pomembnih zabav, na katerih so ga množično obkrožale ženske. Unterweger se je rad zbliževal zlasti s starejšimi ženskami, v katerih je iskal mater, od katere je imel zgolj devet fotografij. »V trenutku, ko se dojel, da določena dama ni moja mati, je pri meni takoj prišlo do odpora in odnos je bil obsojen na neuspeh,« je povedal v enem izmed intervjujev, ko se je drugič znašel v priporu.

»Prav neverjetno je bilo, kako so se ženske lepile nanj,« se je pozneje spominjala njegova nekdanja novinarska kolegica Margit Haas. »Že ob najinem prvem srečanju v enem izmed barov je v nekaj minutah na mizo dobil več listkov s telefonskimi številkami. Še posebej so nanj padale dame iz višjih slojev družbe, ki so želele pobegniti iz svojih bledih zakonov in skočiti med rjuhe s pravim morilcem,« je opisovala. V svojih 673 dneh na prostosti Jack ni iz rok izpustil nobene priložnosti za nova doživetja: po Dunaju se je vozil v Mustangu z znamenito registrsko oznako W-JACK 1, poziral je za naslovnice revije v slogu krokodila Dandyja v snežno beli moški obleki s krvavo rdečo rožo v prsnem žepu. Na prsi si je dal vtetovirati goreči plamen, na levo nadlakt pa napis 'Make Love Not War', ki je sijal iz glave mlade ženske z dolgimi temnimi lasmi, ki je bila na las podobno njegovi prvi žrtvi Margret Schäfer. Okrog vratu mu je visela ogrlica z obeskom levje glave.

Septembra leta 1990 so praški policisti v gozdu ob glavnem mestu našli truplo nekaj dni pogrešane češke prostitutke Blanke Bokove, ki je bila zadavljena z lastnim spodnjim perilom. Čeprav se je Unterwager v času njenega umora mudil v Pragi, kjer naj bi za eno izmed revij, za katere je pisal, raziskoval prostitucijsko sceno, takrat nihče niti za hip ni pomislil, da bi lahko moril prav on. V očeh ljudi je bil spreobrnjeni zapornik, ki ni bil zmožen ponovno moriti. Že naslednji mesec se 39-letna prostitutka Brunhilde Masser nenadoma ni več pojavljala na njenem običajnem 'delovnem mestu' v Gradcu. Tri mesece pozneje so njeno truplo našli v gozdu, bila je gola in zadavljena.

Moril je tudi onstran Atlantika

Kmalu za njo je izginilo še šest prostitutk: decembra se je v bližini Bregenza izgubila vsaka sled za 31-letno Heidi Hammerer, spomladi leta 1991 so bile na Dunaju in v Gradcu umorjene in v bližnji gozd odvržene še 35-letna Elfriede Schrempf, 23-letna Silvia Zagler, 25-letna Sabine Moitzi, prav tako 25-letna Karin Sladky-Eroglu in 32-letna Regina Prem. Prostitutke so izginjale kot po tekočem traku in avstrijski policiji je kmalu postalo jasno, da je na delu serijski morilec. Storilec se je dejanja namreč vedno lotil na enak način: žrtev je zvabil na odročen kraj, jo tam slekel, med spolnimi igricami zvezal in jo nato zadavil z njenim spodnjim perilom. Pri tem je vedno uporabil enak, kavbojski vozel, gola trupla pa skril v gozdu.

Nato pa je nekdanji član policijskih vrst opazil številne podobnosti aktualnih umorov s tistim iz leta 1976. O tem je povedal svojim še aktivnim kolegom, ki so v Jacku po nekaj urah brskanja po arhivu hitro prepoznali potencialnega osumljenca, a ker proti njemu niso imeli enega samcatega dokaza, so ga lahko samo prikrito nadzorovali in zdelo se je, da ni ničesar, kar bi ga povezovalo z umori. Leta 1991 so Unterwegerja pri eni izmed avstrijskih revij najeli za pisanje o soočanju s kriminalom v kalifornijskem Los Angelesu in razlikah med ameriškim ter evropskim odnosom do prostitucije. V ta namen so ga za tri tedne poslali v to ameriško mesto, kjer se je srečal z lokalno policijo in preiskovalci kriminalnih dejanj; ti so ga celo peljali v tako imenovane rdeče četrti mesta, torej tja, kjer je bilo največ prostitucije. V naslednjih dneh je neznani storilec pretepel, zvezal spolno napadel in na koncu z lastnimi nedrčki zadavil tri losangeleške prostitutke: Shannon Exley, Irene Rodriguez in Peggy Booth.

John Leake, politolog iz Teksasa, ki se je leta 2000 zaradi študijskih razlogov preselil na Dunaj, je v enem izmed svojih romanov natančno preučil profil in primer Jacka Unterwegerja. Štiri leta in pol je avtor prebiral vse policijske in sodne evidence, ki so bile na voljo v povezavi s specifičnimi umori prostitutk, se pogovarjal s preiskovalci in psihologi, ki so skrbeli zanj in se pogovarjal s številnimi pričami, znanci in ženskami, ki so bile tesno povezane z Unterwegerjem. V svoji knjigi je zapisal, da se je Jack zabaval ob tem, ko se je »s policijo igral mačko in miš, čutil je, da je boljši od oblasti, užival je v tem, da je moril pred njihovimi očmi«. Mislil je, da mu nikoli ne bodo prišli na sled. A preiskovalci so v naslednjih tednih našli dovolj povezav med umori in Unterwegerjem, da so ga poklicali na zaslišanje, na katerih je podal alibije za čase vseh umorov, ki pa jih ni bilo mogoče preveriti. 13. februarja leta 1992 je deželno sodišče v Gradcu vendarle izdalo nalog za aretacijo. A ko so policisti vstopili v njegovo stanovanje, jim je Jack pobegnil.

Po dveh letih se je vrnil za rešetke

Njegov pobeg je v Avstriji sprožil medijsko sovraštvo brez primere, ki je grozilo, da bo preraslo v obsežen napad na celotno literarno sceno. Prav ta je namreč najbolj pripomogla k temu, da so ga leta 1990 izpustili na prostost. Jack se je skupaj s takratnim dekletom, 18-letno Bianco Mrak, najprej zatekel v Švico. Nato sta se pretihotapila v Francijo in od tam poletela v Miami na Florido, od koder je Unterweger klical v več avstrijskih medijskih hiš in jih poskušal prepričati o svoji nedolžnosti, medtem ko je začela njegova punca delati kot striptizeta, da bi ju preživljala v novi deželi. In prav njegova obsedenost s tem, kako je videti v očeh javnosti, ga je stala svobode. FBI je namreč hitro ugotovil, da s punco bivata v hotelu Cecil in eden izmed agentov ga je kontaktiral ter se predstavil kot novinar revije Success ter mu ponudil 10 tisoč dolarjev za razkritje svoje plati zgodbe. Unterweger je zagrizel v vabo in 27. februarja leta 1992 res vstopil v lokal, v katerem sta bila dogovorjena z novinarjem – a tam ga je pričakala vojska do zob oboroženih policistov in njegov beg je bil končan.

27. maja leta 1992 so ga ameriške oblasti izročile Avstriji, kjer so ga nemudoma strpali v pripor in obtožili 11 umorov; štiri prostitutke naj bi pokončal na Dunaju, dve v Gradcu, eno v Lustenauu, eno v Pragi in tri v Los Angelesu. Pri nobenem izmed umorov ni bilo nikakršnih očividcev, pri spolnih napadih je vselej uporabljal kondom. Trupla svojih žrtev je tako dobro skril, da so jih preiskovalci našli šele več mesecev po umorih in je bilo težko ugotoviti, zakaj oziroma kako so umrle. Proti Jacku Unterwegerju so imeli preiskovalci torej bore malo dokazov in tudi sam je ves čas zatrjeval, da je nedolžen. Avstrijski psihiater dr. Reinhard Haller ga je podrobno spremljal več tednov in ugotovil, da trpi za narcistično motnjo osebnosti. V priporu je v dveh letih in pol vsak dan dobil vsaj 40 ljubezenskih pisem, mnogokrat so bile priložene tudi gole fotografije pošiljateljic.

Ljubezen, ki se nikoli ni zares zgodila

Pisale naj bi mu celo babice, sam pa naj bi oboževalke po besedah psihiatra sortiral v tri skupine: vdove, ki so želele spati z morilcem, tiste, ki so bile prepričane, da je nedolžen in so ga želele rešiti, in tiste, ki so se vanj zaljubile zato, ker jim morilec, ki mu grozi doživljenjski zapor, ne more pobegniti. Kdo ve, v katero izmed teh kategorij je umestil mlado ambiciozno graško odvetnico Astrid Wagner, ki mu je pisala kmalu zatem, ko so ga prijeli. »Motilo me je, da očitno ni imel nikakršne možnosti, da ničesar niso preverili, da je bil v očeh medijev praktično že obsojen. Zato sem mu napisala pismo,« je povedala v enem izmed poznejših intervjuju in dodala, da se je nato, ko ji je odpisal in jo povabil na obisk, njegovemu vabilu odzvala, ker je slutila, da želi storiti samomor in ga je želela odvrniti od te namere.

»Iz medijev sem ga poznala kot popolnega človeka in idola vse žensk, zato me je pravzaprav takoj, ko sem ga zagledala, preželo sočutje.« Nekdanji ljubljenec visoke družbe je pred ambiciozno odvetnico namreč ves bled sedel v raztrgani majici. »V prvi vrsti mi ga je bilo žal,« je povedala danes uspešna pravnica. Po mesecu dni stalnih obiskov se je Wagnerjeva tako močno čustveno navezala na Jacka, da je zapustila svojega takratnega fanta. »Bil je šarmer in že ob prvem obisku je bilo med nama veliko flirtanja.« Dve leti je ga je redno obiskovala v zaporu, dotikala sta se zgolj skozi mrežo proti komarjem pod steklenim okencem. »Ta, recimo temu, podhlajena erotika, je bila med nama prisotna že vse od začetka,« je povedala Wagnerjeva. »To je bil odnos, ki ga ne bom nikoli več doživela na tak način.« Bilo je kot »v loncu za kuhanje,« v katerem vre, a voda nikoli ne gre čez rob, je menila Wagnerjeva. Vendar pa sta si svoje občutke jasno izrazila šele na koncu, ko sta oba vedela, da se sojenje ne bo končalo dobro. Da bi naredila »dober vtis na poroto«, je bila v igri tudi poroka, a je Unterweger to idejo zavrnil.

Sodba, ki nikoli ni postala pravnomočna

20. aprila leta 1994 se je na deželnem sodišču v Gradcu vendarle začelo sojenje proti Jacku Unterwegerju. Pred poslopjem se je zbrala velika množica ljudi. Mnogi so menili, da je nedolžen, da je žrtev sodstva, drugi so ga videli kot okrutnega morilca žensk. Nastop obtoženca je bil videti že skorajda kot predstava: na sodišču se je pojavil v temno sivi obleki, zelo resen. Nasmehnil se je fotografskim objektivnom, snemalnim kameram in vsem prisotnim. O enem najbolj spektakularnih primerov v avstrijski kriminalni zgodovini je odločalo osem porotnikov. »Drage dame in gospodje porotniki,« je pojasnil v svojem prvem obrambnem nagovoru, »naslednja dva meseca bomo preživeli skupaj in v tem času ne želim biti sterilni igralec. Z vami bi se rad počutil tako, kot v kavarni. Če imate zame kakršna koli vprašanja, mi jih prosim zastaviti in resnično vam bom odgovoril na vse, res vse. Poglejte, imam veliko prednost, da nimam česa skrivati, saj nisem morilec. Če me boste v katerem koli trenutku ujeli na laži, potem me brez težav kar takoj obsodite ...«

Sodni proces je trajal do 29. junija leta 1994 in če se je na začetku zdelo, da tožilci proti njemu nimajo nikakršnih oprijemljivih dokazov, sta se na koncu tik pred zdajci pojavila dva močno obremenilna dokaza: las žrtve iz Prage, ki so ga našli v njegovem avtomobilu in vlakna rdečega šala na eni izmed avstrijskih žrtev, ki so se ujemala z Jackovim. Ta je ne glede na to še naprej zanikal vse obtožbe. V končnem nagovoru je poudaril, da je včasih res hlepel po tem, da bi sedel za isto mizo s prominentnimi pisci in avtorji, a da si sedaj želi samo še pisati in igrati v predstavah. »Nedolžen sem, hvala,« je sklenil svoj melodramatični govor. Okrog 21. ure je sodišče nato sporočilo sodbo: Johann Jack Unterweger je kriv v devetih od enajstih točk obtožnice in obsojen na doživljenjsko zaporno kazen brez možnosti pomilostitve in pogojnega izpusta. Pri dveh žrtvah je proces razpadanja ob najdbi bil že tako daleč, da niso mogli več z gotovostjo potrditi vzroka smrti, s tem pa primerov niso mogli nedvoumno povezati z obtoženim.

Unterweger je takoj napovedal, da se bo na razsodbo pritožil, svojemu odvetniku pa je dejal, da bo končal svoje življenje. Šest ur pozneje se je obesil v svoji celici zapora Graz-Karlau s pomočjo vezalk in vrvice iz pasu športnih hlač. Vozel, na katerem je visel, je bil zavezan na enak način kot so bili tisti, ki jih je zategnil okrog vratu umorjenih prostitutk. Sodba proti njemu sicer nikoli ni postala pravnomočna, saj je še pred tem storil samomor.

Je res moril?

A tudi 25 let pozneje primer Johanna Jacka Unterwegerja še vedno buri duhove avstrijske javnosti in jo deli na dva pola: na tiste, ki menijo, da je bil Jack obsojen brez trdnih dokazov in ni zagrešil očitanih umrov, ter na one, ki so prepričani, da je končno dobil, kar si je zaslužil. Da je bilo v njegovem primeru res veliko lukenj, neodgovorenih vprašanj in nedoslednosti, ki dajejo prostor za teorije zarote in špekulacije, so priznali tudi preiskovalci. Odvetnica in Jackova zaporniška ljubimka Astrid Wagner je v knjigi, ki jo je napisala o njem zapisala, da se to, da se je »dva meseca pred začetkom sojenja na sedežih že dolgo razrezanega BMW-ja nenadoma pojavil las, ki je pripadal eni izmed žrtev, sliši izjemno neverjetno. To je bilo prvo testiranje DNK v Avstriji in sodstvo je bilo pod velikim pritiskom. Dve leti ni imelo ničesar, na kar bi se lahko opirali v obtožbah proti njemu,« je zapisala.

Tudi Unterwegerjev zagovornik Georg Zanger je danes prepričan, da je do obsodbe prišlo prehitro, kar pripisuje že obstoječim predsodkom. »Porota ni niti poskušala pretehtati vsega dokaznega gradiva. V Unterwegerju so videli krivca, ki so ga želeli kaznovati.« A umori prostitutk so se z njegovo smrtjo končali in za večino je to dovolj trden dokaz, da je bil resnično on tisti, ki je prostitutkam nedrčke namesto na prsi zatiskal okrog vratu. Je pa bil Johann 'Jack' Unterweger inspiracija za številna poznejša literarna in filmska dela. Leta 2008 je igralec John Malkovich Unterwegerjevo življenje prikazal v predstavi z naslovom 'Zapeljevanje in obup', ki je bila premierno predvajana v dvorani Barnum Hall v Santa Monici v Kaliforniji. Leta 2015 je Elisabeth Scharang režirala film z naslovom Jack, ki govori o Unterwegerjevem življenju. Zgodba o policijski preiskavi, pregonu in aretaciji Unterwegerja je tudi predmet epizod serij 'The FBI Files' in 'Biography'. Televizijski program ID je njegovo zgodbo predstavil v seriji o resničnih kriminalnih dejanjih 'Horror at the Cecil Hotel's', ki so jo premierno predvajali okrobra leta 2016.